Jedro

Edini namen toženca je (bil) že ves čas izključno zavlačevanje, kar je nepošteno in ustreza definiciji pojma zlorabe postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Toženec mora plačati kazen za zlorabo procesnih pravic 130 EUR, v 30 dneh od vročitve te odločbe, in sicer na transakcijski račun Višjega sodišča v Ljubljani št. 01100-6370421392.

Obrazložitev

1. Postopek na prvi stopnji je bil glede prvega toženca ponovljen.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ponovno odločilo, da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 83931/2011 z dne 20. 6. 2011 v veljavi glede 1. odstavka izreka v delu, v katerem je sedaj tudi prvemu tožencu (solidarno z drugo toženko) naloženo plačilo 27.182,99 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1. 5. 2011 dalje do plačila, 361,91 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2011 dalje do plačila, 36,15 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 6. 7. 2011 dalje do plačila, 14,01 EUR stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7. 6. 2011 dalje do plačila ter v delu, v katerem so odmerjeni stroški izvršilnega postopka 46,00 EUR (I.). Sklep o izvršbi je razveljavilo v delu, ki se je nanašal na zakonske zamudne obresti od zneskov v višini 361,91 EUR, 36,15 EUR in 14,01 EUR za čas od 1. 5. 2011 do 6. 6. 2011, in zaradi umika tožbe v tem delu postopek ustavilo (II.); to slednje je sicer brezpredmetno, saj ta (ista) odločitev že prvič ni bila ne izpodbijana ne razveljavljena. Toženec je obsojen še na povračilo pravdnih stroškov tožnici banki, in sicer 629 EUR (III.).

3. Proti sodbi se toženec pritožuje, sodbo „izpodbija v celoti tako po temelju kot po višini iz vseh pritožbenih razlogov“. Pravi, da vztraja pri vseh svojih navedbah, to je, da nobenega blaga ali storitve ni naročil in da zaradi tega, ker trdi negativna dejstva, ne more predložiti nobenih dokazov, zaradi česar je dokazno breme preloženo na upnika, s čimer zatrjevano zadošča kriteriju obrazloženosti ugovora v smislu Zakona o izvršbi in zavarovanju. Poleg tega pritožnik sodišče „obvešča“, da je bila 8. 4. 2015 opravljena glavna obravnava, zaradi česar je prišel v L. iz M., sodnica pa je zadevo zaključila v petih minutah, kar se mu zdi „nesramno“, „čisto brez veze“, sploh ga ni zaslišala.

4. Tožnica na pritožbo ni odgovorila.

5. Pritožba ni utemeljena.

6. Pritožba je popolnoma nesklepčna - očitno neutemeljena. Nič od tega, kar se v njej navaja, pritožnika ne more pripeljati do uspeha, saj se sploh ne tika ne relevantnega dejanskega stanja ne materialnopravne pravilnosti odločitve sodišča prve stopnje ne pravilnosti izvedenega postopka. Zato noben od sicer le nominalno navedenih pritožbenih razlogov ni podan, niti ni konkretno zatrjevan.

7. Pritožbeno sodišče je izpodbijano odločitev preizkusilo v mejah razlogov, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. Zakona o pravdnem postopku – ZPP) in ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče pravilno uporabilo materialno pravo, ko je po določbah kreditne pogodbe ugodilo zahtevku proti tožencu kot solidarnemu kreditojemalčevemu poroku, ker je prvi kršil pogodbo na način, da je kreditodajalec od nje smel predčasno odstopiti, kar je tudi storil ter terjal celotno obveznosti z obrestmi in stroški od solidarnih porokov (pravna podlaga poleg pogodbe so tudi določbe čl. 1013, 1017/2 in 1020 Obligacijskega zakonika). Ne konkretno pojasnjenemu temelju obveznosti (razloženi vsebini pogodbe) ne njeni višini, ki je sledila njegovemu že itak pavšalnemu ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, toženec ni obrazloženo nasprotoval, zato se vsa od tožnice banke zatrjevana dejstva štejejo za resnična. Po omenjeni pogodbi, ki je pravo med strankama, je tožnica na podlagi takšnega stanja stvari v celoti upravičena do iztoževane terjatve.

8. Očitana opustitev predloga za lastno zaslišanje je pravilna, saj ta dokaz glede na odsotnost kakršnihkoli vsebinskih trditev ne bi mogel služiti ničemur. Ker tudi absolutno bistvenih kršitev določb postopka sodišče prve stopnje ni storilo, je bilo treba toženčevo pritožbo zavrniti in potrditi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Kazen za zlorabo procesnih pravic

9. „Sodišče […] mora […] onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku.“ „Če stranke […] z namenom škodovati drugemu ali s ciljem, ki je v nasprotju z dobrimi običaji, vestnostjo in poštenjem, zlorabljajo pravice, ki jih imajo po tem zakonu, jim sodišče lahko izreče denarno kazen[.]“ „Sodišče lahko ob zlorabi pravic izreče denarno kazen do 1.300 eurov.“ „Sodišče izreče denarno kazen s sklepom. V sklepu določi rok, v katerem je treba kazen plačati. Rok za plačilo kazni ne sme biti krajši od 15 dni in ne daljši od treh mesecev.“ Citirani so za to zadevo relevantni deli 1. do 4. odst. 11. čl. ZPP.

10. Ravnanje toženca, ko se je prvič pritožil, češ da ga je sodišče prikrajšalo za pravico do izjave, ker naroka ni ponovno razpisalo po tem, ko mu je podelilo rok desetih dni za predložitev zdravniškega potrdila, s katerim bi bil opravičil svoj izostanek z naroka 7. 2. 2014, se je izkazalo kot zloraba pravice, ki sicer tožencu, tako kot vsem strankam v civilnih pravdnih postopkih, po ZPP pripada. Po tem, ko je pritožbeno sodišče namreč ugodilo njegovi pritožbi, rekoč da mu je treba omogočiti sodelovanje v postopku (saj sodišče prve stopnje z izdajo sodbe ni počakalo, da bi iztekel rok, ki ga je tožencu podelilo za predložitev zdravniškega potrdila), je sodišče prve stopnje ponovno razpisalo narok za glavno obravnavo, na katerega je toženca v redu povabilo; ta je pristopil – a navedel (ali ugovarjal) ni prav nič. Le vztrajal je „pri že navedenem“, to pa je bil edinole njegov ugovor zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki je bil ravno toliko (pavšalno) obrazložen, da mu je omogočil razpravljanje o utemeljenosti tožničine terjatev v pravdi. V pravdi, v postopku pred sodiščem prve stopnje, kot tudi v pritožbi, pa je njegovo „vztrajanje pri že navedenem“ golo sprenevedanje, ki ga očitno ne more privesti do uspeha. Da je izkoristil pravico ne za to, da bi si koristil, pač pa le zato, ker pač pravico ima, dokazuje še z vsebino pritožbe, ki je identična ugovoru zoper sklep o izvršbi: z vsebinsko praznim kopičenjem pravniških fraz namenoma prezre, da je tožnica po ugovoru v tožbi izčrpno in konkretno pojasnila temelj in višino svoje terjatve. Na dlani je torej, da je bil edini namen toženca že ves čas izključno zavlačevanje, kar je nepošteno in ustreza definiciji pojma zlorabe postopka (fraus – frustratio)(1). (Ob takem ravnanju pritožbeno sodišče kritično presoja tudi toženčevo zdravniško opravičilo z dne 11. 2. 2014 za odsotnost z naroka 7. 2. 2014, priloženo k njegovi prvi pritožbi, iz katerega izhaja, da naj bi zbolel 6. februarja; po presoji vseh okoliščin pritožbeno sodišče niti ne verjame, da je tedaj tudi zares zbolel.)

11. Znesek kazni (in rok za njeno plačilo) zaradi zavlačevanja je sodišče določilo v zgoraj citiranem zakonskem razponu in glede na resnost zlorabe, ob upoštevanju morebitnih slabih premoženjskih razmer toženca, o katerih se pritožbenemu sodišče kažejo določeni indici (npr. to, da je delno oproščen plačila taks).

PRAVNI POUK: Zoper sklep je dopustna pritožba v roku 15 dni od dneva prejema pisnega odpravka tega sklepa. Pritožbo je treba vložiti pisno v dveh izvodih pri Višjem sodišču v Ljubljani, o njej pa odloča Vrhovno sodišče Republike Slovenije.

Op. št. (1): Glej npr. J. Zobec, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 1. knjiga, str. 101 – 103.