Jedro

Za regres je značilno, da se regresni upravičenec lahko poplača samo kadar in kolikor je poravnal obveznost. Navedeno je potrebno upoštevati tudi v primeru tožnika v stečaju.

Sodišče je v sporu zoper stranskega intervenienta vezano na presojo celotnega dejanskega in pravnega stanja v prvem sporu.

Intervenientove trditve, da glavni spor ni prav odločen, se ne dopustijo in se tudi ne upoštevajo. Intervencijski efekt se namreč nanaša na pravilnost sodbe, to je na pravilnost dejanskih in pravnih ugotovitev, na praemissa minor sodniškega sklepanja.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se razveljavi in se mu zadeva vrne v novo sojenje.

2. Odločitev o stroških postopka v zvezi s pritožbo se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo zahtevku tožeče stranke na plačilo 763.189,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 1.10.1991 do plačila, 90.624,00 SIT z enakimi obrestmi od 4.12.1991 do plačila in 235,90 SIT z enakimi obrestmi od 17.11.1986 do plačila.

Istočasno je toženi stranki naložilo povrnitev 34.160,00 SIT pravdnih stroškov tožeče stranke.

Zoper navedeno sodbo se je iz vseh pritožbenih razlogov pritožila tožena stranka. Primarno je predlagala spremembo izpodbijane sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka, podrejeno pa razveljavitev izpodbijane sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Pri tem je priglasila tudi pritožbene stroške.

Pritožba je utemeljena.

1. Sodišče prve stopnje je toženi stranki dalo možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke. Tožba ji je bila vročena dne 2.3.1993, vloga tožeče stranke z dne 8.4.1993 (redna št. 9) pa dne 17.5.1993. Že narok z dne 3.6.1993 pa je bil po predlogu tožene stranke preložen zaradi "odsotnosti njenega odvetnika". Tako se pokaže, da je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo predlog tožene stranke za preložitev naroka z dne 8.7.1993 (glej 1. odst. 5. člena Zakona o pravdnem postopku).

Po 1. odst. 116. člena ZPP se narok lahko preloži, če so za to podani upravičeni razlogi. Upravičenost se pri tem presoja po subjektivnih okoliščinah predlagajoče stranke. V konkretnem primeru ni mogoče govoriti o takih okoliščinah, saj dejstvo, da je tožena stranka svojemu pooblaščencu dala pooblastilo šele dne 7.7.1993 (torej en dan pred narokom za glavno obravnavo z dne 8.7.1993), ne more biti v škodo pravnemu varstvu, ki ga je nasprotna stranka uveljavljala s tožbo.

ZPP določa, da mora sodišče dati stranki (ne pa njenemu pooblaščencu) možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke.

Stranke pa na podlagi 1. odst. 89. člena ZPP lahko opravljajo pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. To pomeni, da je tožena stranka vse od vročitve tožbe z dne 2.3.1993 imela možnost, da se izjavi o zahtevku in navedbah tožeče stranke. Torej njenemu pooblaščencu, ki ga je za zastopanje pooblastila tik pred narokom z dne 8.7.1993, za to ni potrebno dajati posebnega roka.

2. Tožena stranka se je gospodarskega spora udeleževala kot pomočnik tožeče stranke; kot stranski intervenient se ji je namreč pridružila na naroku z dne 22.8.1989 (glej 1. odst. 206. člena ZPP). Na ta način je bila seznanjena (oziroma je imela možnost, da se seznani) s potekom celotnega postopka, tako tudi s sodbo z dne 4.12.1991. Sicer pa je kooperacijska pogodba št. 30/86 z dne 11.7.1986, ki je bila priložena tožbi (A 1), bila v sporu vložena ko priloga A 2; začasna situacija št. 272 z dne 3.10.1986 (A 4) pa kot priloga A 4. Kar se tiče pogodbe št. 21/86 DM z dne 21.1.1986 (A 3), pa je bila tožena stranka njen podpisnik.

Tako je neutemeljeno sklicevanje tožene stranke v pritožbi, da ni imela možnosti vpogledati listin, ki so bile priložene tožbi, niti spisa pod opr. štev..

3. Kot že povedano je tožena stranka intervenirala na strani tožeče stranke v sporu pod opr. štev.. To pomeni, da zaradi intervencijskega učinka sedaj v regresnem sporu ne more zanikati pravilnosti dejanskih in pravnih ugotovitev, ki so bile napravljene v sporu, ki je tekel med A in tožečo stranko.

Tožena stranka se je tožeči stranki pridružila kot intervenient že na naroku z dne 22.8.1989. To pomeni, da je imela tudi možnost (glej 1. in 3. odst. 208. člena ZPP), da zoper sodbo z dne 4.12.1991, opr. štev.. vloži pritožbo. Vendar pa te možnosti ni izkoristila in je navedena sodba tako dne 28.12.1991 postala pravnomočna. Torej je sodišče v sporu zoper stranskega intervenienta vezano na presojo celotnega dejanskega in pravnega stanja v prvem sporu.

4. Tako je prvostopno sodišče na podlagi mnenja sodnega izvedenca in cenilca gradbene stroke z dne 2.2.1991 pravilno povzelo, da je toženec dela namesto v zaračunani vrednosti 495,80 SIT opravil zgolj v kumulativni vrednosti 259,90 SIT; torej je preveč zaračunal znesek 235,90 SIT. Prav tako pa je pravilno povzelo, da je toženec prevzel 969,68 m2 parketa, vgradil pa ga je le 506,25 m2; torej 463,43 m2 manj. Prav tako je prevzel 1120,00 m2 PVC toplega poda, vgradil pa ga je le 664,76 m2; torej 455,33 m2 manj. Navedene razlike v prevzetem materialu pa tožeči stranki (to je glavnemu izvajalcu oziroma svojemu naročniku) ni vrnil. V konkretnem primeru gre za odškodninsko odgovornost tožene stranke kot podizvajalca, zato tožeča stranka kot glavni izvajalec ni dolžna dokazovati krivde svojega podizvajalca za nastalo škodo, pač pa je podizvajalec dolžan dokazati, da ni kriv za nastalo škodo. Gre namreč za subjektivno (krivdno) odgovornost z obrnjenim dokaznim bremenom.

5. Pritožbene navedbe tožene stranke so torej neutemeljene. Vendar pa sodišče druge stopnje vseeno ni moglo potrditi izpodbijane sodbe. V konkretnem primeru gre namreč za regresni zahtevek tožeče stranke, za takšen zahtevek pa je značilno, da lahko regresni upravičenec zahteva povračilo šele potem, ko je izpolnil obveznost in kolikor je izpolnil obveznost. Pri tem pa ima nekrivi subjekt pravico od krivega zahtevati povrnitev celotne škode, če je objektivna odgovornost (glej 610. Zakona o obligacijskih razmerjih) določena le zaradi tega, da bi oškodovanec lažje prišel do povračila in kolikor en subjekt ne nosi rizika napak drugega subjekta dokončno.

Ker prvostopno sodišče ni raziskovalo, ali je A s prisojeno terjatvijo bila poplačana v stečajnem postopku zoper tožečo stranko in v kakšnem razmerju, je v tem pogledu dejansko stanje nepopolno ugotovljeno. Zato je tudi vprašljivo, ali je materialno pravo pravilno uporabljeno.

Zaradi tega je sodišče druge stopnje na podlagi 1. odst. 370. člena ZPP izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Ker sodišče prve stopnje v gospodarskem sporu pod opr. štev.... ni vpogledalo stečajnega spisa tuk. sodišča, tega pa tudi ni storilo v predmetnem gospodarskem sporu, sodišče druge stopnje ni moglo spremeniti izpodbijane sodbe. Pritožbeno sodišče namreč za temelj svoje odločbe ne more vzeti dejstev, katerih sodišče prve stopnje ni ugotovilo in nanje tudi ni oprlo svoje sodbe.

Gre za dejstva, da A ni bila upoštevana pri glavni razdelitvi z dne 23.4.1992, ker je s svojo terjatvijo v znesku 763.424,90 SIT spp bila napotena na pravdo, da so ji za to terjatev bila rezervirana sredstva v višini 45 % in da je iz rezerviranih sredstev dne 15.4.1992 bila poplačana v znesku 434.067,40 SIT. Ta znesek očitno predstavlja ustrezen del glavnice v višini 763.424,90 (235,90 + 763.189,00) SIT, zamudnih obresti od 17.11.1986 oziroma od 1.10.1991 do 14.4.1992 in pravdnih stroškov v znesku 90.624,00 SIT.

Ker teh dejstev sodišče prve stopnje ni ugotavljalo v prvotnem postopku, jih bo pač moralo ugotoviti v ponovljenem postopku. Šele nato bo namreč moglo pravilno uporabiti materialno pravo. To tudi pomeni, da bo tožeča stranka od zneska, za katerega se bo regresirala, upravičena do zamudnih obresti šele od dne 15.4.1992 (glej 186. člen ZOR).

6. Tožena stranka se je sklicevala tudi na pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Vendar pa, če hoče stranka obrazložiti pritožbo, ne zadošča, da navede le zakonski termin tega razloga, temveč mora tudi konkretno povedati, v čem je podana bistvena kršitev pravdnega postopka. Ker tožena stranka tega ni storila, sodišče druge stopnje ni ugotavljalo, ali je bila podana kakšna relativna postopkovna kršitev, ampak se je omejilo samo na ugotavljanje absolutnih postopkovnih kršitev (glej 2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP). Takih kršitev pa v postopku na prvi stopnji ni zasledilo.

7. Ker je sodišče druge stopnje razveljavilo izpodbijano sodbo, je na podlagi 3. odst. 166. člena ZPP sklenilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno odločbo.

Tako bo sodišče prve stopnje, ko bo na novo sodilo, moralo upoštevati stroške, ki so nastali na prvi stopnji (tako v prvotnem kot tudi v ponovljenem postopku), prav tako pa tudi stroške, ki so nastali na drugi stopnji.

8. Pritožbeno sodišče je v predmetni odločbi navedene zvezne predpise na podlagi 1. odst. 4. člena Ustavnega zakona za izvedbo Temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur. l. RS št. 1/91-I) smiselno uporabilo kot republiške predpise.