Jedro

Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013 je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna.

Izrek

Pritožba storilca L.Č. se kot neutemeljena zavrne.

Storilec je dolžan kot strošek pritožbenega postopka plačati sodno takso v znesku 20,00 EUR.

Obrazložitev

Okrajno sodišče v Ajdovščini je z izpodbijanim sklepom storilcu L.Č. preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ter sklenilo, da se čas trajanja začasnega odvzema vozniškega dovoljenja všteje v čas, v katerem lahko ponovno pridobi vozniško dovoljenje. Storilcu je naložilo tudi v plačilo sodno takso v znesku 30 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni po pravnomočnosti tega sklepa.

Zoper sklep je storilec vložil pritožbo iz vseh razlogov po 154. členu Zakona o prekrških (v nadaljevanju: ZP-1). Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijan sklep razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek.

Pritožba ni utemeljena.

Nosilna misel pritožbenih navedb je, da je sodišče nezakonito odločilo na podlagi petega odstavka 202.e člena ZP-1. Sklep s katerim je ugodilo predlogu storilca za odložitev prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, je bil namreč izdan dne 13. junija 2013, ko peti odstavek 202. e člena ZP-1 (uveljavljen z novelo ZP-1H – Uradni list RS z dne 13.3.2013), upoštevaje 32. člen ZP-1H, še ni bil v veljavi.

Glede spremenjenih in dopolnjenih določb 202.e člena ZP-1 je Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (ZP-1H) v 30. členu prehodnih določb določil, da se le te uporabljajo za postopke odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja v zadevah, v katerih je bil sklep o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja izdan po uveljavitvi tega zakona, to je po 13. juniju 2013. Sklep o ugoditvi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja EPVD 26/2013. je prvostopenjsko sodišče izdalo 13. junija 2013, zato je pritožnikova trditev, da je potrebno v konkretnem primeru uporabiti določbe zakona, veljavne pred uveljavitvijo novele ZP-1H, pravilna. Vendar zgolj zaradi tega izpodbijanega sklepa ni potrebno spreminjati. Glede na določbo drugega odstavka 202.e člena ZP-1 (ZP-1G), ki ga je treba uporabiti v tem primeru, sodišče s sklepom prekliče odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, če storilec v preizkusni dobi stori hujši prekršek ali v rokih, ki jih določi sodišče, ne izpolnjuje vseh obveznosti iz sklepa o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. V obravnavani zadevi je storilec v preizkusni dobi storil prekršek po 4. točki petega odstavka 105. člena ZPrCP, za katerega je predpisana globa v znesku 1200,00 EUR in stranska sankcija 18 kazenskih točk (sodba Okrajnega sodišča v Novi Gorici PR 71/2013.). Sklep o odložitvi prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je bil izdan v času, ko je za opredelitev pojma hujši prekršek veljal opis le-tega v četrtem odstavku 23. člena ZPrCP. Ta določa, da se za hujši prekršek šteje tisti prekršek, za katerega je predpisana globa najmanj 700,00 EUR in stranska sankcija kazenskih točk ali stranska sankcija prepovedi vožnje motornega vozila. Odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je zato potrebno preklicati na podlagi določbe drugega odstavka 202.e člena ZP-1, ker je storilec v času preizkusne dobe storil prekršek, opredeljen po četrtem odstavku 23. člena ZPrCP kot hujši prekršek. Zato je sodišče prve stopnje, kljub napačnemu navajanju zakonske podlage, ravnalo pravilno, ko je storilcu preklicalo odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

Take odločitve sodišča tudi ne zamaje v pritožbi očitana bistvena kršitev določb postopka o prekršku, ker storilec ni bil zaslišan pred izdajo sklepa, saj gre v konkretnem primeru za odločanje o prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja, ki ga sodišče opravi po uradni dolžnosti na podlagi obvestila organa, pristojnega za vodenje skupne evidence kazenskih točk, in mora sodišče po prejetem obvestilu, da so izpolnjeni zakonski pogoji zgolj preveriti pravnomočnost odločbe oziroma odločb na katere se organ, ki vodi evidenco kazenskih točk, v obvestilu sklicuje. Poseben postopek z zaslišanjem kršitelja pred izdajo sklepa v zakonu ni predviden, pač pa mu je dana možnost vložitve pravnega sredstva zoper odločbo prvostopenjskega sodišča, kar je storilec tudi izkoristil, vendar neuspešno. Ker pritožba nima upoštevnih navedb, jo je pritožbeno sodišče, ob ugotovitvi, da v postopku tudi ni bila zagrešena nobena od kršitev na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti (159. člen ZP-1), kot neutemeljeno zavrnilo (168. člen v zvezi s tretjim odstavkom 163. člena ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, mu je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 kot strošek pritožbenega postopka naložilo v plačilo sodno takso v znesku 20,00 EUR (tar. št. 8407 Zakona o sodnih taksah; ZST-1), ki jo mora plačati v 15-ih dneh od vročitve poziva za plačilo sodne takse.