Jedro

ZDR ne določa, da je sporazum o prenehanju delovnega razmerja neveljaven tudi v primeru izostanka določbe o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti. Iz tega razloga zato sporazum ni neveljaven, neveljaven pa tudi ni, ker je bilo v sodnem postopku ugotovljeno, da je bil tožnik seznanjen s posledicami, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, da se dogovor o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja, ki sta ga dne 21. 7. 2009 sklenili stranki, kot ničen razveljavi; da se ugotovi, da tožniku delovno razmerje ni prenehalo dne 21. 7. 2009, temveč mu še vedno traja, z vsemi pravicami, ki iz njega izhajajo; da je tožena stranka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo, ga za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od vključno 22. 7. 2009 naprej prijaviti v zdravstveno, pokojninsko in invalidsko zavarovanje in mu za čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja obračunati bruto plače, ki bi mu pripadle skladno z zadnjo pogodbo o zaposlitvi ter o njih poravnati vse prispevke in davke, ki se plačujejo od bruto plače, mu za ta čas izplačati pripadajoče neto plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, od prvega naslednjega dne po zapadlosti le teh v plačilo 18. v mesecu za pretekli mesec do plačila. Sodišče je zavrnilo tudi povrnitev stroškov postopka (I. tč. izreka). Odločilo je, da vsaka stranka nosi svoje stroške postopka (II. tč. izreka).

Zoper navedeno sodbo (smiselno zoper odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka in odločitev, da tožnik sam nosi svoje stroške postopka) se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. čl. ZPP pritožuje tožnik in predlaga pritožbenemu sodišču, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi. V pritožbi navaja, da se sodišče prve stopnje samo sklicuje na Obligacijski zakonik in sicer na 2. odst. 18. čl., z ničemer pa ne obrazloži tožnikovih navedb, ko se ta sklicuje na 86. čl. OZ, ki določa, da je pogodba, ki nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom in moralnim načelom, nična. Tožnik vztraja, da je ZDR prisilni predpis, s katerim je določeno, da pogodba o zaposlitvi preneha veljati s pisnim sporazumom, ki pa mora vsebovati tudi določila o posledicah tovrstnega sporazuma in pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, v kolikor pa tega sporazuma ne vsebuje, pa je sporazum ničen in ne velja, ker nasprotuje prisilnemu predpisu. Tožniku ni jasno, čemu bi bilo namenjeno posamezno določilo zakona, v kolikor kršitev le tega nima nikakršnih posledic. Nedvomno so delavci v večini primerov prava nevešči, kar lahko delodajalci kot močnejša stranka s pridom izkoriščajo, zato je bilo gotovo citirano določilo vneseno v zakonodajo ravno zato, da se preprečijo tovrstne zlorabe in se zaščiti delavca. Prvostopno sodišče svojo odločitev utemeljuje na skladnih izjavah prič tožene stranke, ki so „skladno“ izpovedale zgolj to, da naj bi tožnik sam predlagal, da se sklene sporazum, s katerim mu preneha delovno razmerje, ter da se je na pristojnem zavodu za zaposlovanje pozanimal, da bo v tovrstnem primeru prejel nadomestilo za primer brezposelnosti, v zvezi s samimi potekom podpisa in vročanja pisanj pa niso vedele izpovedati praktično ničesar. Priča K. se ni spomnil niti tega, da je v nedeljo pred sestankom klical tožnika in ga vprašal, če se bo vabilu odzval. Zagotovo je dejstvo, da tožnik na zavodu za zaposlovanje ni mogel pridobiti informacije o tem, da bo v primeru sporazumnega prenehanja delovnega razmerja pridobil pravico do nadomestila za brezposelnost, saj je to v nasprotju z določili 19. čl. ZZZB in tožnik tega tudi ni rekel na sestanku. Tožnik je vabilo na razgovor z dne 17. 7. 2009 prejel dne 18. 7. 2009, to je v soboto, razgovor se je odvijal v torek dne 21. 7. 2009, v ponedeljek pa je bil tožnik pri zdravniku, da je zaključil bolniški stalež. Tožniku je bilo dne 18. 7. 2009 vročeno le vabilo na razgovor, ne pa tudi vabilo na zagovor, ki ga je sodišče vpogledalo na obravnavi dne 16. 2. 2010. Tožnik tega vabila vse do naroka ni videl, tožena stranka pa tudi ni dokazala, da ga je tožniku vročila, zato na tovrstna dokazila sodišče ne bi smelo opirati svojih odločitev, kot tudi ne izjave prič, ki so bile očitno poučene o tem, kaj naj govorijo. Tožnik vztraja, da sporazum ni odražal njegove prave volje, saj niti ni vedel, kakšne posledice ima tak sporazum na njegove pravice iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti, tožena stranka pa bi to morala vedeti in vanj vnesti tudi sporno klavzulo. V takem primeru tožnik sporazuma ne bi podpisal. Tožena stranka v odgovoru na pritožbo prereka tožnikove pritožbene navedbe in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje. Priglaša stroške sodnih taks.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je na podlagi 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP – Ur. l. RS, št. 26/1999 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi ter na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti in na katere se le pavšalno sklicuje pritožba, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje in na tako ugotovljeno dejansko stanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje, kot izhajajo iz obrazložitve, glede na pritožbene navedbe, ki so odločilnega pomena, pa le še dodaja: Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta pravdni stranki dne 21. 7. 2009 podpisali dogovor o sporazumni prekinitvi delovnega razmerja (pravilno sporazum o prenehanju pogodbe o zaposlitvi), na podlagi katerega je tožniku dne 21. 7. 2009 prenehalo delovno razmerje. Ugotovilo je, da predmetni sporazum ni v nasprotju z določbami ZDR, ter da volja strank pri njegovi sklenitvi ni bila obremenjena z napakami, zato je sklenjeni sporazum v celoti veljaven.

Sodišče prve stopnje je kot podlago za odločitev upoštevalo 1. odstavek 79. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 42/02; v nadaljevanju ZDR), ki določa, da je moč pogodbo o zaposlitvi razveljaviti le s pisnim sporazumom, ki mora vsebovati določbo o posledicah, ki nastanejo za delavca pri uveljavljanju pravic iz naslova zavarovanja za primer brezposelnosti. Ugotovilo je, da je bila zakonska zahteva glede obličnosti le delno spoštovana, saj v sporazumu o razveljavitvi pogodbe o zaposlitvi z dne 21 .7. 2009 (priloga A1) manjka zgoraj opisana določba o posledicah, ki nastanejo za delavca. Sodišče prve stopnje je glede na takšno situacijo pravilno ugotovilo, da ZDR ne določa posledice neveljavnosti sporazuma tudi v primeru izostanka določbe o posledicah, ki nastanejo delavcu zaradi sporazumnega prenehanja pogodbe o zaposlitvi pri uveljavljanju pravic iz naslova brezposelnosti, zato niso utemeljene pritožbene navedbe, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo, do tožnikovih navedb o ničnosti takšnega sporazuma.

Sodišče prve stopnje je glede dejstva o tem, ali je bil tožnik poučen o tem, kakšne so posledice prenehanja pogodbe o zaposlitvi s sporazumom, zaslišalo priče, ki so skladno izpovedale, da je tožnik na razgovoru pri toženi stranki dejal, da se je na zavodu za zaposlovanje pozanimal o pravicah, ki mu gredo v primeru sporazumne odpovedi, ter da je sam predlagal prenehanje pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Iz izpovedi tako direktorja tožene stranke kot prič L.K. in B.I. je razvidno, da je tožnik kljub drugačnemu predlogu direktorja, da rajši izpelje postopek odpovedi z odpovednim rokom, vztrajal pri prenehanju pogodbe o zaposlitvi s sporazumom. Direktor tožene stranke je sicer izpovedal, da njemu ni znano, ali je delavec v takšnem primeru upravičen do nadomestila ali ne, zato je tožnika še enkrat vprašal, če zagotovo dobi nadomestilo, če se takšen sporazum sklene. Ker je tožnik odgovoril, da je o tem prepričan in je pri sporazumu vztrajal, je bil nato takšen sporazum tudi sklenjen. Iz dokaznega postopka nadalje izhaja, da sporazum s strani tožene stranke ni bil v naprej pripravljen, temveč ga je tožena stranka pripravila šele na vztrajanje tožnika, čemur tožnik v pritožbi ne nasprotuje.

Tožnik pritožbene navedbe glede verodostojnosti izpovedb direktorja in zaslišanih prič poda le pavšalno, ne da bi se pri tem soočil z analizo posameznih navedb in iskanjem morebitnih nasprotij v njih. Ker nedoslednosti v izpovedbah niti pritožbeno sodišče ni našlo, nima dvoma v njihovo resničnost. Glede na tožnikovo vztrajanje o tem, da je seznanjen s posledicami sklenitve sporazuma in naj se sporazum sklene, ni mogoče govoriti o tem, da je tožnik sporazum podpisal pod vplivom napak volje, kot je to pravilno ugotovilo že sodišča prve stopnje.

Ker ostale pritožbene navedbe za odločitev v obravnavanem individualnem delovnem sporu niso odločilnega pomena (360. čl. ZPP), prav tako pa tožnik ne navaja nobenih drugih pravno upoštevnih dejstev in ker tudi niso podane kršitve, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je priglasila stroške sodnih taks o katerih pa pritožbeno sodišče ni odločalo, saj se sodne takse po določbah Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Ur. l. RS, št. 37/2008) v individualnih delovnih sporih o sklenitvi, obstoju in prenehanju delovnega razmerja ne plačajo.