Jedro

Tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode, kot tudi skupen znesek priznanega denarnega zadoščenja, ne izraža ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in je iz tega razloga potrebna sprememba prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je potreben, da bo višina odmerjene odškodnine odražala ustrezno ravnovesje med načelom individualizacije višine odškodnine in načelom objektivne pogojenosti njene višine.

Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi dne 8.6.2009 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, saj ga glede na dejstvo, da je delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, sploh ne bi smelo obravnavati. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je sicer mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. V primeru, da kršitev s pravnimi sredstvi ni odpravljena, pri čemer pritožbeno sodišče na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, postane odločitev v tem delu pravnomočna in je s tem nezakonitost sanirana. Ker tožeča stranka, ki bi sicer imela pravni interes za pritožbo, prvostopenjske odločitve v tem obsegu ne izpodbija, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ne more več posegati.

V skladu z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) je bil do 28.6.2003 uveljavljen konformni način obrestovanja, kar pomeni, da se zamudne obresti ob vsaki spremembi obrestne mere zamudnih obresti prištejejo k glavnici, ki prestavlja osnovo za izračun zamudnih obresti v naslednjem obračunskem obdobju, tako da se določila ZOR oziroma OZ, ki obrestovanja obresti ne dovoljujejo, v tem obsegu ne uporabljajo.

Izrek

Pritožbi tožeče in tožene stranke se deloma ugodi , v preostalem se pritožbi zavrneta, in se sodba sodišča prve stopnje spremeni

tako, da njen izrek sedaj v celoti glasi: »Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati glavnico

v znesku

22.507,46 (dvaindvajset tisoč petsto sedem 46/100) EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi:

1.

od zneska negmotne odškodnine v višini 13.782,40 (trinajst tisoč sedemsto dvainosemdeset 40/100) EUR od 19.7.2002 do 27.6.2003 v višini 13,5%, od 28.6.2003 dalje do plačila pa v višini zakonskih zamudnih obresti ter

2.

od zneska zapadlih in neplačanih zamudnih obresti v višini 8.725,06 (osem tisoč sedemsto petindvajset 06/100) EUR zakonske zamudne obresti od 23.9.2003 dalje do plačila, vse v roku 15 dni.

V presežku, od prisojenih 22.507,46 (dvaindvajset tisoč pet sto sedem 46/100) EUR do vtoževanih 67.297,48 (sedeminšestdeset tisoč dve sto sedemindevetdeset 48/100) EUR ter v obrestnem delu za čas od 13.7.2002 do 18.7.2002, se primarni tožbeni zahtevek zavrne, v celoti se zavrne tudi podrejeni tožbeni zahtevek.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.363,78 (tri tisoč tri sto triinšestdeset 78/100) EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.« Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti 164,03 (sto štiriinšestdeset 03/100) EUR stroškov v zvezi s pritožbo v roku 15 dni, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zamude do plačila.

Obrazložitev

Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje razsodilo, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati glavnico v višini 30.707,46 EUR ter pripadajoče zamudne obresti, in sicer: od zneska negmotne odškodnine v višini 21.982,40 EUR zakonske zamudne obresti od dne 19.7.2002 do dne 27.6.2003 v višini 13,5%, od dne 28.6.2003 dalje do plačila pa zakonske zamudne obresti ter od zneska zapadlih in neplačanih zamudnih obresti od plačane akontacije odškodnine v višini 8.725,06 EUR zakonske zamudne obresti od dne 23.9.2003 dalje do plačila (procesne obresti), vse v roku 15 dni. Primarni tožbeni zahtevek je v presežku, do vtoževanih 67.297,48 EUR ter glede teka zakonskih zamudnih obresti od 13.7.2002 do 18.7.2002, kot neutemeljen zavrnilo, v celoti pa je zavrnilo tudi podrejeni tožbeni zahtevek. Toženo stranko je zavezalo še k plačilu pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 3.612,77 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožeča stranka je v predmetnem pravdnem postopku zahtevala plačilo odškodnine za negmotno škodo, ki jo je utrpela v prometni nezgodi dne 23.11.2001, v kateri je bila soudeležena kot kolesarka. Do nezgode je prišlo tako, da je zavarovanec tožene stranke s prednjim desnim delom svojega osebnega vozila trčil v zadnji del kolesa tožeče stranke, tako da jo je vrglo na pokrov motorja in vetrobransko steklo, nato pa na cestišče, pri čemer je utrpela hudo telesno poškodbo. Tekom postopka na prvi stopnji sta bili pravdni stranki soglasni, da soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka znaša 45%, prispevek zavarovanca tožene stranke pa je 55 %, v posledici česar je sodišče prve stopnje presojalo le še utemeljenost tožbenega zahtevka po višini. Tožeči stranki je odmerilo odškodnino za negmotno škodo v skupni višini 149.000,00 EUR. Za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem ji je od zahtevanih 50.000,00 EUR odmerilo odškodnino v višini 40.000,00 EUR, iz naslova utrpelega strahu ji je od zahtevanih 10.000,00 EUR priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR, iz naslova duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa je tožeči stranki v celoti priznalo zahtevanih 100.000,00 EUR. Upoštevaje 45 % sokrivdo na strani tožeče stranke in valoriziran znesek že plačane akontacije odškodnine v višini 45.067,60 EUR je sodišče prve stopnje tožeči stranki prisodilo odškodnino za negmotno škodo v višini 21.982,40 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19.7.2002, to je od dne, ko je štelo, da je tožena stranka prišla v zamudo s plačilom odškodnine. Ker je tožena stranka tožeči stranki akontacijo odškodnine plačala po tem, ko je prišla v zamudo, je sodišče tožeči stranki priznalo tudi zakonske zamudne obresti od zneska plačane akontacije (9.000.00,00 SIT) od dneva zamude do plačila (22.9.2003), ki jih je tožeča stranka uveljavljala kot znesek glavnice (8.725,06 EUR), od tega zneska pa ji je priznalo še zakonske zamudne obresti od 23.9.2009, to je od dne, ko je zahtevala plačilo tega zneska pri sodišču (procesne obresti).

Zoper prvostopenjsko odločitev se pravočasno po pooblaščencih pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka uveljavlja bistveno kršitev določb postopka, saj je sodišče njen soprispevek k škodnemu dogodku v višini 45% napačno upoštevalo in ji je od odmerjene odškodnine za posamezne oblike nepremoženjske škode nepravilno priznalo odškodnino v višini 45%, namesto, da bi njen soprispevek od odmerjenih zneskov odškodnine odštelo in ji prisodilo odškodnino, ki ustreza 55% celotne odmerjene odškodnine. Posledično tožeča stranka graja tudi odločitev o stroških postopka, saj je sodišče pravdni uspeh tožeče stranke izračunalo na osnovi nepravilno izračunanega zneska odškodnine, ob pravilnem izračunu bi bil namreč pravdni uspeh tožeče stranke v posameznih fazah postopka večji. Pritožba smiselno uveljavlja tudi pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava, saj meni, da je sodišče prve stopnje glede na ugotovitve izvedenskega mnenja, odškodnino zaradi telesnih bolečin in neugodnosti med zdravljenjem odmerilo prenizko, izpostavlja, da je zdravljenje trajalo zelo dolgo in se nadaljuje v bistvu še danes. Ob tem, ko je bilo zdravljenje povezano s številnimi neugodnostmi in bolečinami, pa bo tožeča stranka telesne bolečine trpela tudi v bodoče, zaradi poškodbe možganov pa se je pri tožeči stranki oblikovala tudi popoškodbena epilepsija. Po stališču pritožbe je tudi za prestani strah odškodnina odmerjena prenizko, zato se zavzema za odmero odškodnine za obe obliki negmotne škode v celotni vtoževani višini. Pritožbenemu sodišču zato predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Meni, da je sodišče prve stopnje glede na ocene izvedencev o utrpelih poškodbah in njenih posledicah, tožeči stranki prisodilo previsoko odškodnino. Sicer povzema izvedensko mnenje glede ugotovljenih telesnih bolečin in nevšečnosti med zdravljenjem, vendar trdi, da je sodišče prve stopnje v preveliki meri sledilo subjektivnim navedbam tožeče stranke, da ves čas trpi hude bolečine. Izvedenci so ocenili, da tožeča stranka v bodoče lahko ima občasne bolečine, vendar se te upoštevajo pri oceni duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti. Tožena stranka kot primerno satisfakcijo za to obliko škode ocenjuje odškodnino v višini 30.000,00 EUR. Glede na intenziteto in trajanje strahu tudi odškodnino za prestali strah, odmerjeno v višini 9.000,00 EUR, ocenjuje kot pretirano, kot primerno odškodnino iz tega naslova pa ocenjuje znesek v višini 5.000,00 EUR. Izpostavlja, da tožeča stranka primarnega strahu ni trpela, saj se škodnega dogodka ne spominja, svojega zdravstvenega stanja se je začela zavedati šele, ko je prišla k zavesti. Glede strahu, ki ga je trpela po tem obdobju, pa soglaša z oceno kot izhaja iz izvedenskega mnenja. V zvezi z odmerjeno odškodnino za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti sicer priznava, da so pri tožeči stranki zaradi utrpele poškodbe možganov ostale hude posledice, vendar opozarja, da je tožeča stranka gibalno povsem pokretna in sposobna skrbeti za osebno higieno, prav tako je sposobna poskrbeti za sebe glede oblačenja in hranjenja. Tožeča stranka se lahko tudi brez težav giblje, torej hodi in opravlja lažja dela. Pritožba oporeka izvedenskemu mnenju v delu, ko ta invalidnost tožeče stranke ocenjuje na 80%, s tem odstotkom pa tudi izenačuje odstotek trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, saj meni, da ta odstotek, glede na opisano zmanjšanje življenjskih aktivnosti, ne odraža realne ocene. Zmanjšanje življenjskih aktivnosti je potrebno ocenjevati glede na stanje pred nezgodo, tožeča stranka pa se, razen s petjem v zboru ali rekreativnimi aktivnostmi, z drugimi posebnimi dejavnostmi ni ukvarjala. Že tudi pred nezgodo pa je tožeča stranka imela zdravstvene težave zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice in povišanega krvnega pritiska. Odmerjena odškodnina v višini 100.000,00 EUR je zato pretirano visoka in ne predstavlja pravične denarne odškodnine, saj ni skladna z odškodninami za podobne poškodbe, prav tako pa ni v sorazmerju z odškodninami kot se prisojajo za poškodbe s hujšimi posledicami. Po mnenju tožeče stranke bi pravična odškodnina iz tega naslova znašala največ 70.000,00 EUR. Tožena stranka se pritožuje tudi zoper prisojene zamudne obresti od negmotne škode, vztraja pri stališču, da se tožeča stranka povabilu njenega zdravnika cenzorja zaradi osebnega pregleda ni odzvala, zato ji tožena stranka ni mogla podati ponudbe za plačilo nespornega dela odškodnine. Tožena stranka pri tem izpostavlja, da tožeča stranka njeni navedbi, da se vabilu cenzorja ni odzvala, ni oporekala. Tožena stranka se je z višino škode seznanila šele, ko je prejela izvedensko mnenje, ki je bilo izdelano tekom tega postopka in je nato 22.9.2003 tožeči stranki nakazala nesporni del odškodnine. Glede na to, da tožena stranka pred plačilom akontacije odškodnine ni bila v zamudi, tudi ne dolguje zakonskih zamudnih obresti od tega zneska za čas od 19.7.2002 do 22.9.2003, prav tako pa sodišče prve stopnje ni pravilno obračunalo zamudnih obresti, saj jih je obračunalo po linearni metodi, obračunati pa bi jih moralo po 13,5% obrestni meri za čas, od 19.7.2002 do 28.6.2003, dalje pa po vsakokratni obrestni meri zamudnih obresti. V posledici zgoraj navedenega se tožena stranka zavzema tudi za spremembo stroškovne odločitve ter predlaga pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da prisojeno odškodnino zniža na 12.682,40 EUR, v presežku pa tožbeni zahtevek zavrne ter tožečo stranko zaveže še k povrnitvi stroškov v zvezi s pritožbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo nasprotuje navedbam tožene stranke in navaja smiselno enako kot že v svoji pritožbi.

Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožbi sta delno utemeljeni.

Pritožbeno sodišče je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru pritožbenih navedb, pri tem pa je v skladu z določilom drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) pazilo tudi na obstoj morebitnih uradoma upoštevnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter na pravilno uporabo materialnega prava. Po tako opravljenem preizkusu je ugotovilo, da sodba sodišča prve stopnje ni obremenjena s kršitvami procesne narave, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, podana ni niti procesna kršitev, ki jo uveljavlja tožeča stranka, saj se kljub napačni računski operaciji, ki jo je izvedlo sodišče prve stopnje in posledično napačno izračunalo višino prisojene odškodnine, sprejeta odločitev lahko preizkusi. Ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju je sodišče prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti od negmotne škode sicer sprejelo materialnopravno pravilno odločitev, medtem ko tožena stranka utemeljeno graja višino odmerjene odškodnine za negmotno škodo, saj je ta tudi po stališču pritožbenega sodišča, glede na ugotovljeno relevantno dejansko stanje, ki med pravdnima strankama ni sporno, za posamezne oblike nepremoženjske škode odmerjena previsoko, kar je narekovalo ustrezno spremembo prvostopenjske odločitve v obsegu kot je razviden iz izreka te sodbe. Pritožbeno sodišče je ob tem pravilno upoštevalo soprispevek tožeče stranke k nastanku škodnega dogodka in tako saniralo računsko napako, ki se je primerila prvostopenjskemu sodišču. Pritožbeno sodišče je odločitev sodišča prve stopnje najprej preizkusilo po višini. Z ozirom na dejanske ugotovitve, kot izhajajo iz izvedenskega menja Komisije za fakultetna izvedenska mnenja Univerze v Ljubljani in dopolnitve tega mnenja, ki ga sicer sprejemata obe pravdni stranki, ni dvoma o tem, da je tožeča stranka zaradi škodnega dogodka trpela obsežne in hude posledice, ki se sedaj kot trajne izražajo celo do te mere, da je življenje tožeče stranke po škodnem dogodku povsem spremenjeno. Vendarle pa je sodišče pri odmeri višine odškodnine vezano na načeli, ki sta v odškodninskem pravu uveljavljeni pri odmeri nepremoženjskih škod in sta izraženi v določilu 200. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR), ki ga je za pravno presojo v predmetni zadevi potrebno uporabiti na osnovi določila 1060. člena Obligacijskega zakonika (OZ). Omenjeni načeli sta načelo individualizacije višine odškodnine in načelo objektivne pogojenosti njene višine. Prvo načelo zahteva upoštevanje stopnje in trajanja bolečin in strahu, izhaja pa iz spoznanja, da je posameznik neponovljiva in nerazdružljiva celota telesne in duševne biti. Načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine pa terja upoštevanje objektivnih materialnih možnosti družbe ter sodne prakse v podobnih primerih nepremoženjskih škod. Izraža tudi ustavni načeli enakosti pred zakonom in enakega varstva pravic, tako da se enaki primeri obravnavajo enako različni pa različno. Slednjega načela sodišče prve stopnje pri presojanju utemeljenosti tožbenega zahtevka po višini ni ustrezno upoštevalo, ob tem ko je subjektivna doživljanja tožeče stranke zaradi posega v njeno duševno in telesno celovitost primerno ovrednotilo. Utemeljeno zato tožena stranka izpostavlja, da zneski odškodnin za posamezne oblike nepremoženjske škode kot tudi skupen znesek priznanega denarnega zadoščenja ne izraža ustreznega razmerja med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje in je iz tega razloga potrebna sprememba prvostopenjske odločitve v obsegu, kot je potreben, da bo višina odmerjene odškodnine odražala ustrezno ravnovesje med obema zgoraj predstavljenima načeloma.

Za pretrpljene telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je sodišče prve stopnje tožeči stranki odmerilo odškodnino v višini 40.000,00 EUR. Iz izvedenskega menja izvedenca nevrokirurga dr. B.P. izhaja, da je bila oškodovanka prvih 12 dni nezavestna, bila je v anasteziji, na ventilatorju in pod vplivom močnih protibolečinskih zdravil, tako je pravno priznana škoda iz tega naslova začela nastajati šele, ko se je prebudila. Telesne bolečine so se pri tožeči stranki odražale predvsem v obliki glavobola, ki je bil sprva nekaj dni zelo intenziven, nato pa je od stalnega srednje močnega in občasnega glavobola enake intenzitete v obdobju dveh mesecev prešel v stalni lažji glavobol, ki se je odražal še v nadaljnjih treh mesecih. V času izdelave izvedenskega mnenja (23.7.2003) izvedenec pri tožeči stranki ugotavlja prisotnost glavobolov, pogojenih z vremenskimi spremembami, mentalnimi in psihičnimi obremenitvami zaradi hitrega mentalnega in fizičnega utrujanja ob popoškodbenem psihoorganskem sindromu in ocenjuje, da bodo občasni zelo močni in srednje močni glavoboli izzveneli v obdobju enega do dveh let, lažji glavoboli, ki se bodo pojavljali pogosteje ali občasno, pa se bodo tudi po poteku tega obdobja odražali kot trajna posledica. V zvezi z telesnimi bolečinami, ki jih bo tožeča stranka trpela tudi v bodoče pa ni mogoče slediti stališču tožene stranke, da je potrebno te upoštevati pri odmeri odškodnine za duševne bolečine zaradi trajnega zmanjšanja življenjski aktivnosti, saj sodišče v skladu s 203. členom ZOR na zahtevo oškodovanca prisodi odškodnino tudi za bodočo škodo, če je po normalnem teku stvari gotovo, da bo škoda trajala tudi v bodočnosti, kar pa v predmetni zadevi med strankama niti ni sporno, zato je bodoče bolečine potrebno ustrezno ovrednotiti pri odmeri odškodnine za to obliko nematerialne škode. Tožena stranka povzema izvedensko mnenje tudi glede nevšečnosti, ki jih je tožeča stranka utrpela v teku zdravljenja. Le-te so bile sicer številne (tožeča stranka je bila 19 dni hospitalizirana na oddelku za intenzivno nego, od tega je bila 12 dni v nezavesti s pomočjo zdravil in intubirana, vsa zdravila in prehrano je dobivala v žile, zaradi izliva krvi nad levimi možgani je bila operirana, imela je številne preiskave krvi, prebolevala je infekcijo pljuč, dobivala je močne antibiotike, večkrat so ji naredili RTG preiskave, pet krat CT glave, večkrat so jo pregledali različni specialisti. Po nesreči se je zdravila skupaj 5 tednov, po začetnem zdravljenju pa je bila čez en dan ponovno sprejeta za deset dni zaradi poslabšanja in nadaljevanja zdravljenja s fizioterapijo, tudi kasneje je nadaljevala zdravljenje s fizioterapijo; obravnavana je bila pri psihiatru in psihologu, opravila je psihološko testiranje, zaradi glavobolov in depresije mora jemati zdravila, večkrat je imela EEG možganov, tudi v bodoče pa bo potrebovala preglede pri specialistih in vodenje antiepileptične terapije, prav tako bo tudi v bodoče potrebna obravnava pri psihologu in psihiatru), vendar pa tožeča stranka v prvih 12 dneh po poškodbi, ko ni bila pri zavesti, nevšečnosti, ki jim je bila izpostavljena niti ni bila sposobna zaznati, seveda je tudi kasneje trpela neugodnosti povezane z obravnavanjem pri specialistih in zaradi preiskav povezanih s škodljivim sevanjem, prav tako zaradi jemanja zdravil, vendar pa nič od navedenega, z izjemo operacije glave v začetni fazi zdravljenja, ni bilo povezano s kakšnimi bolečimi posegi ali drugimi večjimi nevšečnostmi. Glede na obrazloženo pritožbeno sodišče meni, da pravična odškodnina za to obliko škode znaša 30.000,00 EUR in je pritožbena graja tožene stranke v tem obsegu v celoti utemeljena.

Za strah, ki ga je utrpela tožeča stranka, ji je sodišče prve stopnje priznalo odškodnino v višini 9.000,00 EUR. Po stališču pritožbenega sodišča je tak znesek glede na objektivna merila za odmero odškodnine sicer pretiran, vendar pa ob upoštevanju vseh okoliščin konkretnega primera pritožbenemu prizadevanju tožene stranke po znižanju odmerjene odškodnine iz tega naslova na 5.000,00 EUR ne more v celoti slediti, zato kot pravično odškodnino za pretrpljen strah ocenjuje znesek v višini 7.000,00 EUR. Iz izvedenskega mnenja izhaja, da je tožeča stranka utrpela sicer le kratkotrajen primarni strah, ki pa je bil zelo intenziven zaradi spoznanja, da je neizbežno, da bo prišlo do nezgode. Sekundarni strah se je pri tožeči stranki nato razvil dvanajsti dan po nezgodi in je bil zelo intenziven, sestavljen je bil iz strahu za življenje v obdobju dveh dni, v naslednjih petih dneh pa je tožeča stranka trpela strah za izid zdravljenja, dokler ni realizirala, da bo postopoma okrevala, do konca zdravljenja jo je nato spremljal pojemajoči strah za izid zdravljenja. Ni mogoče prezreti tudi izpovedbe tožeče stranke, da ko se je v bolnici zbudila, ni znala govoriti in hoditi in se je vse morala naučiti znova, tako da ji pritožbeno sodišče verjame, da je bila v veliki negotovosti, kako bo živela v bodoče. Prav tako je še dodatni strah trpela ob pojavu epilepsije po poškodbi, ki je trajal nekaj dni do ugotovitve stanja in določitve ustrezne terapije. Upoštevaje subjektivna doživljanja tožeče stranke in izhajajoč iz načela objektivne pogojenosti višine odškodnine je tožeči stranki iz tega naslova zato potrebno priznati že zgoraj naveden znesek odškodnine.

V zvezi z odškodnino odmerjeno zaradi duševnih bolečin zaradi trajnega zmanjšanja splošnih življenjskih aktivnosti v višini 100.000,00 EUR je potrebno pritrditi toženi stranki, da je ta previsoka v razmerju z odškodninami, ki jih sodišča za to obliko škode priznavajo v hujših primerih, kadar gre za t.i. katastrofalne škode. Pritožbeno sodišče sicer realizira, da je življenje tožeče stranke zaradi posledic možganske poškodbe do te mere spremenjeno, da je prizadeta na vseh področjih življenja, vendar pa tožena stranka utemeljeno izpostavlja, da je tožeča stranka, kljub temu, da ni več sposobna za kakršnokoli pridobitno dejavnost, da je tudi njeno vsakdanje življenje sicer zelo okrnjeno in samostojno več ne zmore usmerjati svojega družinskega in osebnega življenja, gibalno povsem pokretna in sposobna poskrbeti za svojo osebno higieno, sposobna pa se je tudi samostojno obleči in hraniti, s povečanimi napori pa zmore tudi opraviti nekatera enostavna hišna opravila, čeprav že tudi pri teh praviloma potrebuje pomoč. Ravno navedene okoliščine so tiste, ki konkretni primer ločijo od tistih primerov, kjer oškodovanci niti najosnovnejših življenjskih potreb niso zmožni samostojno zadovoljiti, so priklenjeni na posteljo ali invalidski voziček in tudi sicer v vseh ozirih v celoti odvisni od tuje pomoči. V kolikor je za toženo stranko sporna ocena odstotka invalidnosti in trajnega zmanjšanja življenjskih aktivnosti, ki jo je podal izvedenec, pa velja pripomniti, da je že sodišče prve stopnje višino odškodnine za to obliko nepremoženjske škode odmerilo po lastni presoji, pri čemer se je oprlo na preostale dejanske ugotovitve izvedenca, ki jih tožena stranka sprejema, enako pa višino odmerjene odškodnine presoja tudi pritožbeno sodišče, saj v odstotkih izražena ocena zmanjšanja življenjskih aktivnosti sodišča ne zavezuje. Pritožbeno sodišče sicer sledi izpovedbi tožeče stranke, da vselej potrebuje spremstvo in nadzor ter zaradi izgube spomina ne zmore kuhati, prikrajšana pa je tako v družinskem kot v socialnem življenju, njeno zdravstveno stanje pa je se od nezgode ni izboljšalo, ob koncu postopka na prvi stopnji tožeča stranka celo toži o poslabšanju, vendar pa je tudi ob upoštevanju vseh navedenih okoliščin pravična denarna odškodnina za to obliko nematerialne škode lahko le znesek v višini 70.000,00 EUR, ki ga sicer priznava tudi tožena stranka, saj ta znesek tudi po mnenju pritožbenega sodišča prestavlja ustrezno premoženjsko izravnavo za prikrajšanje tožeče stranke zaradi prisotnih trajnih posledic, hkrati pa je skladen z odškodninami, ki jih sodišča za to obliko škode priznavajo v primerljivih zadevah ter tudi sorazmeren z odškodninami, kot se odmerjajo za najhujše primere škod. Tožena stranka je po prejemu izvedenskega mnenja kot tudi v pritožbi sicer izpostavila, da se je tožeča stranka že pred predmetnim škodnim dogodkom zdravila zaradi degenerativnih sprememb hrbtenice in povišanega krvnega pritiska, vendar ob tem, ko izvedenec v svojem mnenju ne ugotavlja vzročne zveze med predhodnimi zdravstvenimi težavami tožeče stranke in njenim sedanjim zdravstvenim stanjem, tožena stranka pa kljub postavljenim trditvam dopolnitve izvedenskega mnenja v smeri razjasnitve teh dejstev ni predlagala, predhodna bolezenska stanja na odmero odškodnine za to obliko nepremoženjske škode niso vplivala.

Po tako obrazloženem je jasno, da prizadevanju tožeče stranke po zvišanju odškodnine ni mogoče slediti, in pravična odškodnina za nepremoženjsko škodo, ki jo je tožeča stranka utrpela v prometni nezgodi dne 23.11.2001 znaša skupaj 107.000,00 EUR. Ob (pravilnem) upoštevanju 45 % sokrivde k nastanku škodnega dogodka, je tožeča stranka upravičena do odškodnine v višini 55 % zgoraj navedenega zneska, kar znaša 58.850,00 EUR. Od tega zneska je potrebno odšteti še znesek valorizirane že plačane akontacije odškodnine v višini 45.067,60 EUR, tako da je tožena stranka tožeči stranki na račun odškodnine za negmotno škodo dolžna plačati še znesek v višini 13.782,40 EUR. V presežku, do vtoženanih 67.297,48 EUR ter v obrestnem delu za čas od 13.7.2002 do 18.7.2002, pa je bilo potrebno tožbeni zahtevek kot neutemeljen zavrniti. Tožeča stranka je sicer na glavni obravnavi dne 8.6.2009 postavila tudi podrejeni tožbeni zahtevek, ki pa ga je sodišče prve stopnje nepravilno zavrnilo, saj ga glede na dejstvo, da je delno ugodilo primarno postavljenemu tožbenemu zahtevku, sploh ne bi smelo obravnavati. Eventualni zahtevek je namreč postavljen le za primer, če bo primarni zahtevek v celoti zavrnjen. S tem je sodišče prve stopnje kršilo načelo dispozitivnosti, saj je pri svojem odločanju prekoračilo tožbeni zahtevek, kar je sicer mogoče uveljavljati s pravnimi sredstvi. V primeru, da kršitev s pravnimi sredstvi ni odpravljena, pri čemer pritožbeno sodišče na takšno kršitev ne pazi po uradni dolžnosti, saj po izrecni določbi tretjega odstavka 350. člena ZPP sodišče druge stopnje na prekoračitev tožbenega zahtevka pazi samo na zahtevo stranke, postane odločitev v tem delu pravnomočna in je s tem nezakonitost sanirana. Ker tožeča stranka, ki bi sicer imela pravni interes za pritožbo, prvostopenjske odločitve v tem obsegu ne izpodbija, pritožbeno sodišče v takšno odločitev ne more več posegati.

Ker tožeča stranka v predmetnem postopku uveljavlja tudi pripadajoče zakonske zamudne obresti od nematerialne škode, med pravdnima strankama pa je sporen trenutek nastopa zamude z izpolnitvijo na strani tožene stranke, se je pritožbeno sodišče v nadaljevanju ukvarjalo s tekom zakonskih zamudnih obresti in ob tem prišlo do zaključka, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je tožena stranka dne 19.7.2002 prišla v zamudo s plačilom odškodnine. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji navajala, da je dne 27.6.2002 na toženo stranko naslovila predpravdni odškodninski zahtevek (priloga A4 in A5), vendar pa je sodišče prve stopnje, glede na to, da tožeča stranka v sodni spis ni priložila potrdila o vročitvi pošiljke, pravilno štelo, da se je tožena stranka z zahtevkom tožeče stranke seznanila, ko je sama nanj odgovorila z dopisom z dne 4.7.2002 (priloga A6), tako da je zamuda tožene stranke nastopila po poteku roka iz 919. člena ZOR, to je petnajsti dan po dnevu, ko je sodišče štelo, da je tožena stranka prejela odškodninski zahtevek. Tožena stranka je sicer že v odgovoru na tožbo zatrjevala, kar ponavlja sedaj tudi v pritožbi, da je zahtevek tožeče stranke in prejeto medicinsko dokumentacijo posredovala zdravniku v strokovno oceno, vendar se tožeča stranka na vabilo zdravnika cenzorja zaradi osebnega pregleda ni odzvala, pri čemer v pritožbi izpostavlja, da tožeča stranka takim trditvam tožene stranka v postopku na prvi stopnji ni oporekala. Tožena stranka tako meni, da se je z višino škode lahko seznanila šele, ko je prejela izvedensko mnenje, izdelano za potrebe tega postopka, vendar pa takšno stališče pritožbe ne more vzdržati. Povsem pravilno namreč sodišče prve stopnje izhaja iz pravila o trditvenem in dokaznem bremenu, izraženega v prvem odstavku 7. člena ZPP, da tožena stranka ni z ničemer izkazala resničnost svojih trditev o tem, da se tožeča stranka vabilu za osebni pregled pri zdravniku cenzorju ni odzvala. V skladu z zgoraj citiranim določilom morajo namreč stranke navesti vsa dejstva, na katera opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi se ta dejstva dokazujejo, česar pa tožena stranka ni storila, saj ni izkazala, da bi vabilo zaradi osebnega pregleda na tožečo stranko dejansko naslovila. Tudi sicer pa je slednja zgornjim trditvam tožene stranke vsaj smiselno nasprotovala že v svoji naslednji pripravljalni vlogi z dne 27.3.2009, v kateri je prerekala neskladne navedbe tožene stranke ter vztrajala pri svojih dotedanjih navedbah, pri čemer pa v predmetni vlogi toženi stranki izrecno očita, da ta do sedaj ni storila ničesar v smeri rešitev njenega odškodninskega zahtevka in se tudi ne sprašuje ali bi tožeča stranka eventualno potrebovala kakšno akontacijo odškodnine, potrebno zaradi njene oskrbe po poškodbi. Glede na dejstvo, da je zamuda tožene stranke nastopila že 19.7.2002, tožena stranka pa je tožeči stranki akontacijo odškodnine v višini takratnih 9.000.000,00 SIT izplačala šele dne 22.9.2003, je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska za obdobje od 19.7.2002 do 21.9.2003, in je pritožbeno grajo v tem obsegu potrebno zavrniti kot neutemeljeno.

Tožena stranka pa podrejeno graja tudi izračun zakonskih zamudnih obresti, saj meni, da ga je sodišče nepravilno opravilo po linearni metodi. Slednjemu pritožbenemu stališču sicer velja pritrditi, saj bi sodišče prve stopnje tožeči stranki v skladu z načelnim pravnim mnenjem Vrhovnega sodišča RS z dne 26.6.2002 moralo prisoditi zamudne obresti od zneska 9.000.000,00 SIT od dne 19.7.2002 do 27.6.2003 po 13,5 % obrestni meri, od 28.6.2003 do 21.9.2003 pa po predpisani obrestni meri zakonskih zamudnih obresti. V skladu z Zakonom o predpisani obrestmi meri zamudnih obresti in temeljni obrestni meri (ZPOMZO) je namreč bil do 28.6.2003 uveljavljen konformni način obrestovanja, kar pomeni, da se zamudne obresti ob vsaki spremembi obrestne mere zamudnih obresti prištejejo k glavnici, ki prestavlja osnovo za izračun zamudnih obresti v naslednjem obračunskem obdobju, tako da se določila ZOR oziroma OZ, ki obrestovanja obresti ne dovoljujejo, v tem obsegu ne uporabljajo. Pritožbeno sodišče po pravilnem preračunu s pomočjo programa za izračun zakonskih zamudnih obresti na spletnih straneh Vrhovnega sodišča, ki do 27.6.2003 pri izračunu ustrezno upošteva konformno metodo, vendar ugotavlja, da je v posledici dejstva, da se do navedenega datuma obresti pripisujejo glavnici, tak obrestni izračun za toženo stranko manj ugoden, saj zakonske zamudne obresti za obdobje od 19.7.2002 do 21.9.2003 po tem izračunu znašajo takratnih 2.150.026,83 SIT kar sedaj znaša 8.971,90 EUR, med tem ko po izračunu prvostopenjskega sodišča obresti v istem obdobju znašajo 2.090.875,07 SIT oziroma 8.725,06 EUR. Ob tem, ko tožeča stranka prvostopenjske odločitve v obrestnem delu ne izpodbija, je pritožbeno sodišče zavrnilo pritožbena izvajanja tožene stranke v zvezi s tem, saj glede na zgoraj predstavljeno niti ne izkazuje pravnega interesa za pritožbo v tem delu. Tožena stranka mora tako tožeči stranki plačati še zakonske zamudne obresti od akontacije odškodnine v znesku 8.725,06 EUR, od tega zneska pa tožeča stranka v skladu s 381. členom OZ utemeljeno zahteva še zakonske zamudne obresti od dneva, ko je pri sodišču postavila zahtevek za njihovo plačilo, to je od 23.9.2003 dalje.

Sprememba odločitve o glavni stvari je narekovala tudi spremembo prvostopenjske stroškovne odločitve, saj je po odločitvi pritožbenega sodišča uspeh pravdnih strank v sporni zadevi spremenjen (drugi odstavek 165. člena ZPP). Sodišče prve stopnje je uspeh pravdnih strank ugotovilo v posameznih fazah postopka, v vsaki od teh pa jima je priznalo potrebne pravdne stroške in jih nato odmerilo glede na dosežen uspeh v posamezni fazi. Glede na to, da prvostopenjska stroškovna odločitev na pritožbeni stopnji sicer ni sporna, je pritožbeno sodišče o stroških postopka odločilo glede na uspeh pravdnih strank po spremembi prvostopenjske odločitve s predmetno sodbo, za kar se zavzemata obe pravdni stranki.

V prvi fazi pravdnega postopka je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska v višini 89.717,91 EUR in je njen pravdni uspeh glede na uspeh v tej fazi (58.850,00 EUR in 8.725,06 EUR) v skupni višini 67.575,06 EUR 75,3 %. Pravdni stroški tožeče stranke v tej fazi znašajo 4.631,76 EUR, glede na njen pravdni uspeh pa ji pripada znesek 3.487,72 EUR. Stroški tožene stranke v tej fazi znašajo 1.140,80 EUR in ji glede na 24,7 % uspeh pripada znesek 281,78 EUR.

V drugi fazi pravdnega postopka je tožeča stranka zahtevala plačilo zneska v višini 56.842,12 EUR in njen pravdni uspeh glede na prisojen znesek glavnice v skupni višini 22.507,46 EUR znaša 39,6 %. Pravdni stroški tožeče stranke v tej fazi znašajo 463,38 EUR in je glede na pravdni uspeh upravičena do povračila zneska v višini 183,50 EUR. Pravdni stroški tožene stranke v tej fazi znašajo 363,05 EUR in ji glede na 60,4 % uspeh pripada znesek v višini 219,28 EUR.

V tretji fazi pravdnega postopka je tožeča stranka uveljavljala plačilo zneska v višini 67.297,48 EUR in je njen pravdni uspeh glede na prisojen znesek glavnice v skupni višini 22.507,46 EUR v tej fazi 33,44 %. Pravdni stroški tožeče stranke v tej fazi znašajo 656,38 EUR in je glede na pravdni uspeh upravičena do povrnitve stroškov v višini 219,49 EUR. Stroški tožene stranke v tej fazi znašajo 38,88 EUR in ji glede na 66,56 % uspeh pripada znesek 25,88 EUR.

Po izračunu je tožeča stranka upravičena do povrnitve pravdnih stroškov v skupni višini 3.890,71 EUR, tožena stranka pa do pravdnih stroškov v skupni višini 526,93 EUR. Po pobotanju pravdnih stroškov je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti njene pravdne stroške v višini 3.363,78 EUR v roku 15 dni, po poteku tega roka pa s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Po vsem obrazloženem je pritožbeno sodišče pritožbi tožeče kot tudi tožene stranke v skladu s 358. členom ZPP delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje, posledično pa tudi prvostopenjsko stroškovno odločitev, spremenilo tako kot je razvidno in izreka te sodbe.

O stroških postopka v zvezi s pritožbo je odločilo upoštevaje določila prvega in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 154. členom ZPP, torej po načelu uspeha pravdnih strank v predmetnem pritožbenem postopku.

Tožeča stranka, upoštevaje sporno vrednost na pritožbeni stopnji, ki predstavlja znesek 21.951,900 EUR, čeprav je deloma uspela glede pri obračunu napačno upoštevane sokrivde, zaradi uspeha tožene stranke z njeno pritožbo povišanja prisojenega zneska odškodnine ni dosegla, tako da gledano v celoti v pritožbenem postopku ostaja neuspešna. Pritožbeno sodišče pa ji tudi ni priznalo priglašenih stroškov za odgovor na pritožbo tožene stranke, saj tožeča stranka v tem zgolj ponavlja svoje pritožbene navedbe ter povzema ugotovitve, ki izhajajo iz izvedenskega mnenja, tudi sicer pa navaja kot že v postopku na prvi stopnji, zato ni mogoče trditi, da je odgovor na pritožbo kakorkoli pripomogel k delni zavrnitvi pritožbe nasprotne stranke. Glede na navedeno tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Tožena stranka je upoštevaje sporno vrednost v pritožbenem postopku, ki predstavlja znesek 18.025,06 EUR, dosegla znižanje prisojene odškodnine za 8.200,00 EUR, tako da njen pritožbeni uspeh znaša 45,5 %.

Pritožbeno sodišče je toženi stranki kot strošek postopka v zvezi s pritožbo priznalo znesek v višini 360,50 EUR za plačilo sodne takse za pritožbo, ki hkrati predstavlja edini priglašeni strošek. Glede na ugotovljen uspeh tožene stranke v postopku s pritožbo ji je tožeča stranka dolžna povrniti stroške v višini 164,03 EUR.