Jedro

Ugovor tožene stranke (ki je država), češ da policija pri vračilu zaseženega vozila ni dolžna presojati civilnopravnih razmerij, je pravno nevzdržen ter v nasprotju z načelom pravne države.

Izrek

I.Pritožba proti odločitvi o glavni stvari se zavrne ter se sodba v izpodbijanem delu potrdi.

II.Pritožbi proti odločitvi o stroških se ugodi ter se ta v točki IV. spremeni tako, da zamudne obresti od stroškov postopka v primeru zamude začnejo teči 16. dan po tem, ko je tožena stranka prejela sodbo sodišča prve stopnje.

III.Pritožnica sama krije pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.V tej pravdi je tožnik zahteval, naj mu tožena stranka izroči avtomobil znamke N.. Ta avtomobil je zasegla policija. Podredno je zahteval plačilo odškodnine v višini 14.605,20 EUR, in sicer za primer, če tožena stranka z avtomobilom več ne razpolaga.

2.Ker se je prav slednje udejanilo, saj je tožena stranka avtomobil izročila E. H. je sodišče prve stopnje primarni tožbeni zahtevek zavrnilo, podrejenemu zahtevku za plačilo odškodnine pa ugodilo. Nazadnje je odločilo še o stroških postopka ter te v višini 2.273,90 EUR naložilo v breme tožene stranke, pri tem pa je priznalo zakonske zamudne obresti od tega zneska od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje.

3.Proti obsodilnemu delu sodbe vlaga pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge ter sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tudi podredni zahtevek zavrne. Pritožba sodišču očita, da nima razlogov o ugovoru aktivne legitimacije, ki ga je podala tožena stranka. Nadalje se ukvarja z vprašanjem lastništva. Meni, da tožnik lastništva vozila ni z ničemer dokazal. Ne razpolaga s pogodbo o prodaji, nima potrdila o plačani kupnini in ni res, kar je zatrjeval zaslišan kot stranka, da naj bi se prometno dovoljenje glasilo na njegovo ime. V času, ko je bil zasežen, je bil avtomobil v posesti G. M. H.. Kasneje se pritožba ukvarja, kot reče, z nenavadnostmi življenjskega primera. Kupec zaseženega vozila od izvršitelja naj bi bil poleg T. B. tudi G. M. H.. Ukvarja se z razmerji med G. M. H., D. H., T. B. in tožnikom.

4.Dalje meni, da je podredni zahtevek v resnici zahtevek iz naslova odgovornosti za pravne napake. Tega zahtevka pa ni mogoče naperiti zoper toženo stranko.

5.Dalje trdi, da je odločitev sodišča, ki temelji na protipravni vrnitvi zaseženega avtomobila, ker naj bi tožena stranka ravnala v nasprotju z določbo petega odstavka 96. člena ZIZ-UPB1, kršila razpravno načelo. Teh dejstev namreč stranke niso navajale. Dalje se pritožba spotika ob vprašanje tega, na kakšen način je bil avto prodan v izvršbi. Znova poudarja, da tožeča stranka ni zatrjevala protipravnosti pri vrnitvi zaseženega vozila E. H., sodišče naj bi tudi samovoljno zaključilo, da je bilo ravnanje policije nezakonito, ker naj bi bilo v nasprotju s petim odstavkom 96. člena ZIZ-UPB1. Sodišče prve stopnje je ob tem povsem prezrlo, da policija ni organ, ki bi reševal sporna civilnopravna razmerja. Policija mora v kazenskem postopku ravnati v skladu z zakonom o kazenskem postopku. Meni, da bi policija ravnala nezakonito ravno v primeru, če avtomobila ne bi izročila H.. Če bi ga izročila tožniku, bi jo odškodninsko preganjal H..

6.Nazadnje pa pritožba napada še odločitev o stroških, in sicer v tistem delu, v katerem je sodišče priznalo zakonske zamudne obresti že od dneva sodbe dalje. Poudarja, da začnejo te obresti teči po izteku paricijskega roka.

7.Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, pritožba proti odločitvi o stroških pa je utemeljena.

8.Tožeča stranka v tej pravdi varuje svoj premoženjskopravni položaj. Bistvo posega v njen premoženjskopravni položaj je bil zaseg vozila. S tem je bilo poseženo v njeno lastninsko pravico. Konkretno v njeno upravičenje, da ima stvar, na kateri ima lastninsko pravico, v posesti in jo uporablja (ekonomsko izkorišča).

9.Za odločitev o podrednem zahtevku, ki je posledica izjalovitve primarnega zahtevka, je relevantno dejansko in pravno vprašanje, ali je bil tožnik lastnik zaseženega vozila. To vprašanje je med strankama sporno. Tožena stranka v pritožbi to vprašanje zaostruje še s procesnim očitkom, da se sodišče ni ukvarjalo z ugovorom aktivne legitimacije, ki ga je postavila sama tožena stranka. Pritožbeno sodišče odgovarja, da očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka (šlo naj bi za kršitev pravice do izjave – 8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP (1)) ni utemeljen.

10.Vprašanje aktivne legitimacije v obravnavani zadevi se v celoti prekriva z vprašanjem, ali je tožnik na avtomobilu pridobil lastninsko pravico. S tem vprašanjem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo. Razlogi o tem so podani v 4., 6. in 7. točki izpodbijane sodbe. Ti razlogi so tudi po ugotovitvah pritožbenega sodišča materialnopravno pravilni. Sodišče prve stopnje je ob dejstvih, ki niso sporna, pregledno prikazalo verigo pogodb in razpolag (lastninskopravnih prenosov) glede spornega avtomobila. Pri tem se je sodišče prve stopnje ukvarjalo tudi z razmerjem med tožnikom in G. M. H., ki mu je bilo vozilo fizično zaseženo. Ugotovilo je, da je bil avtomobil v njegovi neposredni posesti v dogovoru s tožnikom ter je bil H. zgolj njegov imetnik.

11.Tožnik je zatrjeval in dokazoval pravnoposlovno pridobitev lastninske pravice s strani družbe C. d.o.o. Sodišče je v dokaznem postopku ugotovilo pravni naslov za pridobitev lastninske pravice na vozilu (ki je premičnina). To dejstvo je ugotovilo predvsem na podlagi listine „račun št. 27/05 za rabljeno vozilo po komisijski pogodbi: 27/05“, ki se nahaja v svežnju prilog, označenih s št. A2. Navedena listina tudi po prepričanju pritožbenega sodišča z zadostno stopnjo prepričanja dokazuje, da je bila pogodba o prodaji vozila sklenjena ter da je bil kupec po tej pogodbi prav tožnik. Sodišče je nadalje ugotovilo tudi to, da je bila ob sklenitvi vsakokratne prodajne pogodbe v verigi poslov, opravljena tudi izročitev (tradicija), kar je pridobitni način lastninske pravice na premičninah (60. člen SPZ(2)). Izrecno je ugotovilo, da je bila izročitev opravljena tudi tožniku.

12.V takšno dejansko ugotovitev pritožbeno sodišče ne dvomi. Da je bila izročitev opravljena, izhaja navsezadnje že iz tega, da v času zasega vozilo ni bilo v posesti družbe C. d.o.o. Res je, da bilo v trenutku zasega vozilo v neposredni posesti tretje osebe (G. M. H.). A za zaključek, da je bilo vozilo v njegovi lastniški posesti (za kar se zavzema pritožba), ni prav nikakršne podlage. Tako je že zato, ker nobena od strank ni zatrjevala obstoja pravnega naslova, na podlagi katerega bi H. postal lastnik. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je bil H. zgolj imetnik vozila v skladu z dogovorom z njegovim lastnikom, to je tožnikom. Sodišče je pojasnilo razmerje med tožnikom in G. M. H. in pritožbeno sodišče s temi ugotovitvami soglaša. Pritožbene trditve, ki se opirajo na dejansko vprašanje, kdaj je bil tožnik v bolnišnici ter ki v nasprotju s pogodbo med izvršiteljem in T. B. (A2) trdijo, da je bil G. M. H. kupec že v izvršilnem postopku, v ničemer ne nudijo podlage za dejanski sklep, da je imel H. vozilo v neposredni posesti kot lastnik.

13.Ker vpis v prometno dovoljenje nima stvarnopravnega pomena (kot npr. zemljiškoknjižni vpis pri nepremičninah) so irelevantne tudi pritožbene navedbe v tej smeri. 14.Te navedbe bi bile lahko pomembne zgolj z dokaznega vidika (če bi se prometno dovoljenje npr. glasilo na H.), vendar takšnih navedb tožena stranka ni podala.

15.Sodišče prve stopnje je torej pravilno ugotovilo, da je tožnik pridobil lastninsko pravico na vozilu ter da je bilo to vozilo zaseženo v času, ko je imel na njem prav on lastninsko pravico. Ker pa se je primarni zahtevek na izročitev vozila izjalovil (ker tožena stranka vozila več ni imela v posesti), je bilo to dejstvo nadalje pomembno z vidika podrednega zahtevka.

15.Ta zahtevek je denarni. Tožnik je zanj navedel pravno relevantna dejstva (zaseg njegove premičnine), kot podrednega pa ga je postavil prav za primer, če bi bilo podano dejstvo, da tožena stranka več ne bi razpolagala z vozilom. Konkretizacija tega dejstva je izven tožnikove zaznavne sfere. Trditev o tem pa je podala sama tožena stranka v odgovoru na tožbo, kjer je pojasnila, da je vozilo izročila E. H.. Vsa dejstva so bila tako zbrana v procesnem gradivu in postavljen je bil denarni zahtevek. Od tu dalje pa je pravno ovrednotenje teh dejstev ter pravna kvalifikacija zahtevka naloga sodišča. Sodišče prve stopnje je zahtevek pravno pravilno opredelilo kot odškodninski. Pritožbene trditev o tem, da naj bi šlo za jamčevalni zahtevek so pravno zgrešene. Tožeča stranka ni nikoli postavila trditev v tej smeri. Nasprotno, njene trditve utemeljujejo pravni sklep, da gre za odškodninski zahtevek.

16.Pritožba tudi neutemeljeno navaja, da je sodišče z uporabo določbe petega odstavka 96. člena ZIZ-UPB1 kršilo razpravno načelo. Tu je šlo namreč izključno za uporabo materialnega prava in s tem razpravno načelo ne more biti kršeno. Z uporabo navedene določbe je sodišče zgolj pravno ovrednotilo dejstva in sprejelo najprej materialnopravni zaključek, da je lastninska pravica prvotnega lastnika E. H. s prodajo v okviru izvršbe prenehala. Nadalje je ob dejstvu, da je tožena stranka izročila vozilo E. H. (kar je dejstvo, ki ga je navedla sama tožena stranka, predvidevala pa ga je tožeča stranka že v sami tožbi in z njim utemeljevala podredni zahtevek), materialnopravno zaključilo, da je bilo vozilo s pravnim aktom tožene stranke izročeno osebi, ki tedaj več ni bila lastnik (bila pa je nedvomno oškodovanec). S tem je tožena stranka posegla v premoženjsko sfero tožeče stranke. Slednji zaključek je materialnopravni. S tem je namreč tožeča stranka prav zaradi ravnanja tožene stranke ostala brez vozila, ki ga je kupila v letu 2005 ter sedaj nima ne kupnine (ki je od svojega prodajalca tudi ni upravičena terjati, saj ta v ničemer ni kršil pogodbe in za ravnanje tožene stranke ne jamči v okviru jamčevalnih zahtevkov) ne vozila. To vozilo pa je sedaj zaradi poteka času tudi že brez bistvene ekonomske vrednosti. Na ta način je tožeči stranki nastala navadna škoda (zmanjšanje njenega premoženja). Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka to škodo dolžna povrniti. Navkljub zahtevam za vračilo vozila, ki jih je tožeča stranka naslovila na toženo stranko še preden je ta vozilo izročila E. H. ta tega ni storila.

17.Tožena stranka se v pritožbi tudi neutemeljeno sklicuje na to, da (smiselno) zanjo določba 96. člena ZIZ-UPB1 ne velja oziroma da je ni dolžna presojati. Takšno stališče je pravno nevzdržno. Je v izrecnem nasprotju z načelom pravne države. Tožena stranka bi po pregledu listinske dokumentacije in ob jasni zahtevi tožeče stranke, naj ji vozilo izroči (ker je njen lastnik), morala pravno ugotoviti, da je prav tožeča stranka in ne E. H. lastnik vozila. Država, ki se te svoje obveznosti brani „češ da ni organ, ki bi reševal sporna civilnopravna razmerja“, v resnici zanika svojo pravnost. Smiselno s tem trdi, da je stvarnopravna zakonodaja nekaj relativnega, torej nekaj, kar velja le za nekatere sektorje te države, ne pa za državo kot celoto. Nevzdržnost takšnega pritožbenega stališča je seveda na dlani.

18.Ugoditev podrednemu zahtevku je zato materialnopravno pravilna. Pritožba proti odločitvi o glavni stvari ni utemeljena, podani pa tudi niso razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Pritožbo je zato pritožbeno sodišče zavrnilo in odločitev o glavni stvari potrdilo (353. člen ZPP).

19.Utemeljeno pa pritožba napada odločitev o zakonskih zamudnih obresti, ki tečejo od pravdnih stroškov. Zakonske zamudne obresti od pravdnih stroškov namreč začnejo teči šele po preteku roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti (299. člena OZ(3)). V tem delu je zato pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo ter izrek o stroških spremenilo tako, da je sedaj skladen z načelnim pravnim mnenjem občne seje Vrhovnega sodišča Republike Slovenije z dne 13. 12. 2006. Pooblastilo za odločitev je podano v 1. točki 365. člena ZPP.

20.Tožena stranka s pritožbo proti glavni stvari ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče odločilo, da mora stroške pritožbenega sodišča kriti sama (154. člen ZPP).

(1) Zakon o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 s spremembami)

(2) Stvarnopravni zakonik (Uradni list RS, št. 87/2002 - Uradni list RS, št. 18/2007)

(3) Obligacijski zakonik (Uradni list RS, št. 83/2001)