Jedro

Podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja (delodajalca) za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe (PKP), je že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca (sindikata) in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku.

Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s 6. členom, točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato je potrebno takšen predlog predlagatelja zavreči. Izplačilo nagrade ob koncu leta iz 129. člena PKP je bilo vezano na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v točkah I in II izreka razveljavi ter se tožba v tem delu zavrže, v točki IV izreka pa spremeni tako, da vsak udeleženec krije svoje stroške postopka.

V preostalem (točka III izreka) se pritožba zavrne in se v nerazveljavljenem in nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Predlagatelj sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca do predlagatelja za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 31. 1. 2008 (točka I izreka sodbe). Ugotovilo je, da ne obstaja terjatev zaposlenih pri predlagatelju do predlagatelja za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 31. 1. 2008 (točka II izreka). Zavrnilo je nasprotni predlog, da je nasprotni udeleženec po nasprotnem predlogu na podlagi 129. člena Podjetniške kolektivne pogodbe z dne 31. 1. 2008, sklenjene med udeležencema, dolžan izplačati delavcem nagrado ob zaključku koledarskega leta v višini 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva (točka III izreka). Odločilo pa je tudi, da je nasprotni udeleženec dolžan predlagatelju povrniti njegove stroške postopka v višini 2.317,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo po poteku 15 dnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje nasprotni udeleženec iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni in ugodi nasprotnemu predlogu oziroma podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne v ponovni postopek sodišču prve stopnje. Navaja, da je predlagatelj prvotno postavil predlog, s katerim je zahteval ugotovitev neobstoja terjatve nasprotnega udeleženca po plačilu nagrade iz 129. člena Podjetniške kolektivne pogodbe ( v nadaljevanju PKP). Ta predlog je nasprotni udeleženec pripoznal, saj ni nikoli trdil, da taka njegova terjatev do predlagatelja obstaja in za tako tožbo ni dal povoda. Sodišče bi moralo v tem postopku izdati sodbo na podlagi pripoznave in skladno s 157. členom ZPP predlagatelju naložiti v plačilo stroške postopka. Ker pa sodišče prve stopnje tega ni storilo, je bistveno kršilo določbe postopka. Brez kakršnega koli odločanja je predlagatelju dovolilo spremeniti tožbeni zahtevek in postaviti podrejeni zahtevek, s tem pa je storilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Pritožba nadalje navaja, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, v sodbi ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti razlogi nejasni, predvsem pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med trditvami, izpovedbami in listinsko dokumentacijo. Zato je sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je napačno ocenilo neprerekano trditev A.A., da sta se stranki, ko sta oblikovali določbo 129. člena PKP, leta 2004 dogovorili, da se ob koncu leta izplača zaposlenim 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva in sicer tako, da se upravičenosti ne preverja, saj gre dejansko za prerazporeditev letne mase plač z dvanajstih na trinajst plač. Ta trditev ni bila prerekana, zato bi jo moralo sodišče prve stopnje šteti kot dogovor oziroma pridobljeno pravico delavcev zaradi dogovora o izplačilu enake mase plač na letnem nivoju skozi trinajst namesto dvanajst mesečnih plač. Če bi želel predlagatelj tako dogovorjeno pravico spremeniti, bi jo lahko le tako, da bi PKP v tem delu odpovedal in se z nasprotnim udeležencem dogovoril za drugačen sistem. Da je stališče sodišča prve stopnje, ko je enostransko določilo temeljne poslovne cilje, napačno, izhaja tudi iz neprerekane trditve nasprotnega udeleženca, da bi zaposleni pod pogoji iz dogovora o izplačilu nagrade po 129. členu PKP iz leta 2012 pridobili zahtevano nagrado tudi v letu 2011. Tako je v zvezi s tem sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in nepravilno uporabilo materialno pravo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta bila dva od štirih temeljnih poslovnih letnih ciljev realizirana v celoti, dva, t.j. posodobitev geografskega informacijskega sistema oziroma omrežnega informacijskega sistema ter zmanjšanje specifičnih stroškov gradnje srednje napetostnih vodov in transformatorskih postaj, pa le deloma. O teh dveh je nasprotni udeleženec pojasnil, da sta bila realizirana praktično v celoti in sicer prvi ni bil realiziran v delu, ki se nanaša na izbor novega ... sistema, na katerega pa zaposleni niso imeli vpliva in drugi pa ni bil realiziran le v delu, ki se nanaša na vgradnjo dodatne opreme v transformatorske postaje. Ob upoštevanju trditev strank in zapisnika 37. redne seje nadzornega sveta udeleženca z dne 3. 12. 2012, iz katerega je razvidno, da je družba izpolnila splošne cilje, je odločitev v nasprotju z listinsko dokumentacijo, s tem pa je bila storjena bistvena kršitev določb postopka iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP.

Predlagatelj je na pritožbo odgovoril in prerekal vse pritožbene navedbe z obrazložitvijo, da je sodišče prve stopnje pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb ZPP, pravilno pa je tudi uporabilo materialno pravo.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče je določbe ZPP uporabilo skladno z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji).

Predlagatelj je vložil predlog z zahtevkom, da se ugotovi, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca do predlagatelja za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu PKP z dne 31. 1. 2008. Nasprotni udeleženec je zahtevek pripoznal. Predlagatelj je nato predlog razširil tako, da je postavil primarni zahtevek, po katerem je zahteval ugotovitev neobstoja terjatve nasprotnega udeleženca in delavcev predlagatelja po plačilu nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu PKP in podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu PKP z dne 31. 1. 2008. Nasprotni udeleženec je vložil nasprotni predlog z zahtevkom, da se ugotovi, da je dolžan predlagatelj kot nasprotni udeleženec na podlagi 129. člena PKP z dne 31. 1. 2008, sklenjene med strankama tega spora, izplačati delavcem nagrado ob zaključku koledarskega leta v višini 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva.

Sodišče prve stopnje je ugodilo prvotno postavljenemu in tudi primarnemu zahtevku po predlogu predlagatelja, zavrnilo pa je zahtevek po nasprotnem predlogu nasprotnega udeleženca. Ugotovilo je, da je pristojnost delovnega sodišča podana po 6. členu ZDSS-1, obseg sodnega varstva pa v 53. členu istega zakona. Delovno sodišče je na podlagi 1. točke 1. odstavka 53. člena ZDSS-1 pristojno za ugotavljanje kršitve pravic in obveznosti iz kolektivne pogodbe. Nadalje je ugotovilo, da je negativna ugotovitvena tožba oziroma predlog v tem kolektivnem sporu dopustna po 181. členu ZPP, saj ZDSS-1 o tem nima posebnih določb. Predlagateljev ekonomski in pravni položaj je zaradi hrambe sredstev za izplačilo nagrade ogrožen, zato ima pravni interes za negativno ugotovitveno tožbo. Na podlagi izvedenega dokaznega postopka je ugotovilo, da je primarni zahtevek po predlogu predlagatelja utemeljen, zahtevek po nasprotnem predlogu nasprotnega udeleženca pa ni utemeljen, saj sta bila od štirih temeljnih ciljev iz 129. člena PKP v celoti dosežena le dva.

Pritožbeno sodišče najprej ugotavlja, da je podredni zahtevek za ugotovitev, da ne obstaja obveznost predlagatelja za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu PKP, že vsebovan v primarnem zahtevku za ugotovitev, da ne obstaja terjatev nasprotnega udeleženca in zaposlenih v družbi za izplačilo nagrade ob zaključku koledarskega leta 2011, ki bi temeljila na 129. členu PKP. To pomeni, da gre pri navedenih zahtevkih za navidezno kumulacijo in bi bilo potrebno o podrednem zahtevku odločiti kot o enotnem zahtevku. Navedeno pa niti ni bistveno za odločitev, saj po stališču pritožbenega sodišča za zahtevek, kot ga je postavil predlagatelj, sodno varstvo ni predvideno. Po 1. odstavku 53. člena ZDSS-1 v zvezi s členom 6 točka a ZDSS-1 je predmet kolektivnega delovnega spora o izvrševanju kolektivne pogodbe, ugotovitev kršitve pravic ali obveznosti, določenih v kolektivni pogodbi, s strani enega od udeležencev kolektivnega delovnega spora, ne pa odločanje o tem, da udeleženec kolektivnega delovnega spora nima določene obveznosti, ki izhaja iz kolektivne pogodbe, oziroma da ne obstoji terjatev zoper njega iz tega naslova. Zahtevku, kot ga je postavil predlagatelj, glede na specifičnost ureditve in vsebine kolektivnih delovnih sporov, po ugotovitvi pritožbenega sodišča ni mogoče nuditi sodnega varstva, zato bi moralo predlog predlagatelja zavreči že sodišče prve stopnje skladno z 18. členom ZPP. Ker sodišče prve stopnje tega ni storilo, temveč je o zahtevku predlagatelja meritorno odločilo in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka iz 3. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. odstavka 354. člena ZPP pritožbi nasprotnega udeleženca ugodilo, razveljavilo I. in II. točko izreka izpodbijane sodbe in predlog predlagatelja zavrglo.

Ob upoštevanju zgoraj navedenega so irelevantne pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca, v katerih zatrjuje, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka, ker v zvezi s prvotno postavljenim zahtevkom kljub pripoznavi tega zahtevka s strani nasprotnega udeleženca ni izdalo sodbe na podlagi pripoznave. Pritožbeno sodišče pa v zvezi s tem vseeno ugotavlja, da bi ta kršitev lahko predstavljala le bistveno kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 316. člena ZPP, pa bi to lahko vplivalo na zakonitost in pravilnost sodbe. Ker očitana kršitev na zakonitost in pravilnost sodbe ni mogla vplivati (tudi v primeru sodbe na podlagi pripoznave bi bila odločitev sodišča prve stopnje glede prvotnega zahtevka enaka), zatrjevana bistvena kršitev določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP ni podana.

V zvezi s pritožbenim očitkom, da je sodišče prve stopnje brez kakršnega koli odločanja predlagatelju dovolilo spremeniti tožbeni zahtevek ter postaviti podrejeni zahtevek in da je s tem storilo kršitev po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, pa pritožbeno sodišče ugotavlja, da očitana kršitev ni podana, saj bi bila to lahko le kršitev po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 185. člena ZPP. Po 1. odstavku 184. člena ZPP lahko tožeča stranka do konca glavne obravnave spremeni tožbo. Ko je tožba vročena toženi stranki, je za spremembo potrebna njena privolitev, vendar pa lahko sodišče spremembo dovoli, čeprav se tožena stranka temu upira, če misli, da bi bilo to smotrno za dokončno ureditev razmerja med strankama (1. odstavek 185. člena ZPP). Po 2. odstavku istega člena pa se šteje, da je tožena stranka privolila v spremembo tožbe, če se spusti v obravnavanje o glavni stvari po spremenjeni tožbi, ne da bi pred tem nasprotovala spremembi. Kot izhaja iz podatkov spisa, je bila sprememba tožbe oz. predloga pooblaščencu nasprotnega udeleženca vročena 28. 3. 2012. Nasprotni udeleženec se je na prvem naroku za glavno obravnavo dne 29. 3. 2913 spustil v obravnavanje po spremenjeni tožbi oz. predlogu, ne da bi tej spremembi nasprotoval. S tem, ko je sodišče prve stopnje obravnavalo razširjen predlog, ni storilo kršitve po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 185. člena istega zakona.

V zvezi z odločitvijo pod točko III izreka, kjer je sodišče prve stopnje zahtevek po nasprotnem predlogu zavrnilo, nasprotni udeleženec očita sodišču prve stopnje, da ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne da preizkusiti, da izrek sodbe nasprotuje razlogom sodbe, da v sodbi ni navedenih razlogov o odločilnih dejstvih oziroma so ti nejasni, predvsem pa je nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe ter med trditvami, izpovedbami in listinsko dokumentacijo. Glede na to naj bi po stališču pritožbe sodišče prve stopnje napačno ugotovilo dejansko stanje in napačno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev sodbe v tem delu nima pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne bi dala preizkusiti, izrek sodbe ne nasprotuje jasnim razlogom sodišča prve stopnje za odločitev, ki jo je v tem delu sprejelo, prav tako pa o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov in med samimi temi listinami in zapisniki. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je bil A.A. zaslišan kot priča, zato je njegova izpoved dokaz v postopku in ne neprerekana trditev, kot to navaja pritožba. Trditve postavljajo le stranke, izpovedi prič pa so dokazi. Iz tega razloga je izpoved priče potrebno dokazno oceniti, ne more pa je sodišče prve stopnje šteti kot neprerekano trditev, kot to zmotno meni pritožba. Sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo očitane absolutne bistvene kršitve po 14. (pravilno 15.) točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj je upoštevalo tudi listinske dokaze (zapisnik 37. redne seje nadzornega sveta udeleženca z dne 3. 12. 2012), kar je v točki 7 obrazložitve izpodbijane sodbe tudi navedlo, tako da o odločilnih dejstvih ni nasprotja med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini tega zapisnika in med tem zapisnikom samim. Prav tako pa tudi ni zagrešilo nobene kršitve, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

Iz ugotovitev sodišča prve stopnje v zvezi z zahtevkom po nasprotnem predlogu izhaja, da se do leta 2011 ob dogovarjanju med sindikatom in upravo o izplačilu nagrade po 129. členu PKP doseganje poslovnih ciljev ni ugotavljalo. Prvostopenjsko sodišče je pravilno zaključilo, da je potrebno, ne glede na takšno prakso, določbo 129. člena PKP razlagati tako, kot je zapisana: „Za dosežene temeljne poslovne cilje, določene v letnem poslovnem načrtu, se delavcem ob zaključku leta linearno izplača praznična nagrada v višini najmanj 70 % zadnje znane povprečne plače elektrogospodarstva. Dejansko višino nagrade določita uprava družbe in sindikat s posebnim sporazumom do 15. decembra tekočega leta.“ Stranki PKP nista zapisali, da je med njima dogovorjena pravica delavcev do nagrade ob koncu vsakega leta (božičnica) ne glede na to ali so temeljni poslovni cilji, določeni v letnem poslovnem načrtu, doseženi ali ne. Ker takšen dogovor med strankama PKP ni bil zapisan, je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da tak dogovor dejansko ni obstajal. Poleg tega je pravilna tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da je morala nova uprava v letu 2011 skladno z določbo 1. in 2. odstavka 263. člena Zakona o gospodarskih družbah (ZGD-1, Ur. l. RS, št. 42/2006 in naslednji) ravnati v dobro družbe s skrbnostjo vestnega in poštenega gospodarstvenika, zato je pravico iz 129. člena PKP razlagala tako, kot je bila zapisana in je zaradi tega izplačilo nagrade utemeljeno vezala na doseganje temeljnih poslovnih ciljev. Iz ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da sta bila od štirih temeljnih poslovnih ciljev dva dosežena v celoti, dva pa ne in temu ne nasprotujejo niti pritožbene navedbe nasprotnega udeleženca. Prav tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se za izplačilo nagrade po 129. členu PKP uporabljajo drugačni kriteriji, kot za izplačilo nagrade predsedniku uprave. Ta je v drugi polovici leta 2011 sicer prejel nagrado za uspešno poslovanje, vendar na podlagi določbe njegove individualne pogodbe o zaposlitvi in ne po kriterijih iz 129. člena PKP. V 3. členu PKP je določena subsidiarna uporaba določb PKP za upravo. Določeno je, da za upravo družbe in za delavce s posebnimi pooblastili in odgovornostmi, ki imajo urejeno delovno razmerje na podlagi individualne pogodbe o zaposlitvi, za čas njene veljavnosti ne veljajo določbe PKP, če ni njihova uporaba drugače opredeljena z individualno pogodbo. Zato odločitev sodišča prve stopnje, ki je nasprotni predlog zavrnilo, temelji na pravilno ugotovljenem dejanskem stanju in pravilni uporabi materialnega prava. Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo (s tem pa soglaša tudi pritožbeno sodišče), da je bila nagrada ob koncu leta iz 129. člena PKP vezana na doseganje temeljnih ciljev. Ker vsi ti cilji v letu 2011 niso bili doseženi, delavci niso bili upravičeni do izplačila te nagrade.

Glede na navedeno je pritožba nasprotnega udeleženca zoper odločitev sodišča prve stopnje, s katero je zavrnilo zahtevek po nasprotnem predlogu nasprotnega udeleženca neutemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Ker je bila sodba sodišča prve stopnje v I. in II. točki izreka razveljavljena in predlog v tem delu zavržen, se je spremenil tudi uspeh strank v sporu, zato je pritožbeno sodišče na podlagi 154. člena ZPP odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka.

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. in 2. odstavku 165. člena ZPP. Predlagatelj sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj z njim k odločitvi ni bistveno pripomogel (155. člen ZPP).