Jedro

Nadalje je potrebno razjasniti, da materialnopravni učinek pravde, v kateri gre v bistvu za spor o obstoju darila, kar vpliva na obračunsko vrednost zapuščine in posledično na velikost dednih deležev, ni enak učinku pravde zaradi vračila darila v zapuščino, kot to zmotno večkrat poudarja pritožba. Vračunanje daril v nujni delež bo lahko opravilo zapuščinsko sodišče samo, napotitev na pravdo pa je bila potrebna, ker je bil med strankami spor o tem, ali je prvotoženec prejel darila, ki se mu štejejo v nujni delež.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta ter se potrdita sodba in sklep sodišča prve stopnje.

II. Prvotožena stranka nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku, s katerim je tožeča stranka (v nadaljevanju tožnica) uveljavljala ugotovitev, da je prva tožena stranka od zapustnika A. A., umrlega 7. 5. 2000, po katerem se vodi zapuščinski postopek pri Okrajnem sodišču v Lenartu opr. št. D 145/2000 prejela darila, ki se mu vračunajo v nujni dedni delež, in sicer: sredstva za nakup nepremičnine vl. št. 74, k.o. F., po kupni pogodbi z dne 20. 4. 1965, tovorno vozilo znamke TAM 170T14K, letnik 1980, z darilno pogodbo z dne 18. 3. 1986, dne 11. 4. 1988 sredstva za nakup tovornega vozila znamke TAM 190T15BK, sredstva za nakup nepremičnine vl. št. 138, k.o. F., po kupni pogodbi z dne 25. 5. 1974 in sredstva za obnovo 80 arov vinograda (točka I. izreka), ter prvotoženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov tožnice v višini 2.658,07 EUR (točka II. izreka).

2. Z dopolnilnim sklepom z dne 15. 3. 2019 je sodišče odločilo, da je prvotoženec dolžan plačati tožnici še dodatnih 1.005,00 EUR pravdnih stroškov.

3. Zoper sodbo vlaga pritožbo prvotoženec iz vseh pritožbenih razlogov. Sodišče v nadaljevanju povzema bistvene pritožbene očitke iz obširne pritožbe, zapisane na 13 straneh:

4. Pritožba očita pomanjkanje pravnega interesa za ugotovitveno tožbo. Meni, da tožnica s tožbo zahteva ugotovitev določenega dejstva in ne pravice ali pravnega razmerja, kot to navaja sodišče. Bistveno za pravni položaj obeh pravdnih strank je, ali je toženec darila prejel in v kakšni višini jih je prejel oziroma v kakšni vrednosti se mu prejeta darila vračunajo v njegov dedni delež. Na te pomanjkljivosti je opozarjal že tekom postopka. Ker tožnica zahtevka ni oblikovala na način, da bi s slednjim zahtevala ugotovitev obstoja oziroma neobstoja kakšne pravice ali pravnega razmerja, je predmetna tožba nedopustna in jo je potrebno zavreči. Pri tem se sklicuje na po njegovem splošno sprejeto sodno prakso. Posebej II Cp 2565/2016, ki je primerljiva, saj v obravnavani zadevi tožnica zahteva ugotovitev vsebine darilne pogodbe, torej ugotovitev dejstva, kar ni dopustno. Pritožba sicer priznava, da je tožnica na pravdo napotila zapuščinsko sodišče, vendar tožnica zahtevka ni oblikovala skladno s 181. členom Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Zahtevati bi morala, da se tožencu v zakoniti dedni delež po zapustniku vračuna darilo, ki ga je prejel od zapustnika v določeni višini oziroma določeni vrednosti. Tožnica tudi nima pravnega interesa glede ugotavljanja darilnega namena za nepremičnino vl. št. 74 k.o. F., saj je prvotoženec priznal, da je v dar prejel sredstva za nakup te nepremičnine. Nadaljnji sklop pritožbenih navedb se nanaša na očitek glede pravnomočno razsojene stvari. Sklicuje se na zadevo II P 20/2008, v kateri se je sodišče ukvarjalo z vprašanjem, ali je v posledici pogodbe z dne 13. 3. 2000 prišlo do prikrajšanja nujnega deleža B. B. (v obravnavani zadevi prvotoženec). V tej pravdi se je sodišče ukvarjalo tudi z ugovori, ki jih je podala tam tožena stranka, oziroma v obravnavani zadevi tožnica. Ugovarjala je, da do prikrajšanja ni prišlo, ker naj bi B. B. za časa življenja zapustnika prejel v dar nepremičnine, tovorna avtomobila ter določena sredstva za obnovo vinogradov. Sodišče se je torej ukvarjalo z materialnopravnim ugovorom toženke ter jih zaradi nedokazanosti zavrnilo. Iz tega sledi, da je bilo že odločeno o tem, ali se v nujni delež prvotoženca vštejejo darila, ki naj bi jih prejel od zapustnika. S tem ko je bilo že pravnomočno odločeno, v kakšni višini nujni delež tožencu pripada, te odločitve več ni moč spremeniti na način, da se v njegov nujni delež vračunajo določena darila. Torej je o prikrajšanju nujnega deleža že bilo odločeno, prav tako tudi o sami delitvi nepremičnin. Naslednji pritožbeni očitek se nanaša na nepravilno ugotovljeno dejansko stanje. Toženec je torej tekom postopka priznal, da je od očeta prejel v dar nepremičnine, pripisane pri vl. št. 74, k.o. F., glede vseh ostalih zatrjevanih daril pa je pojasnil, da je s svojim dolgotrajnim delom na kmetiji v dar prejete nepremičnine oddelal ali pa je denar, ki ga je zaslužil z delom, ko je bil zaposlen, izročil očetu. Dokazal je tudi, da je oče z njegovega računa dvigoval denar, ki ga je potreboval za gospodarjenje na kmetiji. Na kmetiji sta gospodarila zapustnik in prvotoženec in se tudi dogovarjala o vseh bistvenih stvareh v zvezi z gospodarjenjem na kmetiji. Sklicuje se na izpovedbo prvotoženca, v kateri je pojasnil, da je sredstva za nakupe očetu vrnil oziroma da sredstev ni prispeval zapustnik, kar mu je izročil kot posojilo, pa je očetu vrnil. Čeprav se v spisu nahaja le darilna pogodba glede kamiona TAM 170T, medtem ko glede ostalih zatrjevanih daritev ni nobenega listinskega dokaza, temveč so v spisu nasprotni dokazi (odpremnica za kamion TAM 190T15BK), ki potrjuje, da je nakup opravil toženec sam in čeprav je toženec priznal, da je del sredstev za nakup prispeval njegov oče, pri čemer mu je ta sredstva vrnil, sodišče tožencu ne verjame. V spisu tudi ni nobenega dokaza, da je zapustnik tožencu podaril sredstva za obnovo vinograda. Toženec pa je pojasnil, da je imel prihodke, da je najel kredit in je vinograd obnovil z lastnimi sredstvi. Sodišče bi moralo bistveno večjo težo dati njegovi izpovedbi, ker je sicer nesporno, da je toženec na kmetiji delal, da je prispeval k povečanju in ohranitvi kmetije, da je delal na kmetiji polnih 40 let, nato pa odšel praznih rok brez premoženja. Sodišče ne bi smelo slediti enostranski izjavi zapustnika v notarski pogodbi in je s tem dejansko stanje ugotovilo nepravilno.

Pritožba nadalje izpodbija stroškovno odločitev, ker ni nobenega logičnega in razumskega razloga, da bi samo prvotoženec moral tožnici povrniti njene pravdne stroške. Tožbo je tožnica naperila proti prvotožencu in drugotoženki z obrazložitvijo, da gre za nujna sospornika. Sodišče bi zato moralo odločiti, da sta toženi stranki dolžni tožnici povrniti njene pravdne stroške, ne pa da je samo prvotoženec dolžan povrniti pravdne stroške tožnice. Z enakimi argumenti izpodbija tudi dodatni dopolnilni sklep, s katerim je sodišče prvotožencu naložilo plačilo dodatnih pravdnih stroškov 1.005,00 EUR z obrazložitvijo, da sodišče ni odločilo o vseh priglašenih stroških postopka in je zato z dopolnilnim sklepom tožnici priznalo pravočasno priznani strošek sodne takse v znesku 1.005,00 EUR.

5. Drugotoženka v odgovoru na pritožbo zavrača pritožbene očitke ter se zavzema za potrditev izpodbijanega sklepa in sodbe.

6. Pritožbi nista utemeljeni.

7. Med pravdnimi strankami ni sporno, da je bila tožnica s sklepom zapuščinskega sodišča z dne 25. 10. 2016 (priloga A2) napotena na pravdo, da s tožbo zoper nujnega dediča in zapustnikovega sina B. B. (prvotoženec) uveljavi zahtevek, da je prvotoženec od zapustnika prejel darila, ki se mu vračunajo v nujni dedni delež ter da so ta darila opisno navedena v sklepu zapuščinskega sodišča in izhajajo iz izreka izpodbijane sodbe.

8. Pritožbeni očitek bistvene kršitve pravil postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki naj bi jo sodišče storilo s tem, da tožbenega zahtevka ni zavrnilo, ker tožnica ni imela pravnega interesa za ugotovitveno tožbo, ter s tem, da je odločilo o že pravnomočno razsojenem zahtevku, ni utemeljen. V zapuščinskem postopku sodišče prekine obravnavo in stranke napoti na pravdo, če so med njimi sporna dejstva, od katerih je med drugim odvisna velikost dednega deleža, torej tudi obseg in vrednost zapuščine, na katere podlagi se izračuna nujni delež1. Gre za ugotovitveno tožbo, ki ima svojo podlago v posebnih dednopravnih predpisih, v povezavi z drugim odstavkom 181. člena ZPP. Pravni interes za obravnavano ugotovitveno tožbo je izkazan že s pravnomočnim napotitvenim sklepom zapuščinskega sodišča2. V obravnavani zadevi tožnica vsekakor ima pravno korist od zahtevane ugotovitve, da je prvotoženec od zapustnika prejel darila - sredstva za nakup nepremičnin, sredstva za nakup tovornega vozila oziroma drugo tovorno vozilo ter sredstva za obnovo vinograda, torej darila, ki se mu bodo vračunala v nujni delež. Pravnega interesa tožnici zato ni treba posebej izkazovati, saj je tožbo vložila na podlagi napotitvenega sklepa in s tem izkazala tudi svoj pravni interes. Ob vloženi ugotovitveni tožbi je namreč pravdno sodišče v tem primeru odločilo le o vprašanju, glede katerega je tožnica bila napotena na pravdo. Vse ostalo je pridržano zapuščinskemu sodišču. Zato obravnavane zadeve tudi ni mogoče primerjati z zadevo II Cp 2565/2016, na katero se sklicuje prvotoženi3. 9. Nadalje je potrebno razjasniti, da materialnopravni učinek pravde, v kateri gre v bistvu za spor o obstoju darila, kar vpliva na obračunsko vrednost zapuščine in posledično na velikost dednih deležev, ni enak učinku pravde zaradi vračila darila v zapuščino4, kot to zmotno večkrat poudarja pritožba. Vračunanje daril v nujni delež bo lahko opravilo zapuščinsko sodišče samo, napotitev na pravdo pa je bila potrebna, ker je bil med strankami spor o tem, ali je prvotoženec prejel darila, ki se mu štejejo v nujni delež.

10. Sodišče druge stopnje sicer pritrjuje pritožbi, da tožbeni zahtevek zajema zgolj ugotovitev obstoja darila, ne zajema pa, kolikšna je vrednost teh daril. Vendar tudi sodišče druge stopnje meni, da zahtevka, kot ga je tožnica oblikovala in ki se nanaša zgolj na ugotovitev obstoja darila, ni mogoče zavreči, kot to zagovarja pritožba. V obravnavani zadevi gre torej za spor o tem, ali je prvotoženec, v ugotovitvenem izreku navedene premičnine in nepremičnine prejel od zapustnika v dar ali ne, kot to opredeljuje prvi odstavek 46. člena ZD. Po ugotovitvi vrednosti darila bo omogočeno ugotavljanje obračunske vrednosti zapuščine (28. člen ZD). Vračunanje daril v nujni dedni delež, če se bo izkazalo za potrebno, bo lahko opravilo zapuščinsko sodišče samo.

11. Neutemeljene so tudi vse pritožbene navedbe, da je o obravnavanem tožbenem zahtevku že bilo pravnomočno odločeno v pravdnem postopku II P 20/2008. Pritožba hkrati sama navaja, da se je v pravnomočno končanem postopku sodišče ukvarjalo tudi z ugovori, ki so vsebinsko enaki kot obravnavani ugotovitveni tožbeni zahtevek in sicer, da je prvotoženec za časa življenja zapustnika prejel v dar nepremičnine, dva tovorna avtomobila ter sredstva za obnovo vinogradov, vendar jih je sodišče kot nedokazane v celoti zavrnilo. Že sodišče prve stopnje je v 13. točki obrazložitve natančno in v celoti pravilno pojasnilo, da o tožbenem zahtevku, ki ga tožnica uveljavlja v obravnavani pravdi, v zadevi II P 20/2008 ni bilo pravnomočno odločeno. Tožnica C. C. je v tistem postopku kot toženka ugovarjala tožbenemu zahtevku B. B. kot tožnika, s katerim je med drugim zahteval ugotovitev, da v obliki notarskega zapisa z dne 13. 3. 2000 sklenjena darilna pogodba o izročitvi in razdelitvi premoženja med pokojnim očetom in C. C., predstavlja čisto darilno pogodbo kot neodplačni pravni posel in se v celoti všteva v zapuščinsko maso v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu zaradi prikrajšanja nujnega deleža B. B. Toženka C. C. (tu tožnica) se je med drugim, upirala tožbenemu zahtevku z ugovorom da je B. B. (v tistem postopku tožnik) od očeta (zapustnika) za časa življenja dobil podarjene premičnine in nepremičnine, ki vrednostno ustrezajo njegovemu nujnemu deležu. Za ugotovitev teh dejstev C. C. ni postavila vmesnega tožbenega zahtevka, niti ni uveljavljala zahtevka kot nasprotno tožbo, zato nikakor ni mogoče pritrditi pritožbi, da bi bilo o zahtevku, ki je predmet sedaj obravnavane pravde, že pravnomočno odločeno.

12. Da je toženec prejel premične in nepremične stvari ter denarna sredstva, ki jih zajema tožbeni zahtevek, od očeta - zapustnika kot darilo, da je torej šlo za neodplačen prehod v izreku naštetega premoženja od zapustnika na prvotoženca, je sodišče zaključilo na podlagi celovite dokazne ocene vseh izvedenih dokazov, ki je toženec s svojimi pritožbenimi očitki ne more izpodbiti. Sodišče je ustrezno ocenilo izpovedbo prvotoženca in drugotoženke, izpovedbe vseh zaslišanih prič in listinske dokaze ter nato na podlagi skupne dokazne ocene življenjsko sprejemljivo in razumsko obrazložitev podalo v točkah 16 in 17 izpodbijane sodbe. Prvotoženec svojo pritožbeno grajo zmotne ugotovitve dejanskega stanja gradi predvsem na trditvah, da je denarna sredstva, tako za nepremičnine kot za tovornjaka, očetu vrnil v denarju in z delom na kmetiji, kar je po njegovem dokazal s tem, da je oče denar dvigoval z njegove hranilne knjižice. Glede nakupa kamiona TAM 190T15BK trdi, da listinski dokaz - odpremnica, ki je izdana na njegovo ime, dokazuje, da nakup tega tovornjaka ni bilo očetovo darilo ter glede obnove vinograda, da je najel kredit. 13. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da so v skupni dokazni oceni ustrezno upoštevana tudi dokazi, ki jih posebej izpostavlja pritožba. Kot je zapisalo sodišče prve stopnje, je ugotovljeni način gospodarjenja in odnosov na kmetiji, kjer so živeli in delali vse pravdne stranke ter njihova starša, potrdil prvotoženec v svoji izpovedbi: „da je kamion TAM T 14 K kupil oče leta 1980, oziroma, kupili smo ga vsi skupaj, potem pa mi ga je oče leta 1986 podaril, zato, da smo se izognili plačilu davka, da „je bila kupnina za nepremičnino vl.št. 138 k.o. F. plačana iz prihodka kmetije. Doma smo delali in iz tistega zaslužka, kar smo pridelali, je bila plačana kupnina...“ Glede nakupa drugega kamiona TAM 190 T 15 BK pa, „da sta z očetom plačala vsak en del, da pa je očetu vrni l“z delom in kar je zaslužil z vožnjami s tem kamionom...“ Glede vinograda pa je povedal, „da so delali leta 1984 ali 1983, s pomočjo sosedov, tistih, ki smo jim tudi mi nudili usluge in vsi domači. Za material za vinograd sem jaz vzel kredit na zadrugi P., drugo pa smo delali sami.“ Povzete izpovedbe prvotoženca potrjujejo način gospodarjenja in ustvarjanja sredstev, kot ga je upoštevalo sodišče prve stopnje, torej, da so tožnica, toženec in njuna starša ter še druga sestra, v času nakupov spornih nepremičnin in premičnin vsi veliko delali na kmetiji in s tem ustvarjali večino finančnih sredstev gospodinjstva v katerem so skupaj živeli ter da je prvotoženi v času nakupov spornih sredstev šele začenjal svojo poklicno pot, kot tudi, da sta večino odločitev o kmetovanju skupno sprejemala prvotoženec in oče. Sam je povedal, da se je zaposlil leta 1981, nepremičnini pa sta bili kupljeni že leta 1965 in 1974, prvi kamion leta 1980 in drugi 1986. Toženec je leta 1986 vložil prošnjo za obrtno dovoljenje za avtoprevozništvo5, v kateri je napisal, da mu je oče kamion podaril. Dejstvo, da glasi odpremnica za drugi tovornjak na toženčevo ime (kar je upoštevalo že sodišče prve stopnje), ugotovljenega darilnega namena ne spremeni, kot tudi ne listinski dokaz o očetovih dvigih s toženčeve hranilne knjižice ter pritožbeni očitek, da sodišče ni sledilo izpovedbi toženca, da je za obnovo vinograda najel kredit. Sodišče druge stopnje pritrjuje zaključku, da je zapustnik skupaj z ženo, s sinom - tožencem ter hčerkama uspešno ustvarjal prihodke na kmetiji (toženec sam povedal, da so leta 1980 naredili hlev za 100 glav živine), ter jih porabljal za nakupe nepremičnin, za obnovo vinograda na eni od teh nepremičnin ter tudi za nakupe tovornjakov. Način ustvarjanja in porabe dohodkov od kmetije potrjuje tudi priča D. D. in sicer, da so na kmetiji pravdnih strank dobro gospodarili, da mu je pokojni sam povedal, da je otrokom že veliko dal in da jim bo še dal, in sicer, da bosta hčerki dobili premoženje, ki je še ostalo in ga ni že dobil sin (toženec). Vsa ugotovljena dejstva torej prepričljivo potrjujejo vsebino notarskega zapisa notarja z dne 31.3.20006, podpisanega s strani zapustnika. Tam zapisano, da sporna sredstva predstavljajo darilo zapustnika prvotožencu, torej sodišče prve stopnje ni upoštevalo zgolj kot enostransko izjavo zapustnika, kot očita pritožba. Notarski zapis je le eden od dokazov, ki ima v skupni dokazni oceni ustrezno težo. Glede pravdnih stroškov:

14. Prvotoženec izpodbija odločitev o pravdnih stroških (po kateri je dolžan plačati tožnici 2.658,07 EUR ter 1.005,00 EUR na podlagi dopolnilnega sklepa) z navedbo, da je sodišče napačno odločilo, da je stroške dolžan povrniti le prvotoženec, ne pa tudi drugotoženka. Meni, da je sodišče sicer pravilno upoštevalo, da sta oba toženca nujna sospornika, vendar je nato zmotno uporabilo določbe o obveznosti plačila pravdnih stroškov strank, ker je stroške tožnice naložilo zgolj njemu.

15. Sodišče druge stopnje ob pritožbenem preizkusu, ki je zajemal tako pritožbene razloge kot uradni preizkus stroškovne odločitve, niti očitanih, niti uradoma upoštevanih kršitev pravil ni našlo. Sodišča je pri odločitvi o pravdnih stroških okoliščine nujnega sosporništva toženih strank, pravilno upoštevalo in sicer, da narava pravnega razmerja v obravnavanem primeru narekuje, da mora biti drugotoženka, ki noče nastopati kot tožnica, zajeta na pasivni strani ter, da je drugotoženka že v odgovoru na tožbo v celoti pripoznala tožbeni zahtevek. Razlog, da sodišče zoper njo ni moglo izdati sodbe na podlagi pripoznave, je dejstvo, da bi lahko le oba toženca skupaj pripoznala tožbeni zahtevek7. Prvotoženec je bil tisti, ki je v celoti ugovarjal tožbenemu zahtevku, ki je podajal navedbe in predlagal dokaze, glede katerih je sodišče opravljalo potrebna procesna dejanja. Pripoznavo drugotoženke je zato sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in pravdne stroške, ki jih je odmerilo kot potrebne, naložilo v plačilo prvotožencu (določba četrtega odstavka 161. člena ZPP8).

16. Glede na obrazloženo je bilo potrebno pritožbi prvotoženca v celoti zavrniti ter potrditi izpodbijani sodbo in dopolnilni sklep (določba 353. člena in drugi odstavek 365. člena ZPP).

17. Ker toženec s pritožbo ni uspel, mora sam nositi svoje pritožbene stroške (določba 154. in 165. člena ZPP).

1 Prvi odstavek in 3. točka drugega odstavka 210. člena Zakona o dedovanju - v nadaljevanju ZD. 2 Glej sodbo II Ips 579/2004. 3 Iz zadeve II Cp 2565/2016: „In ker tožnik na vložitev predmetne ugotovitvene tožbe ni bil napoten s strani nepravdnega sodišča, niti ga na vložitev take tožbe ne napotuje noben predpis, mora izkazati pravni interes za njeno obravnavo...“ 4 I Cp 1502/2012. 5 Priloga A5 -“vlogo utemeljujem s tem, da mi je oče podaril kamion in bi želel opravljati avtoprevozniško obrt...“ 6 Priloga spisa A4. 7 Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga stran 256. 8 Za stroške, ki jih povzročijo posamezni sosporniki s posebnimi pravdnimi dejanji, niso odgovorni drugi sosporniki.