Jedro

10.Tožnikovo vztrajanje, da so bile tudi težave z utesnitvijo medialnega živca v zapestnem kanalu in tenosinovitis posledica nesreče pri delu, ni utemeljeno. Sodni izvedenec je jasno opredelil navedene zdravstvene težave kot posledico bolezni, in ne posledico nesreče pri delu. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo njegovo strokovno mnenje, da je bilo tožnikovo zdravstveno stanje po poškodbi pri delu stabilizirano 10. 2. 2017 ter da od tedaj dalje ni bilo več pričakovati izboljšanja stanja po poškodbi pri delu, nadaljnjega zdravljenja težav s tožnikovo levo roko pa ni mogoče šteti za zdravljenje posledic nesreče pri delu, temveč za zdravljenje s poškodbo nepovezanih kasnejših bolezni. Na pravilnost ugotovitve, da med zdravljenjem teh stanj in poškodbo pri delu ni vzročne zveze, ne vpliva dejstvo, da je bil tožnik tudi po 10. 2. 2017 odsoten z dela zaradi poškodbe pri delu. Skladno s sodno prakso za ugotovitev o datumu stabilizacije zdravstvenega stanja po poškodbi ni odločilno, do kdaj traja bolniški stalež.

V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.

11.Kljub ustalitvi oškodovančevega zdravstvenega stanja do te mere, da od nadaljnjega zdravljenja ni več mogoče pričakovati njegovega izboljšanja (torej odprave ali zmanjšanja nastale škode), oškodovanec ni nujno zmožen opravljati svojega dela po pogodbi o zaposlitvi. Tako tudi tožnik ni več sposoben opravljati dela mesarja in mu je bila zato priznana II. kategorija invalidnosti, kar pa ne pomeni, da se njegovo zdravstveno stanje ni ustalilo; v zvezi z zdravljenjem po 10. 2. 2017 niti ne zatrjuje, da bi bilo realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode po poškodbi pri delu. Prav tako za ugotovitev o tem, kdaj je bilo zdravljenje zaključeno v smislu začetka teka zastaralnega roka niso odločilni drugi sodni postopki, v katerih je bil udeležen, saj se je v njih odločalo o drugih zahtevkih; v socialnih sporih Ps 316/2017 in Ps 1875/2017 se je namreč ugotavljal razlog za tožnikovo nezmožnost za delo v obdobjih od 16. 2. do 19. 4. 2017 ter od 5. 8. 2017 do 28. 2. 2018. Tožnik ni vzpostavil dvoma v pravilnost izpodbijane odločitve niti s sklicevanjem na mnenji zdravnikov, podani v navedenih socialnih sporih. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, ti ne nasprotujeta ugotovitvam sodnega izvedenca C. C. Dr. A. A. je zaslišan kot priča v socialnem sporu glede razloga za bolniški stalež izpovedal, da ne more zanesljivo opredeliti, ali je zaskočeni prst posledica poškodbe iz leta 2015 ali bolezni. Izvedenec nevrologije B. B. pa je v izvedenskem mnenju z dne 27. 6. 2017 pojasnil, da je bil poškodovani levi kazalec do leta 2017 že stabilen, naknadne težave tožnika pa niso razložljive s poškodbo, temveč je šlo za utesnitev medialnega živca na zapestnem prehodu, vzrok za katero ni poškodba. Tudi v svoji izpovedi na glavni obravnavi 22. 11. 2017 je jasno navedel, da je šlo za poškodbo izključno na kazalcu, da so težave v zvezi s tem tekom zdravljenja popustile in da so se v letu 2017 začele težave, ki izvirajo iz zapestja. Tudi sam je iz izvidov A. A. štel, da so 5. 10. in 9. 11. 2017 opredeljene težave z levim kazalcem neke nove spremembe, na podlagi katerih je bila priporočena za prst drugačna terapija (npr. injekcija kortikosteroida). Vse navedeno je sodišče prve stopnje pravilno in popolno dokazno ocenilo. Pravilno je štelo tudi, da mnenje invalidske komisije ZPIZ leta 2018, da je pri tožniku podana invalidnost II. kategorije zaradi posledic poškodbe pri delu, ne vpliva na datum, ko je bil ob ustrezni skrbnosti tožnik seznanjen z obsegom škode in zaključkom zdravljenja.

Izrek

12.V pritožbi tožnik ponavlja, da mu kot laiku ob različnih mnenjih zdravnikov ni mogel biti znan obseg škode oziroma kdaj je bila ta stabilizirana. Sodišče prve stopnje je v zvezi s tem pravilno štelo, da je iz izvida z dne 28. 11. 2016 (A 28) jasno, da z izjemo intenzivne delovne terapije in fizioterapije za izboljšanje fine motorike in hitrih gibov drugih možnosti za izboljšanje stanja ne vidi . Tožniku bi ob zahtevani običajni skrbnosti kljub temu, da medicinskega znanja nima, tedaj moralo biti znano, da bo z iztekom fizioterapije njegovo zdravstveno stanje ustaljeno.

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

13.Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja.

Obrazložitev

14.Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za nerazdelno plačilo odškodnine v skupnem znesku 96.929,76 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Tožniku je naložilo, naj toženkama povrne stroške postopka, vsaki v višini 466,14 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, svoje stroške postopka po krije sam (II. točka izreka).

-------------------------------

2.Zoper sodbo zaradi vseh pritožbenih razlogov vlaga pritožbo tožnik. Predlaga njeno razveljavitev, vrnitev sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma ustrezno spremembo sodbe in ugoditev tožbenemu zahtevku, s stroškovno posledico. Nasprotuje ugotovitvi, da mu je bil obseg škode, nastale zaradi obravnavane poškodbe pri delu z dne 18. 3. 2015, v celoti znan najkasneje z zaključkom zdravljenja 10. 2. 2017 in je zato tožba 18. 3. 2020 vložena po preteku triletnega subjektivnega zastaralnega roka. Sklicuje se na vsebino izvedenskega mnenja ZPIZ invalidske komisije prve stopnje z dne 10. 7. 2018, iz katere izhaja, da so vse njegove zdravstvene težave posledica poškodbe pri delu, in ne bolezni; to je bilo podlaga za priznanje II. kategorije invalidnosti v odločbi ZPIZ z dne 22. 8. 2018. Sklicuje se na vsebino dopisa ZZZS z dne 5. 11. 2018, da mu je treba priznati neprekinjeno začasno nezmožnost za delo zaradi poškodbe pri delu. Navaja, da si izvide in zapise v njegovi kartoteki že njegov lečeči zdravnik in zdravniki invalidskih komisij ZPIZ ter sodni izvedenec različno razlagajo, zaradi česar je predlagal zaslišanje lečečega zdravnika A. A. Navaja, da je na podlagi njegove izpovedi socialno sodišče v zadevi Ps 1875/2017 s sodbo z dne 21. 1. 2019 odločilo, da je bil še leta 2018 tožnik v bolniškem staležu zaradi poškodbe pri delu, in ne zaradi bolezni. Sklicuje se tudi na mnenje sodnega izvedenca B. B. v zadevi Ps 316/2017, da je zdravljenje tožnika zaradi poškodbe pri delu trajalo vsaj še avgusta 2017 (aplikacija kortikosteroida v dlan) in novembra 2017 (napotitev na fizioterapijo zaradi poškodbe pri delu), saj je potrdil, da je prejel kortikosteroid v dlan zaradi zdravljenja težav s prstom, ki so nastale zaradi poškodbe pri delu. Meni, da je sodišče prve stopnje nerazumno zavrnilo zaslišanje A. A., čeprav je sodni izvedenec v tej zadevi na obravnavi povedal, da je mnenje podal le na podlagi kartoteke oziroma izvidov in ne na podlagi pregleda. Poudarja, da do obravnavane nezgode z levo roko ni imel nobenih zdravstvenih težav; težave, ki jih sodni izvedenec opredeljuje kot bolezenske, so se začele šele po delovni nesreči. Meni, da bi bilo mogoče različne razlage razjasniti z zaslišanjem in soočenjem zdravnika, ki je tožnika zdravil in pisal izvide, ki so bili podlaga za izvedensko mnenje. Sklicuje se na izvid z dne 1. 2. 2018, iz katerega izhaja, da so težave posledica poškodbe pri delu. Ponavlja, da so mu pri vseh pregledih in obravnavah pri zdravnikih ter na fizioterapiji govorili o poškodbi pri delu in njenih posledicah, ne o bolezni; zdravniki pri ZZZS in ZPIZ so še v letu 2018 v svojih odločbah pisali, da ni sposoben za delo zaradi poškodbe pri delu. Sklicuje se na sodbo v zadevi Ps 1875/2017, s katero mu je bil tudi po 5. 8. 2017 priznan bolniški stalež zaradi poškodbe pri delu. Navaja, da je po poklicu mesar in ni študiral medicine ter da se je ob zdravstvenih težavah, ki jih ima od poškodbe dalje, zanašal na to, da so zdravniki tudi po 17. 2. 2017 govorili o odpravi težav zaradi poškodbe pri delu. Meni, da je sodba sama s seboj v nasprotju, razlaga namreč, kaj vse in kdaj bi moralo biti jasno tožniku, obenem pa citira izpoved specialista plastične kirurgije, da se ne more opredeliti, ali je tožnikova nezmožnost za delo v navedenem obdobju posledica bolezni ali poškodbe pri delu. Trdi, da v izpodbijani sodbi ni obrazloženo, kako bi tožnik bolj jasno od specialista plastične kirurgije ter zdravnikov ZZZS in ZPIZ vedel, ali je šlo pri njegovih zdravstvenih težavah za posledice poškodbe pri delu ali bolezni. Navaja, da so nekateri zdravniki ocenjevali, da lahko takšna poškodba pri delu sproža tudi bolezensko stanje in degeneracijo. Ker je odločitev o glavni stvari po njegovem prepričanju napačna, se pritožuje tudi zoper odmero stroškov. V zvezi s tem se sklicuje na 38. člen ZDSS-1.

3.Pritožba ni utemeljena.

1Prim. z odločitvami VS RS II Ips 330/2015, II Ips 6/2014, II Ips 143/2018 in II Ips 574/2008.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo na podlagi 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) v povezavi z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v mejah razlogov iz pritožbe; po uradni dolžnosti je pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti. Dejansko stanje glede odločilnih dejstev je bilo pravilno in popolno ugotovljeno, sprejeta odločitev pa je tudi materialno pravno pravilna.

2Prim. v op. 1 citirane odločbe VS RS ter odločitve VDSS Pdp 438/2023, VSL II Cp 430/2013 in II Cp 826/2018 ter VSC Cp 109/2015 idr.

5.V obravnavani zadevi je sodišče prve stopnje zaradi zastaranja zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek za povračilo nepremoženjske in premoženjske škode, ki sta posledica poškodbe v nesreči pri delu 18. 3. 2015 pri prvi toženki, v kateri si je poškodoval kazalec leve roke. Skladno s prvim in drugim odstavkom 352. člena Obligacijskega zakonika (OZ) je štelo, da je potekel subjektivni triletni zastaralni rok. Oprlo se je na mnenje sodnega izvedenca C. C., da je bil tožnik z obsegom nematerialne škode, ki mu je nastala zaradi obravnavane poškodbe, seznanjen najkasneje z zaključkom fizioterapije 10. 2. 2017, ko je bilo zaključeno zdravljenje obravnavane poškodbe pri delu. Ker je tedaj začel teči subjektivni zastaralni rok, je štelo, da je tožba 18. 3. 2020 vložena po njegovem izteku.

Zveza:

6.Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. V obrazložitvi sodbe se je sodišče prve stopnje natančno opredelilo do vseh pravno pomembnih dejstev. Tožnik to kršitev uveljavlja, ker je sodišče prve stopnje štelo, da bi mu bil ob ustrezni skrbnosti lahko znan obseg nepremoženjske škode, tj. da je njegovo zdravstveno stanje stabilizirano, že v februarju 2017, iz listin v spisu pa naj bi izhajalo, da niti zdravnikom ni bilo jasno, katere tožnikove zdravstvene težave so bile posledica nesreče pri delu in katere kasnejše bolezni. S to trditvijo tožnik po vsebini nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, saj razlogi sodbe glede na ugotovitve sodišča prve stopnje o vsebini navedenih listin niso v medsebojnem nasprotju.

Obligacijski zakonik (2001) - OZ - člen 352, 352/1, 352/2, 362 Zakon o pravdnem postopku (1999) - ZPP - člen 339, 339/2, 339/2-14, 350, 350/2, 353, 360, 360/1

7.Sodišče prve stopnje ni storilo kršitve določb postopka s tem, da je zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje tožnikovega zdravnika specialista plastične kirurgije A. A. Kot je pravilno pojasnilo, je tožnik njegovo zaslišanje predlagal prepozno, šele v pripombah na izvedensko mnenje sodnega izvedenca specialista splošne kirurgije in travmatologije C. C. z dne 17. 7. 2023, čeprav je ves čas postopka zatrjeval, da je A. A. zdravil obravnavano poškodbo pri delu in bi njegovo zaslišanje lahko predlagal pravočasno. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da izvedba tega dokaza niti ni bila potrebna, saj je vpogledalo v njegovo izpoved v socialnem sporu Ps 1875/2017 (listina A 94) in ugotovilo, da ta ni v nasprotju z ugotovitvami izvedenskega mnenja, poleg tega je izpovedal, da težko poda oceno, ali gre pri tožniku za bolezen ali posledico poškodbe, saj ga je prvič videl šele 13. 4. 2017, kar je skoraj dve leti po poškodbi. Ne drži torej, da je A. A. vseskozi zdravil tožnikovo poškodbo pri delu in naj bi zato najbolje poznal tožnikovo zdravstveno stanje v zvezi s poškodbo pri delu. Prav tako ne drži, da je sodni izvedenec podal izvedensko mnenje le na podlagi izvidov drugih zdravnikov ter zdravstvenega kartona, saj iz izvedenskega mnenja izhaja, da ga je osebno pregledal 26. 6. 2023, skladno z navodili sodišča in po sami naravi stvari pa je pri izdelavi mnenja pravilno upošteval tudi izvide in zdravstveni karton tožnika.

Pridruženi dokumenti:

8.Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo določbe OZ o zastaranju (362. člen OZ) in skladno z ustaljeno sodno prakso pravilno štelo, da je začelo zastaranje tožnikovega odškodninskega zahtevka teči, ko se je njegovo zdravstveno stanje ustalilo do te mere, da je bilo mogoče opredeliti višino škode in predvideti morebitno bodočo škodo. Pravilno je upoštevalo, da je za tek zastaralnega roka bistveno le zdravljenje posledic poškodbe pri delu, od katerega je mogoče realno pričakovati odpravo ali zmanjšanje škode zaradi poškodbe pri delu z dne 18. 3. 2015. Svojo odločitev je pravilno oprlo na ugotovitve sodnega izvedenca glede dneva stabilizacije tožnikovega stanja po poškodbi pri delu (10. 2. 2017).

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.

9.V pritožbi tožnik nasprotuje dokazni oceni sodišča prve stopnje, da utesnitev medialnega živca v njegovem zapestnem kanalu in tenosinovitis (ki se kaže kot t. i. trigger finger) nista zdravstveni posledici poškodbe pri delu 18. 3. 2015, temveč gre za nove težave, ki niso v vzročni zvezi s to poškodbo. Neutemeljeno ponavlja, da se zdravljenje posledic poškodbe pri delu ni zaključilo 10. 2. 2017, temveč je trajalo vsaj še v avgustu 2017, ko mu je bil v dlan apliciran kortikosteroid, ter novembru 2017, ko je bil napoten na fizioterapijo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj pravilno ugotovilo dejansko stanje glede odločilnega vprašanja - tj., kdaj je bilo tožnikovo zdravljenje posledic poškodbe pri delu končano. Prepričljivo in argumentirano je pojasnilo, zakaj je svojo odločitev oprlo na izvedensko mnenje sodnega izvedenca s področja travmatologije C. C. ter se natančno in argumentirano opredelilo do vseh tožnikovih trditev v zvezi s temu mnenju (domnevno) nasprotnimi zapisi v listinah. Pritožbeno sodišče argumentov sodišča prve stopnje ne ponavlja in pritožbene navedbe, ki izpodbijajo dokazno oceno, zavrača kot neutemeljene. Okoliščina, da sodišče prve stopnje na podlagi izvedenih dokazov ni sprejelo enakih zaključkov kot tožnik, ne pomeni, da dokazov ni ocenilo vestno.