Jedro

Tožnik kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma in s tem za kulturni spomenik državnega pomena, ni bil pritegnjen v razglasitveni postopek in mu torej ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje. Dejstvo je, da njegovi nepremičnini s prejšnjim Odlokom (iz leta 1999) nista bili razglašeni za del Arboretuma, saj v njem nista navedeni in torej tožnik ni mogel vedeti, da naj bi bili že tedaj zajeti v območje spomenika.

Z Odlokom je bilo poseženo tudi v tožnikovo lastninsko pravico, saj s svojima nepremičninama ne more več prosto razpolagati, ker zanju velja poseben pravni režim. Zato bi bil moral biti tožnik predhodno seznanjen z namero, da njegovi nepremičnini postaneta del Arboretuma oziroma območje kulturnega spomenika, kar pa tožnik ni bil.

Izrek

I. Tožbi se ugodi tako, da se prva alineja 3. člena Odloka o razglasitvi Volčjega potoka za kulturni spomenik državnega pomena, ki se nanaša na tožnikovi parceli s parc. št. ... in ... , k.o. ..., odpravi in se v tem delu vrne toženi stranki v ponovni postopek.

II. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške tega postopka v znesku 285,00 EUR, povečano za 22 % DDV, v roku 15 dni, do tedaj brez obresti, po poteku tega roka pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Vlada Republike Slovenije je na podlagi Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1) dne 2. 6. 2016 izdala Odlok o razglasitvi Arboretuma Volčji Potok za kulturni spomenik državnega pomena (Odlok).

2. Tožnik Odlok izpodbija na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). V tožbi navaja, da je za posledice Odloka izvedel dne 19. 7. 2016, ko sta mu bila vročena zemljiškoknjižna sklepa o dovolitvi vpisa zaznambe urejanja prostora pri njemu lastnih nepremičninah. Zato je pri Ustavnem sodišču RS vložil pobudo za začetek postopka za oceno ustavnosti in zakonitosti Odloka, ki pa jo je slednje s sklepom z dne 28. 12. 2017 zavrglo, ker je odločilo, da je Odlok akt, ki ureja posamična pravna razmerja, sprejet v obliki predpisa in da lahko zoper takšen odlok vloži tožbo pri Upravnem sodišču RS v roku 30 dni od vročitve sklepa Ustavnega sodišča. Navaja, da sta z določbo prve alineje 3. člena Odloka njegovi nepremičnini postali del Arboretuma in s tem kulturni spomenik državnega pomena. Odlok pa ni bil sprejet po postopku, določenem z zakonom. Zakon namreč določa, da je treba lastnikom zemljišč, katerih pravni položaj bi se zaradi razglasitve kulturnega spomenika državnega pomena spremenil, dati možnost, da se o nameravanem posegu lahko izjavijo. To zahteva tudi 22. člen Ustave. Zahtevo po sodelovanju javnosti pri odločanju pa izraža tudi 44. člen Ustave. Kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma, ni bil seznanjen o poteku tega postopka, niti mu ni bila dana možnost, da v postopku sodeluje. Po prej veljavnem Odloku o razglasitvi Arboretuma za kulturni spomenik pa njegovi nepremičnini nista bili razglašeni za del Arboretuma. Tako mu je bilo poseženo v njegovo pravico iz 22. člena Ustave, kot tudi v pravico do zasebne lastnine iz 33. člena Ustave. Glede na navedeno sodišču predlaga, da izvede predlagane dokaze in nato razsodi tako, da se Odlok o razglasitvi Arboretuma Volčji Potok za kulturni spomenik državnega pomena odpravi in se do drugačne ureditve tega vprašanja uporabljajo določbe (starega) Odloka o razglasitvi Arboretuma Volčji Potok za kulturni spomenik državnega pomena oziroma podredno, da se prva alineja 3. člena Odloka, kolikor se nanaša na parc. št. ... k.o. ... in št. ... k.o. ..., odpravi. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

3. Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik spregledal, da je bila nepremičnina št. ... k.o. ... s sklepom pristojnega sodišča z dne 23. 9. 2017 razdeljena na dve parcelni številki, to je na parc. št. ... in parc. št. ..., tako da se tožnikov predlog niti ne more udejanjiti. Kulturni spomenik Arboretum Volčji Potok je bil z Odlokom Vlade RS razglašen za kulturni spomenik državnega pomena že 8. 10. 1999 in je bilo v 3. členu določeno območje spomenika na parcelo natančno. Tedaj veljavni zakon seznanitev lastnikov parcel spomenika v postopku razglašanja ni predvideval. Postopek seznanitve lastnikov je bil spremenjen z novim Zakonom o varstvu kulturne dediščine. Z novim Odlokom se obstoječe območje spomenika ni spreminjalo, temveč se je le prilagodilo meje parcel. Med postopkom usklajevanja območja spomenika na parcelo natančno je bilo ugotovljeno, da vsa zemljišča v 3. členu Odloka niso bila našteta, bila pa so v območju spomenika, izrisanem na topografski karti. Zavod za varstvo kulturne dediščine v postopku razglašanja seznanitve lastnikov s postopkom ni izvedel, ker se obseg spomenika iz leta 1999 glede na območje, izrisano na topografski karti, ni spreminjal. Zato je pristojno sodišče v skladu z določbami Odloka v zemljiški knjigi zaznamovalo status kulturnega spomenika na vseh parcelah spomenika. To večje območje je bilo tudi vključeno v smernice za izdelavo občinskih prostorskih načrtov (OPN) občin Kamnik in Domžale in je bila s tem območjem širša javnost seznanjena ob javnih razgrnitvah in obravnavah OPN. Izpostavlja, da se nepremičnina za kulturni spomenik razglaša zaradi svojega izjemnega pomena za državo ali lokalno skupnost, ne glede na lastništvo parcel. V postopku razglasitve imajo torej stranke možnost, da podajo svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo, do katerega se mora predlagatelj kulturne dediščine tudi opredeliti, vendar pa ne morejo s svojim nestrinjanjem ali nasprotovanjem preprečiti razglasitve nepremičnega kulturnega spomenika. Sodišču predlaga, da tožbo tožnika zavrne in mu naloži tudi plačilo stroškov postopka.

4. Tožba je utemeljena.

5. Tožnik v obravnavanem primeru izpodbija zakonitost Odloka o razglasitvi Arboretuma Volčji potok za kulturni spomenik državnega pomena (Odlok), izdanega dne 2. 6. 2016. Navaja, da sta dve njegovi nepremičnini z določbo prve alineje 3. člena Odloka postali del Arboretuma in s tem kulturni spomenik državnega pomena, za kar je izvedel z vročitvijo zemljiškoknjižnih sklepov o dovolitvi vpisa zaznambe urejanja prostora na njegovih nepremičninah. Zatrjuje, da Odlok ni bil sprejet po postopku, določenem z zakonom in ga je zato treba odpraviti oziroma ga je treba odpraviti v delu, ki se nanaša na njegovi nepremičnini. Zatrjuje, da ni bil seznanjen o poteku razglasitve Arboretuma za kulturni spomenik, niti mu ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje, čeprav pravico do obveščenosti zagotavljata tako ZVKD-1 kot tudi 22. člen Ustave. Poleg tega je bilo s tem, da sta njegovi nepremičnini razglašeni za območje Arboretuma, poseženo tudi v njegovo pravico do zasebne lastnine (33. člen Ustave RS).

6. Tožnik izpodbija Odlok na podlagi četrtega odstavka 5. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1), ki določa, da v upravnem sporu sodišče odloča tudi o zakonitosti aktov organov, izdanih v obliki predpisa, v kolikor urejajo posamična razmerja. Ker je izpodbijani Odlok akt državnega organa, je sodišče zakonitost Odloka presojalo na navedeni pravni podlagi.

7. Odlok je bil izdan na podlagi določb tedaj veljavnega 13. in 23. člena Zakona o varstvu kulturne dediščine (ZVKD-1). 13. člen govori o aktu o razglasitvi. Po prvem odstavku 13. člena ZVKD-1 se spomenik državnega pomena razglasi z aktom Vlade, spomenik lokalnega pomena pa z odlokom predstavniškega organa pokrajine ali občine. Drugi odstavek navedenega člena govori o tem, kaj akt o razglasitvi obsega. V tretjem odstavku navedenega člena pa je določeno, da se na podlagi akta o razglasitvi pravni status nepremičnega spomenika in njegovega vplivnega območja, če je obveznost vpisa za vplivno območje določena z aktom o razglasitvi, zaznamuje v zemljiški knjigi kot zaznamba nepremičnega spomenika in organ, ki je spomenik razglasil, pošlje akt o razglasitvi na pristojno zemljiško knjigo in se vpis nepremičnega spomenika v zemljiško knjigo opravi po uradni dolžnosti.

8. Samo razglasitev kulturnega spomenika ureja 12. člen ZVKD-1. Zavod pripravi predlog za razglasitev spomenika po lastni presoji ali na pobudo koga drugega (prvi odstavek 12. člena). Zavod mora o pripravi predloga za razglasitev seznaniti lastnike dediščine, ki naj bi se razglasila za spomenik, ter jim dati možnost, da podajo svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Lastniki se obveščajo praviloma po pošti ali z javnim naznanilom, če je ta način zaradi večjega števila, težke dosegljivosti ali neznanega naslova primernejši (npr. na nepremičnini, katere razglasitev se predlaga, v uradnem glasilu, v sredstvih javnega obveščanja ali na drug primeren način). Kadar se izvede javna obravnava, obveščanje lastnikov v skladu s tem odstavkom ni potrebno (drugi odstavek 12. člena). Zavod mora izvesti javno obravnavo, če gre za razglasitev spomeniškega območja. O javni obravnavi se javnost obvesti z objavo datuma obravnave, načinom dostopnosti gradiv, rokov za podajo mnenj in navedbo organa, ki mnenja sprejema. Obvestilo o obravnavi se objavi v vsaj enem javnem sredstvu obveščanja najmanj deset dni pred javno obravnavo. V času do javne obravnave mora biti zagotovljen javen dostop do gradiv, ki so predmet javne obravnave (tretji odstavek 12. člena). Na javni obravnavi se predstavijo razlogi za razglasitev, osnutek akta o razglasitvi in kartografska dokumentacija. Vsakdo ima možnost, da ustno ali pisno poda svoje mnenje v zvezi z razglasitvijo. Zavod se mora do mnenj opredeliti (četrti odstavek 12. člena).

9. Po presoji sodišča je tako utemeljen tožbeni ugovor, da tožnik kot lastnik dveh nepremičnin, ki sta bili razglašeni za del Arboretuma in s tem za kulturni spomenik državnega pomena, ni bil pritegnjen v razglasitveni postopek in mu torej ni bila dana možnost, da v tem postopku sodeluje, saj to iz spisovnih podatkov ne izhaja. Pri tem se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na to, da sta bili tožnikovi parceli vključeni v območje kulturnega spomenika že z Odlokom iz leta 1999 s tem, da sta bili izrisani na topografski karti, ki je bila priloga tega Odloka (iz leta 1999). Dejstvo je namreč, kot to pravilno zatrjuje tožnik v tožbi, da njegovi nepremičnini s prejšnjim Odlokom (iz leta 1999) nista bili razglašeni za del Arboretuma, saj v njem nista navedeni in torej tožnik ni mogel vedeti, da naj bi bili že tedaj zajeti v območje spomenika. Čeprav je bil Odlok prvič sprejet leta 1999, pa so bile njegove zadnje spremembe (izpodbijani Odlok), s katerimi sta tožnikovi parceli postali del Arboretuma oziroma del kulturnega spomenika, sprejete na podlagi sedaj veljavnega zakona (ZDVK-1), ki zahteva pritegnitev strank v postopek, kar pa tožnik ni bil. 10. Tožnik tudi utemeljeno zatrjuje, da je bilo z Odlokom poseženo tudi v njegovo lastninsko pravico. Dejstvo je namreč, da tožnik s svojima nepremičninama ne more več prosto razpolagati, ker zanju velja poseben pravni režim. Tudi zaradi tega bi bil moral biti tožnik predhodno seznanjen z namero, da njegovi nepremičnini postaneta del Arboretuma oziroma območje kulturnega spomenika, kar pa tožnik ni bil. Razen tega drugi odstavek 5. člena ZVKD-1 izrecno določa, da je lastnika treba obveščati o zadevah varstva, ki vplivajo na izvrševanje njegovih lastninskopravnih upravičenj. V zvezi s tem je neutemeljena navedba tožene stranke v odgovoru na tožbo, da je bila tožnikova nepremičnina št. ... k.o. ... s sklepom pristojnega sodišča (kasneje oziroma po izdaji Odloka) razdeljena na dve parcelni številki in da se zato tožnikovega predloga, da se odpravi prva alineja 3. člena Odloka v kolikor se nanaša na njegovi parceli št. ... in ..., obe k.o. ..., odpravi, ne da udejanjiti. V prvi alineji 3. člena Odloka, ki ureja obseg nepremičnin, sta namreč navedeni parc. št. ... in ..., k.o. ...in ne parc. št. ... in ... in ... k.o. ... Pa tudi sicer se iz zemljiško-knjižnega izpiska jasno vidi, za katero parc. št. gre sedaj oziroma je šlo prej.

11. Glede na zgoraj navedeno je bilo treba tožbi ugoditi in Odlok v delu, ki se nanaša na tožnikovi (zgoraj navedeni) nepremičnini, odpraviti ter v tem delu vrniti toženi stranki v ponoven postopek. V ponovljenem postopku bo morala tožena stranka upoštevati določbe (sedaj) veljavnega ZVKD-1 glede postopka sprejema Odloka (12. člen ZVKD-1, ki zahteva postopek seznanitve lastnikov nepremičnin, ki naj bi se razglasile za območje spomenika ). Sodišče je tožbi ugodilo na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Ker je tožnik predlagal tudi opravo glavne obravnave, sodišče pojasnjuje, da le-te ni opravilo, temveč je odločilo na nejavni seji senata, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta in upravnega spisa očitno, da je bilo potrebno tožbi ugoditi in izpodbijano odločbo odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).

12. Ker je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijani akt odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek, je presodilo tudi, da mora tožena stranka tožniku povrniti stroške tega postopka. V skladu z določbo tretjega odstavka 25. člena ZUS-1 se tožniku v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek povračila stroškov, skladno s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Pravilnik). Na podlagi drugega odstavka 3. člena Pravilnika je sodišče tožniku prisodilo ustrezen pavšalni znesek. Zadeva je bila rešena na seji senata in je tožnik v postopku imel pooblaščenca, ki je zavezanec za DDV.