Jedro

Pritožnik pa razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse napada le z navedbami, da so mu doslej vsa sodišča na podlagi absolutno istih podatkov o premoženjskem stanju redno dovolila obročno plačilo sodne takse, sklicujoč se na odločbe (sklepe) Okrožnih sodišče v Kopru in Ljubljani ter sklep Višjega sodišča v Kopru (I Cp 691/2017 z dne 23. 5. 2018). Argumentirano in konkretizirano pa ne problematizira razlogov prvega sodišča o tem, da mesečni dohodek družine zasebnega tožilca znaša 1.842,98 EUR oziroma 921,49 EUR na družinskega člana in tako presega dvakratnik minimalnega dohodka, kot tudi da imata predlagatelj, to je zasebni tožilec in njegova soproga v lasti stanovanje v vrednosti 165.000,00 EUR in nimata drugih družinskih članov, ki bi jih bila dolžna preživljati, kajti le slednje je relevantna podlaga za presojo o tem, ali je bil predlog zasebnega tožilca za oprostitev, odlog in obročno odplačilo sodne takse za vložitev zasebne tožbe utemeljen ali ne.

Izrek

Pritožba se kot neutemeljena zavrne.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje predlog zasebnega tožilca J. B. z dne 22. 10. 2019 za oprostitev, odlog in obročno odplačilo sodne takse za vložitev zasebne tožbe zavrnilo.

2. Takšni odločitvi nasprotuje zasebni tožilec s sicer pravočasno vloženo pritožbo v kateri sodišču prve stopnje očita kršitev določb Ustave RS (členi 14 in 22 ) ter samovoljnost in diskriminatornost, odločitev v izpodbijanem sklepu pa je tudi v nasprotju s kriteriji in standardi sodne prakse za oprostitev plačila sodne takse. Predlaga spremembo izpodbijanega sklepa.

3. Vrhovno sodišče RS je s sklepom, opr. št. I Kr 52160/2019 z dne 5. 3. 2020 na podlagi predloga predsednika senata Višjega sodišča v Kopru za prenos krajevne pristojnosti v predmetni kazenski zadevi sklenilo, da je za odločanje v tej kazenski zadevi določeno kot pritožbeno sodišče Višje sodišče v Celju.

4. Pritožba je neutemeljena.

5. Iz izpodbijanega sklepa skladno s spisovnim gradivom izhaja, da je zasebni tožilec 2. 10. 2019 pri sodišču prve stopnje vložil zasebno tožbo zoper vse tri v uvodu navedene obdolžence zaradi storitve kaznivega dejanja samovoljnosti po prvem odstavku člena 310 KZ-1. Prvo sodišče je po prejemu te zasebne tožbe zasebnemu tožilcu dne 4. 10. 2019 poslalo plačilni nalog (PN) za plačilo sodne takse v višini 360,00 EUR, nato pa je zasebni tožilec 22. 10. 2019 pri sodišču prve stopnje podal predlog za oprostitev plačila sodne takse, o katerem je sodišče prve stopnje odločalo z izpodbijanim sklepom.

6. Na podlagi člena 12.a Zakona o sodnih taksah (ZST-1) je prvo sodišče glede na predlog predlagatelja - zasebnega tožilca za oprostitev plačila sodne takse pridobilo podatke o obdavčljivih dohodkih predlagatelja in njegovega družinskega člana in ugotovilo, da je predlagatelj prejemnik pokojnine v višini 966,40 EUR, njegova soproga L. B. pa pokojnine v višini 867,58 EUR, oba sta solastnika skupnega stanovanja v vrednostni 165,00 EUR, posedujeta pa še osebno vozilo (vrednost 2.000,00 EUR). Izhajajoč iz podatka, da je osnovni znesek minimalnega dogodka od 1. 8. 2019 402,18 EUR, njegov dvakratnik pa 804,36 EUR, ter ob dejstvu, da mesečni dohodek družine znaša 1.842,98 EUR oziroma 921,49 EUR na družinskega člana in s tem presega dvakratnik minimalnega dohodka, ter ob upoštevanju, da imata predlagatelj in njegova soproga v lasti še stanovanje v vrednosti 165.000,00 EUR je prvo sodišče tako, kot izhaja iz izpodbijanega sklepa odločilo, da s plačilom sodne takse v enkratnem znesku za vložitev zasebne tožbe ni ogroženo preživljanje zasebnega tožilca in njegovega družinskega člana in je zato njegov predlog zavrnilo.

7. Takšni odločitvi z vloženo pritožbo nasprotuje zasebni tožilec z navajanjem, da je nedopustno, da je o njegovih pravicah ali dolžnostih odločala sodnica M. Č., ki je absolutno skorumpirana in nepoštena, ki ignorira človekove pravice iz členov 14 in 22 Ustave RS, pri njej pa je prisotna še močna rasistična in šovinistična komponenta, vodila je tudi montirani kazenski postopek v kazenski zadevi K 79/2007, njen diskriminatorni odnos pa je razviden tudi iz odločitev nekaterih drugih sodišč, ki so mu vsa doslej na podlagi podatkov o njegovem premoženjskem stanju redno dovolila obročno odplačilo sodne takse ali pa oprostitev le-te. Take pritožbene so neutemeljene.

8. Spisovno gradivo v predmetni kazenski zadevi izkazuje, da glede na vloženo zasebno tožbo, za katero sodna taksa še ni bila plačana, sodišče prve stopnje v tem kazenskem postopku sploh vsebinsko še ni odločalo, zato so pritožbene navedbe o nepoštenem postopku in skorumpiranosti poslujoče sodnice pavšalne, žaljive in nekonkretizirane, spisovno gradivo pa tudi ne izkazuje, da je pritožnik očitke o nepoštenem, samovoljnem in diskriminatornem postopanju poslujoče sodnice uveljavljal v zato predpisanem postopku, to je v institutu izločitve, ki je uzakonjen v členih 39 do 44 Zakona o kazenskem postopku (ZKP), prav tako pa tudi ni konkretiziral v čem bi v postopku, v katerem sodišče prve stopnje še sploh ni izvajalo nobenih dokazov in sprejemalo procesnih odločitev, razen izpodbijanega sklepa, bile kršene ustavne določbe členov 14 in 22 pritožnika, zato so takšne pritožbene navedbe, ki so ne le korektne, temveč tudi žaljive, za odločitev o zakonitosti izpodbijanega sklepa nerelevantne. Pritožnik pa razlogov sodišča prve stopnje za zavrnitev predloga za oprostitev plačila sodne takse napada le z navedbami, da so mu doslej vsa sodišča na podlagi absolutno istih podatkov o premoženjskem stanju redno dovolila obročno plačilo sodne takse, sklicujoč se na odločbe (sklepe) Okrožnih sodišče v Kopru in Ljubljani ter sklep Višjega sodišča v Kopru (I Cp 691/2017 z dne 23. 5. 2018). Argumentirano in konkretizirano pa ne problematizira razlogov prvega sodišča o tem, da mesečni dohodek družine zasebnega tožilca znaša 1.842,98 EUR oziroma 921,49 EUR na družinskega člana in tako presega dvakratnik minimalnega dohodka, kot tudi da imata predlagatelj, to je zasebni tožilec in njegova soproga v lasti stanovanje v vrednosti 165.000,00 EUR in nimata drugih družinskih članov, ki bi jih bila dolžna preživljati, kajti le slednje je relevantna podlaga za presojo o tem, ali je bil predlog zasebnega tožilca za oprostitev, odlog in obročno odplačilo sodne takse za vložitev zasebne tožbe utemeljen ali ne. Ker je prvo sodišče svojo odločitev ustrezno obrazložilo v skladu z določbami člena 95 ZKP ter drugim odstavkom člena 12.a ZST-1, ob upoštevanju določb členov 20 Zakona o socialnovarstvenih prejemkih ( ZSVarPre) ter ob smiselni uporabi določb Zakona o brezplačni pravni pomoči (ZBPP), v takšni odločitvi sodišča prve stopnje ni zaznati pomanjkljivosti in odmika od sodne prakse v postopkih v zvezi z oprostitvijo, odloga in obročnega plačila sodne takse, zato je pritožbeni očitek tudi v tej smeri neutemeljen.

9. Iz teh razlogov je bilo potrebno pritožbo zasebnega tožilca zavrniti kot neutemeljeno (tretji odstavek člena 402 ZKP) v odsotnosti kršitve, na katero pritožbeno sodišče pri preizkusu sklepov sodišč prve stopnje pazi uradoma (peti odstavek člena 402 ZKP).

10. Ker je v tem postopku bila presojena odločitev sodišča prve stopnje za oprostitev plačila sodne takse za vložitev zasebne tožbe, se sodna taksa za pritožbo ne plača (četrti odstavek člena 10 Zakona o sodnih taksah (ZST-1).