Jedro

Nadrejeni je s tožnikom res komuniciral in tudi pričakoval odzivnost izven delovnega časa, med dnevnim in tedenskim počitkom, na praznike in druge dela proste dneve ter med letnim dopustom v zvezi z delovnimi nalogami. Vendar pa navedeno ne predstavlja protipravnosti (kot predpostavke odškodninske odgovornosti).

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje razveljavi v točkah V, VII in VIII izreka ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da tožniku plača razliko v plači za obdobje od vključno meseca maja 2020 do avgusta 2020, odpravnino, odškodnino in nadure v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot izhajajo iz izreka sodbe; višji zahtevek iz teh naslovov pa je zavrnilo (točke I, II, III, IV in VI izreka). Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo v višini 13.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 5. 8. 2020 dalje do plačila (točka V izreka). Odločilo je še, da je toženka dolžna tožniku povrniti stroške postopka v znesku 397,18 EUR in da je toženka zavezanka za plačilo sodne takse v višini 51 % (točki VII in VIII izreka).

2.Zoper odločitev v V. točki izreka sodbe se pritožuje tožnik. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Navaja, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišču prve stopnje očita, da ni upoštevalo njegovih navedb in pisnih dokazov ter se do njih ni opredelilo, pač pa je dokazno oceno gradilo le na izpovedbah prič A. A., B. B. in C. C. Poudarja, da sta bila A. A. in C. C. na individualnih pogodbah o zaposlitvi in ne na običajnih kot tožnik. Zato je napačen zaključek, da je bil tožnik enako obravnavan kot ostali. Sodišče prve stopnje ni upoštevalo njegovih trditev in dokazov o tem, da mu je bila konstantno kršena pravica do dnevnega in tedenskega počitka, do počitka med prazniki in dela prostimi dnevi ter do počitka med letnim dopustom. Vse te kršitve so bile usmerjene zoper njega, pri čemer nikoli ni soglašal s takšnim načinom dela. B. B. ga je neprestano brez razloga klical, mu pošiljal SMS-e, e-pošto in mu nalagal delo, čeprav za to ni bilo izjemnih ali nujnih razlogov. Toženka ni predložila nobenega dokaza o tem, da bi moral tožnik izven delovnega časa opravljati delo, ki ga ni naredil v delovnem času in popravljati napake, oziroma da bi šlo za nujno in izjemno delo. Ker se na klice B. B. ni vedno oglasil, je ta z njim sklical prevzgojne sestanke, na katerih je od njega zahteval komuniciranje izven delovnega časa. Iz e-pošte z dne 22. 7. pa jasno izhaja, da si je B. B. vzel pravico, da tožniku naloži, kaj vse mora narediti v času tožnikovega letnega dopusta. Glede na navedeno pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo v izpodbijanem delu spremeni tako, da tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno pa, da sodbo v tem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka.

3.Pritožba je utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je v izpodbijanem delu sodbe presojalo tožnikov zahtevek za plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo. Tožnik je zatrjeval, da je toženka preko zaposlenega delavca - tožniku nadrejenega B. B. dolgotrajno in sistematsko kršila določila Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1) glede delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter letnega dopusta (kar je opredelil kot trpinčenje na delovnem mestu) in tako posegala v tožnikovo zasebno življenje in osebnostne pravice ter mu s tem povzročila v tožbi zatrjevano nepremoženjsko škodo.

5.Sodišče prve stopnje je na podlagi izpovedi tožnika in prič ugotovilo, da je nadrejeni s tožnikom res komuniciral in tudi pričakoval odzivnost izven delovnega časa, med dnevnim in tedenskim počitkom, na praznike in druge dela proste dneve ter med letnim dopustom v zvezi z delovnimi nalogami.1 Vendar pa je po presoji pritožbenega sodišča nato zmotno zaključilo, da navedeno ne predstavlja protipravnosti (kot predpostavke odškodninske odgovornosti).

6.Pritožbeno sodišče se sicer strinja s sodiščem prve stopnje, da navedenega v okoliščinah obravnavanega primera ni mogoče šteti kot trpinčenja na delovnem mestu, kot ga definira četrti odstavek 7. člena ZDR-1 in kot je to ravnanje opredelil tožnik v tožbi. Vendar pa sodišče na pravno podlago tožbenega zahtevka ni vezano (tretji odstavek 180. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP). Tudi sicer pa je, kot že rečeno, iz tožbenih navedb jasno razvidno, da tožnik zahteva plačilo odškodnine za nepremoženjsko škodo tudi zaradi posega v zasebno življenje oziroma v osebnostne pravice (179. člen Obligacijskega zakonika - OZ), pri čemer kot protipravno ravnanje ves čas zatrjuje toženkino kršitev določil ZDR-1 glede delovnega časa, dnevnega in tedenskega počitka ter letnega dopusta. Sodišče prve stopnje bi moralo zato tožbeni zahtevek presojati tudi na podlagi splošnih pravil civilnega prava o povrnitvi škode (179. člen ZDR-1 v zvezi s 131. členom OZ)2 .

7.V zvezi s protipravnostjo tudi ni bistvena nadaljnja ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bil tožnik obravnavan enako kot ostali zaposleni pri toženki. V tem sporu ni pomembno, ali je toženka vsem zaposlenim kršila pravico do počitka in letnega dopusta, pač pa je bistveno le to, ali je tožnik dokazal, da se je protipravno ravnanje izvajalo zoper njega. Prav tako ni bistvena ugotovitev sodišča prve stopnje, da delodajalec prihaja iz drugega kulturnega in pravnega okolja, saj je bil kljub temu dolžan upoštevati določila ZDR-1 (3. člen ZDR-1). V zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bila odzivnost izven delovnega časa pogosto povezana z nujnimi delovnimi nalogami, pa pritožba utemeljeno opozarja na pomanjkljivo obrazložitev izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje namreč ni obrazložilo kako je prišlo do tega zaključka in zakaj naj to ne bi predstavljalo protipravnega ravnanja.

8.Ker sodišče prve stopnje zaradi zmotnih materialnopravnih stališč ni ugotavljalo vseh elementov odškodninske odgovornosti, je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo v izpodbijanem delu (točki V izreka) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). Zaradi takšne odločitve o glavni stvari je bilo treba razveljaviti tudi odločitev o stroških postopka in zavezancu za plačilo sodne takse (odločitev v VII. in VIII. točki izreka), saj je odločitev o tem odvisna od končnega uspeha strank, ki v tej fazi postopka še ni znan. V novem sojenju bo moralo sodišče prve stopnje ugotoviti in ustrezno obrazložiti posamezne predpostavke odškodninske odgovornosti ob upoštevanju v tej sodbi poudarjenih izhodišč in v primeru, da bodo te predpostavke podane, odločiti še o višini tožbenega zahtevka.

9.Pritožbeno sodišče ocenjuje, da samo ne more dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, ki se nanašajo na odločitev o odškodninskem zahtevku. Gre za obsežen sklop odločilnih dejstev, od katerih je odvisna utemeljenost odškodninskega zahtevka tako po temelju kot po višini, ki jih sodišče prve stopnje niti še ni ugotavljalo in bi jih prvič ugotavljalo šele pritožbeno sodišče (obstoj vzročne zveze, obstoj, obseg in višina škode)3 . Ni namreč namen instančnega sojenja prenos odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve. S tem bi se tudi poseglo v pravico strank do pritožbe in ju prikrajšalo za pravico do dvostopenjskega sojenja. Razveljavitev izpodbijane sodbe v tem delu in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje tudi ne bo povzročila kršitve strankine pravice do sojenja brez nepotrebnega odlašanja.

10.Odločitev o stroških pritožbenega postopka se v skladu z določbama tretjega in četrtega odstavka 165. člena ZPP pridrži za končno odločbo.

-------------------------------

1Točka 47 obrazložitve izpodbijane sodbe.

2Prim. sodbe VDSS Pdp 486/2024, Pdp 481/2024, Pdp 485/2024, Pdp 482/2024 idr.

3Prim. sklep VSRS Dsp 8/2024.