Jedro

Tožena stranka ni dokazala, da je med njo in tožečo stranko obstajal dogovor o dodatnem 5% rabatu; takšen dogovor tudi ne more izhajati iz predložene kompenzacije, saj ni nobene ovire, da se terjatve ne bi pobotale samo delno oz. da dolžnik (tj. tožena stranka) s svojo terjatvijo ne bi samo delno pobotal terjatve upnika (tj. tožeče stranke) - prim. 343. člen in 1. odst. 312. člena ter 2. odst. 310. člena ZOR. Soglasje tožeče stranke h kompenzaciji zato lahko pomeni le, da je soglašala, do katere višine bo njena terjatev zaradi pobota ugasnila, ne pa tudi, da se je odpovedala višji terjatvi (razliki do zneska terjatve po izstavljenem računu).

Izrek

Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi. Tožena stranka sama trpi stroške pritožbe.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo v celoti vzdržalo v veljavi 1. in 3. tč. izreka sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. IV Ig ... z dne .... Pri tem je toženi stranki naložilo povrnitev nadaljnjih pravdnih stroškov tožeče stranke v znesku 110.585,00 SIT. Tožena stranka je pravočasno vložila pritožbo iz razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava (2. in 3. tč. 1. odst. 353. člena ZPP/77) ter predlagala, da sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglasila je tudi pritožbene stroške. Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki pa nanjo ni odgovorila. Sodišče druge stopnje je nadaljevalo postopek po določbah ZPP/77 (1. odst. 498. člena ZPP/99). Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka v pritožbi navaja, da je med njo in tožečo stranko obstajal dogovor o "nadaljnjem rabatu v višini 5%", kar naj bi bilo razvidno iz priloženih listin. Po osnovnem računu št. 05-813540 z dne 19.10.1993 (priloga A6) znaša dolg 330.924,00 SIT; že pri izstavitvi pa je tožeča stranka priznala 8% rabat, tako da fakturirani znesek znaša 304.450,10 SIT. Od osnovnega dolga 330.924,00 SIT naj bi tožena stranka v skladu z dogovorom odbila še 5% in v kompenzaciji, ki jo je potrdila tožeča stranka, to upoštevala tako, da je pravilno plačala znesek 287.903,90 SIT (znesek 330.924,00 SIT, zmanjšan za 13% rabat). S temi pritožbenimi navedbami tožena stranka ponavlja svoje trditve o (dodatnem) 5% rabatu, ki jih je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljene, saj jih tožena stranka ni dokazala (221.a člen ZPP/77). Sodišče prve stopnje je namreč ugotovilo, da je v 13. in 14. členu pogodbe (priloga A23), ki sta jo sklenili pravdni stranki, določeno, pod kakšnimi pogoji je kupcu (tj. toženi stranki) priznan rabat in v kakšni višini. Prav tako pa je ugotovilo, da tožeča stranka za vtoževane račune ni izstavila nobenih dobropisov ali na kakšen drugačen način poleg 8% rabata toženi stranki priznala še dodaten 5% rabat. Dejstvo, da je tožeča stranka izstavila dobropis za 5% rabat za tri račune, ki niso vtoževani, še ne pomeni, da je med pravdnima strankama obstajal tak dogovor tudi za vtoževane račune. Dogovor o 5% rabatu tudi ne more izhajati iz kompenzacije (priloga B2), s katero je tožena stranka delno poravnala vtoževane račune, kot to zatrjuje v pritožbi. Iz podatkov v spisu (redna št. 10) namreč izhaja, da je tožeča stranka vztrajala, da so bili vtoževani računi s kompenzacijo poravnani samo delno; zato samo dejstvo, da so bile s kompenzacijo vtoževane terjatve poravnane v nižjem znesku, kot jih je tožeča stranka vtoževala, ne pomeni, da je tožeča stranka s tem priznala toženi stranki še 5% rabat. Ni namreč nobene ovire, da se terjatve ne bi pobotale samo delno oz. da dolžnik (tj. tožena stranka) s svojo terjatvijo ne bi samo delno pobotal terjatve upnika (tj. tožeče stranke) - prim. 343. člen in 1. odst. 312. člena ter 2. odst. 310. člena ZOR. Soglasje tožeče stranke h kompenzaciji (priloga A2) zato lahko pomeni le, da je soglašala, do katere višine bo njena terjatev zaradi pobota ugasnila, ne pa tudi, da se je odpovedala višji terjatvi (razliki do zneska terjatve po izstavljenem računu). Ker je sodišče prve stopnje dovolj popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in nato pravilno uporabilo materialno pravo, medtem ko sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe ni ugotovilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odst. 365. člena v zvezi z 2. odst. 354. člena ZPP/77), je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368. člen ZPP/77). Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato sama trpi njene stroške (1. odst. 166. člena v zvezi s 1. odst. 154. člena ZPP/77).