Jedro

V konkretnem primeru je tožnik zaprosil za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste. Gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov je dovoljena le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Ker niso bili dani pogoji za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste, občina ni ugodila tožnikovemu zahtevku.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Iz izpodbijane odločbe Občinske uprave Občine Vrhnika (v nadaljevanju prvostopenjski organ) izhaja, da ne soglaša s posegom v varovalni pas kategorizirane občinske ceste LZ – 466023 (parc. št. 2866/2 k.o. A.) (1. točka izreka). Iz 2. točke izreka izhaja, da varovalni pas občinske ceste znaša 8 m in je določen v 5. odstavku 31. člena Odloka o občinskih cestah (Uradni list RS, št. 8/99, Naš časopis, št. 287/02, 295/03, v nadaljevanju Odlok). Iz 3. točke izreka izhaja, da v postopku niso nastali posebni stroški.

Iz obrazložitve je razvidno, da je tožnik dne 26. 4. 2010 zaprosil za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas ceste. Kategorizirana občinska cesta z oznako LZ – 466023, ki poteka po zemljišču parc. št. 2866/2 k.o. A., ima po 5. odstavku 31. člena Odloka določen varovalni pas 8 m. Drugi odstavek 31. člena Odloka določa, da so gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste dovoljeni le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Po ogledu dne 29. 4. 2010 je prvostopenjski organ ugotovil, da predmetna ograja ne more zagotoviti zahtevam iz 3. odstavka 31. člena Odloka, ki določa, da lahko pristojen občinski upravni organ za ceste izda soglasje za poseg v varovalni pas kategorizirane občinske ceste, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja prometa ter varovanje njenega videza. Situacijo na terenu si je ogledala tudi komisija Sveta za preventivo in vzgojo v cestnem prometu, ki je ugotovila, da se mora ograja ali umakniti bolj v notranjost zemljišča ali odstraniti, saj ovira prometno varnost v nepreglednem ovinku.

Tožnikovo pritožbo zoper navedeno odločbo je zavrnil Župan Občine Vrhnika z odločbo z dne 19. 8. 2010. Ugotovil je, da je izpodbijana odločba utemeljena z 2. in 3. odstavkom 31. člena Odloka.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb postopka ter napačne uporabe materialnega prava. Tožnik je solastnik do ½ nepremičnin parc. št. 1621/9 in parc. št. 1621/8, obe k.o. A. V skladu s projektno dokumentacijo je na svojih zemljiščih pričel graditi tudi betonsko ograjo ob občinski cesti s parc. št. 2866/2 k.o. A. in sicer tako, da je delno rekonstruiral obstoječo ograjo, delno pa jo je postavil na novo in sledil liniji prvotne ograje. Solastnici preostale polovice navedenih nepremičnin sta mati B.B. ter žena C.C. Ograja je po svoji namembnosti enostaven objekt ter za njeno postavitev ni potrebno gradbeno dovoljenje. Iz sklepa GURS OGU Ljubljana, Geodetska pisarna Vrhnika z dne 5. 1. 2009 izhaja, da se je v postopku ureditve meja navedenih zemljišč s sosednjo cesto ugotovilo, da sta se ob izravnavi zmanjšali tako parc. št. 1621/8 kot parc. št. 1628/9. S tem pa se je tudi meja občinske ceste pomaknila proti ograji tožnika ter tudi odmik 0,5 m od meje na samo mejo. S tem je nastala potreba po izdaji dovoljenja lastnika oz. upravljavca občinske ceste s parc. št. 2866/2 k.o. A. Tožniku, ki je za dovoljenje zaprosil, le-to ni bilo dano, pri čemer se ga obravnava kot črnograditelja. Obenem so bili zoper tožnika sproženi inšpekcijski postopki za odstranitev ograje ter teče tudi že izvršba za prisilno odstranitev ograje.

Tožnik meni, da so razlogi iz 3. odstavka 31. člena Odloka uporabljeni pristransko in protipravno. Ograja je postavljena v skladu s predpisi, ki jih določa Zakon o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 102/04, ZGO-1) za enostavne objekte. Stanovanjska hiša tožnika je od ceste odmaknjena toliko, kot za tako gradnjo zahtevajo predpisi, ograja pa ne izpolnjuje pogojev za gradbeni objekt, ki ga omenja 3. odstavek 31. člena Odloka. Ograja je že prej stala, sedaj je le rekonstruirana tako, da je enotna za obe navedeni parceli. Tožnik prilaga fotografije in navaja, da pri ograji ne gre za objekt z vplivi na okolje. Zato ni razloga, da tožena stranka od tožnika zahteva porušitev ograje v inšpekcijskem postopku, da mu ne izda dovoljenja za gradnjo na meji. Vse ograje v nadaljevanju segajo na cesto več kot tožnikova, pa zoper nikogar ni sprožen postopek s prisilno odstranitvijo. Tožnik prilaga grafični prikaz zemljišča ter navaja, da delna konstrukcija tožnikove stare ograje in delna postavitev nove v liniji prejšnje v ničemer ne odstopa od stanja, kakršno je bilo že vrsto let ter tudi od stanja preostalih ograj v ulici. Tožnik zahteva enako obravnavo kot ostali lastniki v ulici in se sklicuje na kršitev ustavnih določil, ki jih je s svojim ravnanjem povzročila tožena stranka.

Tožnik opozarja, da nastaja višje ob cesti novo naselje na podlagi izdanega gradbenega dovoljenja upravne enote, ki dopušča gradnjo več kot 20 individualnih novih hiš in za katero je tožena stranka očitno izdala soglasje, ne da bi razmišljala o prometni ureditvi za to novo naselje, ko bo ... cesta dejansko bistveno bolj obremenjena. Tožena stranka s svojim ravnanjem tožniku povzroča neprimerno veliko škodo, tako na premoženju kot na njegovem zdravju. Prav tako tožena stranka krši upravni postopek in posega v ustavne pravice tožnika. Da ograja stoji na meji, se je izkazalo v postopku mejne obravnave v letu 2009 in gre torej za ugotovitev, da se parceli tožnika zmanjšata v korist ceste za tisti del, ki postavi ograjo na samo katastrsko mejo, ter ne gre za neko protipravno ravnanje tožnika. Tožnik predlaga, da sodišče izpodbijano odločbo v zavrnilnem delu odpravi ter tožniku izda soglasje za postavitev predmetne ograje.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača navedbe tožeče stranke. Tožnik izpodbija odločbo drugostopenjskega organa, kar je nepravilno. Tudi sicer je tožba neutemeljena. Ne glede na projektno dokumentacijo bi tožnik glede na veljavni Odlok moral pred gradnjo ograje pridobiti soglasje tožene stranke. Kot izhaja iz izpodbijane odločbe varovalni pas po Odloku znaša 8 m. Neutemeljene so tožnikove navedbe, da ograja predstavlja enostaven objekt in da za njeno postavitev ni potrebno gradbeno dovoljenje. Tožnik si nepravilno razlaga, da se citirana določila Odloka nanašajo le na gradbene objekte, kar pa ograja naj ne bi bila. Odlok namreč jasno določa, da je potrebno soglasje za kakršnekoli objekte in naprave in ne le za gradbene objekte. Pogoji glede gradnje ograj so se spremenili z Uredbo o varstvu objektov (Uradni list št. 38/2008), ki določa, da je potrebno za ograjo pridobiti gradbeno dovoljenje za nezahtevne objekte. Tožena stranka v spis vlaga tudi soglasje s pogoji z dne 31. 5. 2002, ki se nanaša na lokacijsko dokumentacijo tožnika, iz katerega izhaja, da mora biti odmik objekta, ograje in opornega zidu 4 metre od posestne meje. V 10. točki gradbenega dovoljenja z dne 20. 10. 2004, ki se nanaša na gradnjo tožnikove hiše, ki se nahaja na parc. št. 1621/8 k.o. A., pa je navedeno, da bo odmik opornega zidu od občinske ceste oz. parc. št. 2866/2 k.o. A., 8,50 m. V zvezi z navedbami tožnika, da je delno rekonstruiral in delno postavil novo ograjo, tožena stranka navaja, da je na ogledu na kraju samem ugotovila, da se stara ograja nahaja ob starejši hiši, nova ograja pa ob novi hiši in da sta ograji med seboj ločeni. Nova ograja sega bolj proti cesti kot obstoječa ograja. Predmetna ograja je bila postavljena v letu 2008, dejstvo pa je, da bi tožnik moral najprej pridobiti soglasje tožene stranke v skladu z Odlokom in šele nato začeti z gradnjo v skladu s pridobljenim soglasjem in gradbenim dovoljenjem. Predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi tožnik izpodbija odločitev, s katero mu ni bilo dano soglasje za poseg v varovalni pas kategorizirane občinske ceste (2. člen Zakona o upravnem sporu; Uradni list RS, št. 105/06 in spremembe, v nadaljevanju ZUS-1).

Po mnenju sodišča je izpodbijana odločba, potrjena z odločbo drugostopenjskega organa, pravilna in zakonita. Sodišče se z razlogi obeh organov strinja in jih v izogib ponavljanju posebej ne navaja (2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 105/2006 in spremembe, dalje ZUS-1), glede tožbenih navedb pa dodaja: V predmetni zadevi je tožnik zaprosil za izdajo soglasja za poseg v varovalni pas občinske ceste. V 31. členu Odloka je namreč določeno, da je ob občinskih cestah varovalni pas, s katerim se preprečijo škodljivi vplivi posegov v prostor ob občinski cesti na občinsko cesto in promet na njej in v katerem je raba prostora omejena. Gradnja in rekonstrukcija gradbenih objektov ter postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovalnem pasu občinske ceste je dovoljena le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Pristojen občinski upravni organ za ceste izda soglasje, če s predlaganim posegom v varovalnem pasu niso prizadeti interesi varovanja občinske ceste in prometa na njej, njene širitve zaradi prihodnjega razvoja in prometa ter varovanje njenega videza. Varovalni pas se meri od zunanjega roba cestnega sveta in je na vsako stran občinske ceste širok pri lokalni cesti 8m.

Izpodbijana odločitev je izdana ob upoštevanju določb citiranega Odloka in ob ugotovitvi, da v predmetni zadevi niso podani pogoji za izdajo soglasja tožniku za poseg v varovalni pas občinske ceste. Nima prav tožnik, ki meni, da se določilo 2. odstavka 31. člena Odloka nanaša le na gradbene objekte, ne pa tudi na predmetno ograjo. Iz 2. odstavka 31. člena Odloka namreč med drugim izhaja, da je postavljanje kakršnih koli drugih objektov in naprav v varovanem pasu občinske ceste dovoljeno le s soglasjem pristojnega občinskega upravnega organa za ceste. Na drugačno odločitev v zadevi tudi ne vpliva sklicevanje tožnika na postopek ureditve meje, zaradi katerega naj bi se sedaj tožnikova ograja nahajala na sami meji občinske ceste. Za predmetni postopek so relevantna le določila Odloka. V predmetnem postopku tožnik ne more uveljavljati ugovorov, ki se nanašajo na sklep o izvršbi, s katerim mu je bila naložena odstranitev predmetne ograje. Neutemeljeno je tudi tožnikovo sklicevanje na kršitev ustavnih določil, ki ga sodišče kot pavšalno zavrača. V zvezi s tožnikovim predlogom, naj sodišče odloča v skladu s 1. odstavkom 4. člena ZUS-1, sodišče navaja, da je tožbo obravnavalo kot izpodbojno ter v tem okviru tudi presodilo zatrjevane kršitve, subsidiarno sodno varstvo po 1. odstavku 4. člena ZUS-1 pa je v upravnem sporu dopustno le v primeru, kadar zakon zoper posamični akt ne zagotavlja drugega (učinkovitega) sodnega varstva.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožba pa neutemeljena, je sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.