Jedro

Utemeljen je ugovor dolžnika, da je treba že v postopku izdaje predhodne odredbe, in ne šele v postopku odločanja o obstoju terjatve iz naslova menice, obravnavati ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice. To pomeni, da je treba že ob materialnopravni presoji obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki se opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, upoštevati neprerekane trditve dolžnika o protipravnem ravnanju upnika.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se: - sklep sodišča prve stopnje z dne 12. 01. 2012 spremeni tako, da se ugovoru dolžnika z dne 28. 12. 2010 zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo Okrajnega sodišča v Celju Z 100/2010 z dne 22. 12. 2010 ugodi ter se sklep o zavarovanju s predhodno odredbo razveljavi in predlog za zavarovanje s predhodno odredbo z dne 21. 12. 2010 zavrne ter se razveljavijo vsa opravljena izvršilna dejanja in

- sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 02. 2012 spremeni tako, da je upnik dolžan v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku njegove stroške postopka v znesku 5.288,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

II. Upnik sam krije svoje stroške odgovora na pritožbo, dolžan pa je v 8 dneh, od vročitve tega sklepa, povrniti dolžniku njegove stroške pritožbenega postopka v znesku 11.142,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo: - dolžnikov ugovor zoper sklep Okrajnega sodišča v Celju opr. št. Z 100/2010 z dne 22. 12. 2010 o zavarovanju s predhodno odredbo (1. točka izreka) ter - dolžnikov predlog za omejitev zavarovanja (2. točka izreka).

2. Zoper sklep se je pravočasno, iz vseh pritožbenih razlogov (prvi odstavek 338. člena Zakona o pravdnem postopku (1), v nadaljevanju ZPP, v zvezi s 15. členom Zakona o izvršbi in zavarovanju (2), v nadaljevanju ZIZ), pritožil dolžnik. Višjemu sodišču je predlagal, da pritožbi ugodi in sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da njegovemu ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo ugodi in sklep o zavarovanju s predhodno odredbo razveljavi ter predlog za izdajo predhodne odredbe zavrne, v tej posledici pa razveljavi tudi vsa opravljena izvršilna dejanja. Podredno je dolžnik predlagal, da višje sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

3. Upnik je na vročeno pritožbo odgovoril in predlagal, da višje sodišče pritožbo dolžnika kot neutemeljeno zavrne ter potrdi sklep sodišča prve stopnje. Priglasil je tudi pritožbene stroške.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je dolžnikove ugovorne navedbe, da je bila menica, ki je bila podlaga izdanemu sklepu o izvršbi (3), uporabljena kot sredstvo kaznivega dejanja, zaradi česar je po mnenju dolžnika zakonsko domnevo o obstoju nevarnosti v smislu 1. točke 1. odstavka 258. člena ZIZ potrebno presojati širše, zavrnilo z obrazložitvijo, da gre za ugovor, ki se ga bo presojalo v izvršilnem oziroma kasnejšem pravdnem postopku. Po prepričanju sodišča prve stopnje se tak ugovor samega zavarovanja terjatve ne tiče. Verodostojnost menice pa je v okviru izvršilnega postopka presojalo že Okrajno sodišče v Ljubljani.

6. Višje sodišče obrazložitvi sodišča prve stopnje ne sledi. Res je, da sodišče v postopku zavarovanja s predhodno odredbo na temelju izdanega sklepa o izvršbi na podlagi menice v primeru, ko je sodišče v izvršilnem postopku pred izdajo sklepa o izvršbi razpolagalo z menico, (praviloma) ne presoja meničnih ugovorov. Vendar pa je po mnenju višjega sodišča vseeno potrebno upoštevati naravo teh ugovorov. Kadar gre za ugovore takšne narave, da jih sodišče v izvršilnem postopku pred izdajo sklepa o izvršbi in po vpogledu v priloženo menico ni moglo presojati, potem je potrebno takšno presojo dopustiti v postopku izdaje zavarovanja s predhodno odredbo. Gre namreč za to, da se materialnopravno presodi, ali listina/predložena menica izpolnjuje pogoje za verodostojno listino, to je ali je listina menica oziroma ali iz nje izhajajo menične zaveze dolžnika. V zvezi s tem nadalje še presoditi, ali so podane vse predpostavke za izdajo predhodne odredbe po prvem odstavku 257. člena v zvezi s 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ. S takšnim zaključkom višje sodišče ne nasprotuje uveljavljenim stališčem v zvezi z omejenimi možnostmi izpodbijanja domneve nevarnosti (4), saj dopušča zgolj tiste ugovore v zvezi z obstojem/veljavnostjo menice, ki jih sodišče v izvršilnem postopku zaradi njihove narave pred izdajo sklepa o izvršbi (navkljub priloženi menici) ni moglo presoditi. V nasprotnem primeru bi upoštevaje možne posege v premoženjska upravičenja dolžnika, ki jih prinaša zavarovanje s predhodno odredbo, dolžniku brez presoje njegovih ugovornih navedb odvzeli pravico do enakega varstva pravic (22. člen Ustave RS).

7. Dolžnik je v ugovoru zatrjeval ničnost menice, neveljavnost in ničnost njenih prenosov, saj naj bi le-ti bili fiktivni, ponarejeni in antidatirani. Nadalje je še trdil, da so družbe, ki so nastopale kot pridobitelji pravic iz menice, povezane pravne osebe. Res je sicer, da je dolžnik svoje trditve utemeljeval zgolj z indici, kot posredno pomembnimi dejstvi, vendar le-ti upoštevaje stališče pravne teorije (5) pomenijo specifično dokazno sredstvo, s katerimi se dokazujejo trditve o dejstvih, ki jih neposredno ni mogoče dokazati.

8. Dolžnik je v pritožbi ponovno povzel okoliščine, na katere se je skliceval v ugovoru zoper sklep o zavarovanju s predhodno odredbo, in sicer: - potrdilo tuje družbe T.E. L. upniku (tuji družbi) o prenosu štirih bianco menic, zapisano v slovenskem jeziku; - zapis zadnjih dveh indosamentov v verigi na sporni menici zapisan z enakim pisalnim strojem, čeprav naj bi med prenosoma poteklo mesec in pol in naj bi bila prenosa izvedena na različnih koncih sveta; - sklep Višjega sodišča v Beogradu z dne 19. 07. 2010, opr. št. Poi-Po Br: 35/10 o začasnem odvzemu premoženja – poslovnega deleža v družbi M. s strani Republike Srbije; - dejstvo, da je družba M. po prenosih menice, kot izhajata iz menice (dne 29. 03. 2010 na družbo T. E. L. in dne 10. 05. 2010 na upnika) dne 04. 06. 2010 kot imetnik terjatve iz sporne menice priglasila stransko intervencijo v postopku, v katerem je prejšnji imetnik menice in remitent (J.) od dolžnika terjala plačilo terjatve iz naslova menice.

9. Navedene dolžnikove ugovorne navedbe višje sodišče ocenjuje kot navedbe o neobstoju menice in posledično o nepodani nevarnosti po 1. točki prvega odstavka 258. člena ZIZ. V kolikor bi se izkazalo, da je menica falsificirana, kar velja tudi za indosament, potem takšne listine ni mogoče šteti kot menice - verodostojne listine po 23. členu ZIZ, ki bi imela meničnopravne učinke za dolžnika. Pri tem je potrebno upoštevati tudi določbo 16. člena Zakona o menici (6), ki izrecno omejuje imetnikove pravice iz menice, če je ta ravnal zavestno v dolžnikovo škodo, ko je menico pridobil. Omejitev pravic iz menice se uresničuje s pravico ugovora meničnega zavezanca zoper imetnika menice (7). Glede na vsebino ugovora dolžnika (falsificiranje indosamenta) je očitno, da sodišče v izvršilnem postopku zatrjevanega dejstva poneverbe pred izdajo sklepa o izvršbi ni presojalo, slednje namreč ne izhaja že iz vpogleda v menico. Skladno z zgoraj obrazloženim stališčem je zato takšno presojo potrebno opraviti v postopku zavarovanja s predhodno odredbo.

10. Na dolžnikove ugovorne navedbe je upnik odgovoril, da je dolžnik za navedbe o antidatiranju dejanj uporabljal zgolj splošne navedbe, ki jih ne more dokazati, in se pri tem sklicuje na sklep preiskovalnega sodnika. Upnik naj bi ustrezen dokument, ki dokazuje nasprotno, predložil ob ustreznem času. Tudi če bi držale navedbe dolžnika, ki temelje na predvidevanjih in so podane v namen potreb tega postopka, bi bil dolžnik po prepričanju upnika še vedno dolžan plačati svojo terjatev zaradi česar je upnik upravičen do zavarovanja svoje terjatve.

11. Višje sodišče upnikove navedbe ocenjuje kot splošne in premalo konkretizirane, da bi lahko predstavljale uspešno obrambo dolžnikovim ugovornim navedbam. Ta je v zvezi s trditvijo o antidatiranosti in ničnosti prenosov podal konkretne navedbe, pojasnil je konkretne okoliščine prenosa, na katere pa upnik ni odgovoril. Upnik se je skliceval zgolj na „ustrezno listino“, katere vsebine ni niti opredelil, še manj pa listino predložil. Glede na navedeno višje sodišče ugotavlja, da so ostale neprerekane dolžnikove trditve o tem, da sta bil prenosa menice z indosamentoma z dne dne 29. 03. 2010 in 10. 05. 2010 opravljena fiktivno oziroma zato, da bi se dotedanja imetnica menice družba M. z antidatiranim prenosom izognila začasnemu odvzemu premoženja s strani sodišča v republiki Srbiji. Upoštevaje določbo drugega odstavka 214. člena ZPP pa se dejstva, ki jih stranka (v tem primeru upnik) ne zanika, ali jih zanika brez navajanja razlogov, štejejo za priznana.

12. Dolžnikove navedbe o nedopustnem ravnanju upnika (in drugih udeleženih) niso relevantne le za odločitev v postopku, v katerem bo sodišče odločalo o terjatvi upnika iz naslova sporne menice, pač pa so relevantne tudi za odločitev v postopku izdaje predhodne odredbe. Upnik je s predlagano predhodno odredbo za zavarovanje denarne terjatve želel v času trajanja pravdnega postopka doseči zavarovanje svoje terjatve iz naslova menice. Svoj predlog za zavarovanje s predhodno odredbo je oprl na 1. točko prvega odstavka 258. člena ZIZ.

13. Prepoved zlorabe pravic predstavlja splošni pravni institut. Ne gre zgolj za institut splošnega dela civilnega prava (7. člen Obligacijskega zakonika (8)), ki se odraža v posameznih določbah meničnega prava (drugi odstavek 15. člena in 16. člen ZM). Za zlorabo pravice med drugim gre, če kdo uveljavlja svojo pravico, ki je nastala zaradi nepravilnega ravnanja, pri katerem je tisti, ki se na pravico sklicuje, sodeloval. (9) V takem primeru je učinkovito sredstvo proti zlorabi zavrnitev zahteve za pravno varstvo. (10)

14. Po presoji višjega sodišča je zato utemeljen ugovor dolžnika, da je treba že v postopku izdaje predhodne odredbe, in ne šele v postopku odločanja o obstoju terjatve iz naslova menice, obravnavati ugovor dolžnika glede nedopustnega ravnanja upnika pri pridobivanju pravic iz menice. To pomeni, da je treba že ob materialnopravni presoji obstoja pogojev za izdajo predhodne odredbe, ki se opira na sklep o izvršbi, izdan na podlagi menice, upoštevati neprerekane trditve dolžnika o protipravnem ravnanju upnika. Ob upoštevanju načela prepovedi zlorabe pravic se torej upnik v tem postopku ne more uspešno sklicevati na domnevno bazo iz 1. točke prvega odstavka 258. člena ZIZ, obstoja drugega pogoja (izkaz nevarnosti) pa upnik ni zatrjeval in dokazoval. 15. Na podlagi navedenega je višje sodišče pritožbi dolžnika ugodilo in izpodbijani sklep spremenilo tako, kot izhaja iz prve alineje I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O stroških postopka

16. V skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP (v zvezi s 15. členom ZIZ) mora višje sodišče v primeru, ko spremeni odločbo, zoper katero je vloženo pravno sredstvo, odločiti tudi o stroških vsega postopka. Zato je višje sodišče poseglo tudi v stroškovno odločitev.

17. Ker upnik s predlogom za zavarovanje s predhodno odredbo ni uspel, je dolžan dolžniku v osmih dneh povrniti njegove stroške (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ). Le-te je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi. (11) Kot potrebne stroške je višje sodišče dolžniku priznalo nagrado za ugovor zoper sklep o izdaji predhodne odredbe (tar. št. 3461) v višini 4.672,50 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV in sodno takso za ugovor zoper sklep o izdaji predhodne odredbe v višini 16,00 EUR je višje sodišče dolžniku priznalo stroške postopka v višini 5.623,00 EUR.

18. Ker pa je upnik v postopku na prvi stopnji uspel s pritožbo zoper sklep z dne 11. 10. 2011, je dolžnik dolžan upniku povrniti stroške te pritožbe. Višje sodišče je stroške upnika odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je višje sodišče upniku priznalo nagrado za pritožbo (tar. št. 3468) v višini 251,40 EUR (12). Upoštevajoč 20 % DDV in sodno takso za pritožbo v višini 33,00 EUR je višje sodišče upniku priznalo stroške postopka v višini 334,68 EUR.

19. Po pobotanju je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške postopka v znesku 5.288,32 EUR. Višje sodišče je zato sklep sodišča prve stopnje z dne 17. 02. 2012 spremenilo tako, kot izhaja iz druge alineje I. točke izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

O pritožbenih stroških

20. Dolžnik je s pritožbo uspel, zato mu je upnik dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Pritožbene stroške dolžnika je višje sodišče odmerilo na podlagi specificiranega stroškovnika in Zakona o odvetniški tarifi. Kot potrebne stroške je višje sodišče dolžniku priznalo nagrado nagrado za pritožbo (tar. št. 3468) v višini 9.285,00 EUR. Upoštevajoč 20 % DDV je upnik dolžan dolžniku povrniti stroške pritožbenega postopka v višini 11.142,00 EUR. Upnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

(1) Ur. l. RS, št. 26/1999 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(2) Ur. l. RS, št. 51/1998 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(3) Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani opr. št. 0142 VL 133248/2010 z dne 28. 09. 2010. (4) Tako sklepi II Ips 14/2010 z dne 25. 03. 2010, I Cpg 657/2008 z dne 06. 08. 2008, II Ips 433/2010. (5) Več o tem glej J Zobec et al: Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 2. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2005, str. 338-339).

(6) Uradni list FLRJ, št. 104/1946 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(7) Tako tudi dr. Š. Ivanjko v Zakon o menici s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2001, str. 147. (8) Ur. l. RS, št. 83/2001 z nadaljnjimi spremembami in dopolnitvami.

(9) S. Cigoj: Komentar obligacijskih razmerij, I. knjiga, Časopisni zavod Uradni list SRS, Ljubljana, 1984, str. 8. (10) Primerjaj M. Pavčnik et al.: Obligacijski zakonik s komentarjem, 1. knjiga, GV Založba, Ljubljana, 2003, str. 115. (11) Uradni list RS, št. 67/2008, 35/2009. (12) Višje sodišče je nagrado za pritožbo odmerilo glede na vrednost spornega predmeta, pri čemer je kot vrednost spornega predmeta upoštevalo višino tožniške varščine 20.000,00 EUR.