Jedro

Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno.

Sodišče prve stopnje je ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo celotni tožbeni zahtevek tožnika in mu hkrati naložilo, da v roku 8 dni povrne prvotoženi stranki pravdne stroške v znesku 259,68 EUR in drugotoženi stranki v znesku 35,68 EUR.

Zoper navedeno odločitev se tožnik po svojem pooblaščencu pravočasno pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Opozarja, da sam nastanek poškodbe, zaradi katere uveljavlja invalidnost, med strankami ni sporen, izhaja pa tudi iz predložene listinske dokumentacije. Sodišče sicer pravilno ugotavlja, da tožnik kljub pozivu ni založil predujma za izvedenca, vendar pa ga zaradi šibkega finančnega stanja ni bil sposoben založiti. Kljub temu bi mu sodišče lahko odmerilo invalidnost že na podlagi listinske dokumentacije, iz katere izhajajo trajne posledice tožnika. Čeprav sodišče nima strokovnega znanja iz področja medicine, bi se lahko z vpogledom v listinsko dokumentacijo prepričalo v nastanek trajnih posledic. Sicer pa toženi stranki prerekata višino, a tega ugovora nista dokazali, zaradi česar je bilo potrebno zahtevku itak ugoditi. Pritožbenemu sodišču predlaga ustrezno spremembo izpodbijane sodbe oziroma njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je bila v skladu s 1. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami – v nadaljevanju ZPP) vročena toženima strankama, ki odgovora na pritožbo nista podali.

Pritožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi tožnik uveljavlja terjatev proti toženima strankama iz naslova sklenjenih zavarovalnih pogodb o nezgodnem zavarovanju kot vrsti osebnega zavarovanja (člen 942. ZOR, katerega določbe se na osnovi člena 1060. OZ uporabljajo v tej zadevi.). Sodišče prve stopnje ob tem pravilno povzema, da med strankami sklenitev in vsebina zavarovalnih pogodb nista sporna, prav tako ni sporno, da si je tožnik dne 3.3.2002 poškodoval levo uho. Po zavarovalnih policah je določena zavarovalna vsota za trajno (100%) invalidnost v fiksnem znesku, za različne stopnje (odstotke invalidnosti) pa se zavarovalna vsota ustrezno zniža. Kakšen je odstotek invalidnosti, je brez dvoma strokovno vprašanje, na katerega mora odgovoriti sodno izvedenec in njegovo sodelovanje je v tem primeru nujno (enako tudi sodba VS RS II Ips 174/2001). Nenazadnje je bil takšen tudi dokazni predlog tožnika v pripravljalni vlogi z dne 14.1.2009. Poleg strankinega dokaznega predloga in ocene sodišča, da je za ugotovitev kakšnega pravno ali dokazno pomembnega (v tem primeru ključnega) dejstva potrebno strokovno znanje, mora biti za izvedbo dokaza z izvedencem izpolnjen še pogoj založitve ustreznega zneska za stroške izvedbe tega dokaza (1. odstavek 153. člena ZPP). Tožnik v pritožbi priznava, da kljub pozivu sodišča odrejenega zneska za stroške ni založil, čeprav je bil v sklepu z dne 9.1.2009 (red. štev. 6 spisa) izrecno opozorjen, da v primeru neplačila, sodišče tega dokaza ne bo izvajalo. Navedba v pritožbi, da je šibkega finančnega stanje, je neupoštevna, saj je imel tožnik možnost v tem primeru uveljavljati oprostitev plačila stroškov postopka, česar pa ni storil. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko je zaradi neplačila predujma izvedbo tega dokaza opustilo (3. odstavek 153. člena ZPP). Neaktivnost tožnika ima torej za posledico, na katero je sodišče opozorilo že ob izdaji sklepa, torej neizvedbo predlaganega dokaza. Ker pa je ugotavljanje stopnje invalidnosti dejansko in tudi strokovno vprašanje, je sodišče prve stopnje spoznavno krizo, ki je posledica pomanjkanja ustreznega strokovnega znanja, utemeljeno pripisalo v škodo tožnika, ki nosi dokazno breme glede v tožbi zatrjevane stopnje invalidnosti. Razlogi sodišča prve stopnje so v tem delu jasni in logični in jih pritožbeno sodišče v celoti sprejema. Pritožbene trditve, da bi moralo sodišče prve stopnje samo ocenjevati stopnjo invalidnosti kljub pomanjkanju strokovnega znanja, se tako izkažejo za neutemeljene. Poleg tega gre pri ugotavljanju stopnje invalidnosti za ugotavljanje dejanskega stanja, katerega izpodbijanje pa je v postopkih v sporih majhne vrednosti sicer nedopusten pritožbeni razlog.

V pritožbi uveljavljani pritožbi razlogi tako niso podani, prav tako pa sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP). Zato je bilo potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje (člen 353. ZPP). Ker tožnik v pritožbenem postopku ni uspel, mora sam kriti svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena ZPP).