Jedro

Četudi ni formalnega listinskega dokaza, da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi določenega leta, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec, to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva ne bi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili, torej tudi z izpovedbami prič. Vzrok tožnikove invalidnosti oziroma ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja je posledica poškodbe pri delu in ne poškodba izven dela, kot je to v predsodnem upravnem postopku ugotovil toženec. Zato je sodišče prve stopnje pravilno odpravilo izpodbijani upravni odločbi toženca in tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu ter mu priznalo pravico do invalidske pokojnine.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna v 15-ih dneh od vročitve te sodbe tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo v znesku 299,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je odpravilo II. točko drugostopenjske odločbe št. ... z dne 5. 10. 2010 (I. točka izreka), tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe pri delu od 31. 3. 2010 dalje in mu od istega dne dalje priznalo pravico do invalidske pokojnine (II. točka izreka). Hkrati je izreklo, da bo o višini in izplačevanju invalidske pokojnine v 30 dneh od pravnomočnosti sodbe odločila tožena stranka s posebno odločbo (III. točka izreka).

Drugače kot tožena stranka v predsodnem postopku, ki je tožnika sicer razvrstila v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe izven dela in hkrati izrekla, da zaradi ne izpolnjevanja predpisane minimalne pokojninske dobe, nima pravice do invalidske pokojnine, je ugotovilo, da je invalidnost II. kategorije posledica poškodbe pri delu in tožniku priznalo pravico do invalidske pokojnine.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožena stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga njeno spremembo v smeri zavrnitve tožbenega zahtevka oz. podrejeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Meni, da zaključek sodišča o vzroku II. kategorije invalidnosti ni pravilen, ker tožniku ni uspelo dokazati, da je poškodba kolena, ki naj bi se zgodila leta 1978 res vzrok stanja, ki izhaja iz poznejše medicinske dokumentacije. Iz izvida z dne 18. 6. 1986 izhaja, da je bila z artroskopijo ugotovljena starejša kompletna ruptura sprednje križne vezi levega kolena. Tožnikov osebni zdravnik dr. A.A. je sicer izpovedal, da je raztrganina sprednje križne vezi lahko le posledica poškodbe, vendar ni mogel jasno izpovedati, ali jo je mogoče povezati s poškodbo iz leta 1978. Tožnik je bil vključen v obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovanje od 15. 9. 1978 dalje, po njegovi izpovedi pa naj bi do poškodbe prišlo novembra ali decembra istega leta. Ta izpoved naj ne bi bila zanesljivo potrjena z izjavami prič, saj je B.B. izpovedal, da se je tožnik poškodoval enkrat v letu 1978, prav tako priča C.C., D.D. pa se je sicer poškodbe spomnil, ne pa katerega leta je do nje prišlo.

3. Tožnik v pisnem odgovoru prereka navedbe tožene stranke, predlaga zavrnitev pritožbe in hkrati priglaša stroške odgovora na pritožbo.

Izpostavlja, da je sam predlagal izvedbo dokaza s sodno izvedenskim mnenjem specialista ortopeda, vendar je sodišče ta dokazni predlog kot nepotreben zavrnilo. Prilaga časopisna članka iz decembra 1978 ki potrjujeta pravilnost dokaznega zaključka sodišča, da se je poškodba levega kolena pripetila na tekmi Košarkaškega kluba E. meseca decembra 1978. Časopisna članka hkrati dokazujeta, da so bili na tej tekmi prisotni zaslišani B.B., C.C. in D.D., kar le še dodatno potrjuje njihove natančne, skladne in prepričljive izpovedi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Ob preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da uveljavljana pritožbena razloga nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava, nista podana.

V postopku pred sodiščem prve stopnje ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 73/2007 in 45/2008; v nadaljevanju ZPP), na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti.

Materialno pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 68. v zvezi s 67. in 63. členom Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZPIZ-1). Kadar je invalidnost posledica poškodbe pri delu, pridobi invalid II. kategorije, če je hkrati podan dejanski stan iz 2. alineje 67. člena ZPIZ-1, v skladu s 1. alinejo 68. člena ZPIZ-1 pravico do invalidske pokojnine ne glede na pokojninsko dobo.

Za poškodbo pri delu se po 1. alineji 1. odstavka 63. člena ZPIZ-1 šteje poškodba, ki je posledica neposrednega in kratkotrajnega mehaničnega, fizikalnega ali kemičnega učinka, ter poškodba, ki je posledica hitre spremembe položaja telesa, nenadne obremenitve telesa ali drugih sprememb fiziološkega stanja organizma, če je takšna poškodba v vzročni zvezi z opravljanjem dela ali dejavnosti, na podlagi katere je poškodovanec zavarovan. Prav takšno dejansko stanje pa je po bistveno pravilni dejanski ugotovitvi sodišča prve stopnje podano tudi v predmetni zadevi.

Vzrok invalidnosti kot odločilno pravno dejstvo za pritožbeno rešitev zadeve

7. V pritožbenem postopku sicer ni sporno, da je pri tožniku od 31. 3. 2010 dalje podana II. kategorija invalidnosti. Že v predsodnem postopku je bilo ugotovljeno, da zaradi sprememb v zdravstvenem stanju za poklic trenerja košarke več ni zmožen zaradi popoškodbene artroze levega kolena. Leta 1986 je bila namreč artroskopsko ugotovljena starejša kompletna ruptura sprednje križne vezi, leta 2008 ruptura medialnega meniskusa in izrazita artroza kolena, ki bi indicirala vstavitev totalne endoproteze. Hkrati je bilo ugotovljeno, da zaradi takšnih zdravstvenih sprememb tožnik poklica trenerja košarke več ni zmožen opravljati, da bi za opravljanje drugega ustreznega dela bila potrebna poklicna rehabilitacija, ki pa mu glede na starost več ni zagotovljena.

8. Sporen je torej le vzrok tožnikove invalidnosti, vendar pa pritožba v tej smeri ni utemeljena. Res je sicer, da ni formalnega listinskega dokaza(1) , da si je tožnik koleno poškodoval na košarkaški tekmi leta 1978, ki bi ga bil dolžan izpolniti njegov tedanji delodajalec. Vendar pa to samo po sebi ne pomeni, da tega pravno relevantnega dejstva nebi bilo mogoče dokazati z drugimi možnimi dokazili. Torej tudi z izpovedbami prič.

9. Sodišče prve stopnje je zato utemeljeno sledilo tožnikovim dokaznim predlogom. Na podlagi izpovedi zaslišanih prič, ki so bile leta 1978 tožnikovi soigralci v Košarkaškem klubu E., je imelo dovolj podlage za dokazni zaključek, da je vzrok njegove invalidnosti poškodba pri delu in ne poškodba izven dela. Izpovedbe prič B.B., C.C. in D.D. namreč potrjujejo tožnikovo izpoved, da si je koleno poškodoval med košarkaško tekmo koncem novembra ali v začetku decembra leta 1978. Ni razloga, da sodišče nebi poklonilo vere tožnikovi prepričljivi izpovedi, da je bil sredi tekme odpeljan v urgentni blok Bolnišnice E., da je dobil za 10 dni mavec in da je nato sledila dvomesečna rehabilitacija. Logična je tudi njegova izpoved o pozivu kluba, da se čimprej vrne na igrišče, in da so se glede na mehanizem poškodbe že po krajšem času ponovno pojavljale težave s kolenom.

Ne glede na to, da v tožnikovem zdravstvenem kartonu ni nobene listinske medicinske dokumentacije iz tistega obdobja, saj je bila ta po izpovedi osebnega zdravnika dr. A.A. uničena v poplavi, je v medsebojno skladnih, prepričljivih in dopolnjujočih si izpovedbah zaslišanih prič dovolj podlage za logično pravilen dokazni zaključek sodišča o dokazanosti poškodbe levega kolena leta 1978 med košarkaško tekmo. To pa hkrati pomeni, da je v obravnavani zadevi vzrok invalidnosti poškodba pri delu.

10. Takšen zaključek ob sočasnem dejstvu, da je bil tožnik v košarkaškem klubu kot športnik od 15. 9. 1978 dalje obvezno pokojninsko in invalidsko zavarovan, le še dodatno potrjujeta časopisna članka. V časopisu F. z dne 7. 12. 1978 je izrecno zapisano, da je že v 17. minuti zaradi resne poškodbe moral igrišče zapustiti odlični igralec G.G.. Tudi v članku z naslovom H. je zapisano, da se je pri rezultatu ... za domače teže poškodoval G.G..

11. Tako ni prav nobenega dvoma, da so težke artrotične spremembe po raztrganju sprednje križne vezi in obrabi hrustanca, čeprav diagnosticirane šele več kot 10 let po škodnem dogodku, vzrok tožnikove invalidnosti oz. ugotovljene nezmožnosti za opravljanje dela trenerja košarke. Četudi se zaradi odmaknjenost časa dr. A.A., zaslišan kot priča, ni spomnil, ali je bil pri škodnem dogodku leta 1978 prisoten v dvorani, je hkrati prepričljivo izpovedal, da je raztrganina sprednje križne vezi posledica poškodbe. Na izrecno vprašanje sodišča, ali je mogoče povezati diagnostično obdelavo, opravljeno leta 1986 s poškodbo iz leta 1978, je celo izrecno poudaril, da so vsi športniki na koncu kariere invalidi.

Za toženkino vztrajanje, da si je tožnik levo koleno poškodoval izven dela, ni prav nobenega relevantnega dokaza. Ker je tudi sicer splošno znana visoka stopnja tveganja poškodb pri vrhunskih športnikih, ni dvoma, da je tožnikova invalidnost posledica poškodbe pri delu.

12. V okoliščinah konkretnega primera vzroka invalidnosti ni bilo potrebno razčiščevati še s sodnim izvedenskim mnenjem, kot neutemeljeno meni tožena stranka. Več kot očitno je podana vzročna zveza med poškodbo kolena med košarkaško tekmo leta 1978 ter popoškodbeno artrozo levega kolena, ki je vzrok invalidnost tožnika. Niti pritožba v tej smeri zato ne more biti uspešna.

13. Sodišče prve stopnje je iz predhodno navedenih razlogov izpodbijano zavrnilno odločbo kot nezakonito utemeljeno odpravilo, tožnika razvrstilo v II. kategorijo invalidnosti zaradi poškodbe pri delu, mu hkrati zakonito priznalo pravico do invalidske pokojnine ter toženi stranki odredilo izdajo odločbe o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine.

14. Zaradi obrazloženega je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na temelju 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

15. Tožena stranka je dolžna tožniku povrniti stroške odgovora na pritožbo, kot izhaja iz II. tč. izreka te sodne odločbe. Odločitev temelji na 1. odstavku 154. člena ZPP v zvezi z Zakonom o odvetniški tarifi (Ur. l. RS, št. 67/2008 s poznejšimi spremembami; v nadaljevanju ZOdvT). Sodišče je tožniku priznalo 225,60 EUR nagrade za postopek in 20,00 EUR pavšalnega zneska iz naslova materialnih stroškov, kar skupaj znese 245,60 EUR, povečano za 22 % DDV pa 299,63 EUR.

(1) Npr. izpolnjenega ER 8 obrazca.