Jedro

V zemljiškoknjižnem postopku ni možna razveljavitev klavzule pravnomočnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Okrajno sodišče v Ljubljani zavrnilo predlog udeleženca Zveza športnih društev I. za razveljavitev klavzule pravnomočnosti in zavrglo ugovor udeleženca. Iz razlogov sklepa v zvezi s predlogom za razveljavitev klavzule pravnomočnosti izhaja, da se institut razveljavitve klavzule pravnomočnosti v zemljiškoknjižnem postopku ne more uporabljati. S pravnomočnostjo sklepa pride do izbrisa zaznambe nepravnomočnosti in do izbrisa plombe. Gre za podoben položaj kot pri izrednih pravnih sredstvih, ko je drugačna odločitev možna šele na podlagi novega predloga, ki temelji na odločbi o izrednem pravnem sredstvu. Poleg tega iz zemljiškoknjižnih podatkov za sporno nepremičnino izhaja, da za udeleženca lastninska pravica ni bila vpisana (vpisana je bila le pravica uporabe). Povedano pomeni, da bi lahko bila Zveza športnih društev I. udeleženec postopka le na podlagi 4. točke prvega odstavka 132. člena Zakona o zemljiški knjigi (ZZK-1). Taka oseba pa pridobi status udeleženca le, če udeležbo prijavi. Tega Zveza športnih društev I. ni storila, zato ni bilo potrebno, da ji sodišče vroča sklepe v zadevi in njena pravica do pritožbe ni bila kršena.

ZŠD I. je zoper tak sklep vložila pritožbo. Navaja, da je stališče sodišča prve stopnje, da v zemljiškoknjižnem pravu ni instituta razveljavitve klavzule pravnomočnosti, napačno. Ta institut je po mnenju pritožbe možen v vseh postopkih, tako sodnih kot upravnih. Napačen je tudi zaključek, da gre pri pritožnici za udeleženca po 4. točki prvega odstavka 132. člena ZZK-1. V zemljiški knjigi je bila namreč vpisana pravica uporabe v njeno korist, zato je oseba, proti kateri je bil dovoljen vpis iz 3. točke.

Pritožba ni utemeljena.

Pravilno sicer pritožnica opozarja, da je bila pri nepremičnini vpisana kot imetnica pravice uporabe, zato ni udeleženec iz 4. točke prvega odstavka 132. člena ZZK-1, temveč glede na vsebino pravice uporabe v sistemu družbene lastnine nasprotni udeleženec iz 3. točke prvega dostavka 132. člena ZZK-1. Vseeno pa napačna razlaga pojma udeleženec zaradi nedopustnosti instituta razveljavitve klavzule pravnomočnosti ne vpliva na pravilnost izpodbijane odločitve.

O za pritožnico spornem vpisu je bilo že pravnomočno odločeno, sodišče prve stopnje pa je pravilno pojasnilo, da v zemljiškoknjižnem postopku ni možna razveljavitev klavzule pravnomočnosti. Najpomembnejše temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava je namreč načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Brez doslednega spoštovanja tega načela bi zemljiška knjiga izgubila svoj namen in pomen. Načelo zaupanja je predvsem pomembno zaradi varstva pravnega prometa, zato ima vpis v zemljiško knjigo prednost celo pred originarnimi načini pridobitve lastninske pravice. Varstva pravnega prometa in zaupanja v podatke zemljiške knjige pa ni mogoče zagotoviti, če obstaja možnost naknadne spremembe že izvedenega vpisa, ne glede na morebitne poznejše vpise in zgolj na podlagi razveljavitve klavzule pravnomočnosti na sklepu o že izvedenem vpisu.

Do enakega zaključka pridemo tudi z razlago posameznih določb ZZK-1. Po določbi tretjega odstavka 120. člena ZZK-1 v zemljiškoknjižnem postopku niso dopustne niti obnova postopka, niti revizija, niti vrnitev v prejšnje stanje. Ker razveljavitev klavzule pravnomočnosti ni izrecno urejena v nobenem predpisu, ni mogla biti izrecno navedena niti v citirani določbi, čeprav je po svojem namenu zelo blizu vrnitvi v prejšnje stanje in bi v določbo tretjega odstavka 120. člena ZZK-1 smiselno sodila. Bistvo te določbe je, da zakon ne dopušča nobenega instituta, na podlagi katerega bi sodišče lahko v okviru odločanja o istih predlogih za vpis spreminjalo že izveden vpis, saj bi bil sicer sistem zaupanja v podatke zemljiške knjige porušen. Edina izjema, ko je že opravljene vpise mogoče spreminjati v okviru zemljiškoknjižnega postopka, je postopek popravljanja pomot, pa tudi v tem primeru je potrebno upoštevati stanje zemljiške knjige v času odločanja o pomoti. Izjeme je potrebno tolmačiti restriktivno, posebej še ob upoštevanju določbe tretjega odstavka 120. člena ZZK-1, zato ni mogoče smiselno šteti, da je možna tudi uporaba instituta razveljavitve klavzule pravnomočnosti. Vpis se sicer lahko spremeni na podlagi odločbe o zahtevi za varstvo zakonitosti ali ustavne pritožbe, vendar v obeh primerih po določbi 5. odstavka 161. člena ZZK-1 sodišče odloča o vpisu na podlagi teh odločb po stanju v zemljiški knjigi v trenutku prejema odločb in ne po stanju v trenutku prvotnega vpisa. Povedano dodatno potrjuje, da v zemljiški knjigi postopek razveljavitve klavzule pravnomočnosti ni dopusten, saj bi bilo v primeru, da bi bil ta postopek dopusten in da bi predlagatelj z njim uspel, vpise potrebno po naravi stvari opraviti po stanju zemljiške knjige v trenutku prvotnega vpisa, torej v nasprotju z načelom zaupanja v zemljiško knjigo in v nasprotju z načelom vrstnega reda.

Ker razveljavitev klavzule pravnomočnosti v zemljiškoknjižnem postopku ni dopustna, bi moralo sodišče prve stopnje pravilno sicer predlog zavreči, vendar v konkretnem primeru, pritožnik s tem ne bi dosegel ugodnejšega izida postopka, zato je pritožbeno sodišče na podlagi povedanega pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka drugega odstavka 161. člena ZZK-1).