Jedro

V primeru tožnika gre za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu, pridobi pravico do nadomestila za invalidnost. Tožnik je, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev, priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. Zaposlitev na drugem delovnem mestu lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. Tožnik je to izkazoval s svojo izpovedjo in z omejitvami pri delu, priznanimi v okviru bolniških staležev. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvostopenjsko sodišče je odpravilo odločbi toženke z dne 10. 4. 2014 in 22. 5. 2012 in tožniku priznalo pravico do nadomestila za invalidnost od 3. 4. 2012 dalje (I. točka izreka sodbe). Toženki je naložilo, da v roku 30 dni po pravnomočnosti te sodbe izda odločbo v višini nadomestila za invalidnost (II. točka izreka sodbe), tožbeni zahtevek, da se tožniku prizna pravica do nadomestila za invalidnost tudi od 29. 12. 2008 do vključno 2. 4. 2012 dalje, zavrnilo (III. točka izreka sodbe).

Prvostopenjsko sodišče je sledilo tožnikovi izpovedi, da svojega dela kot samostojni podjetnik, brez omejitev, kot so mu priznane s sodbo z dne 21. 12. 2011, ni mogel opravljati ter je delo opravljal z navedenimi omejitvami in v skladu z odločbami imenovanega zdravnika oziroma zdravstvene komisije. Tako je od dne 3. 4. 2012, to je dan potem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, z dne 7. 3. 2012, pri opravljanju svoje dejavnosti v celoti upošteval omejitve, ki so bile določene ob priznanju statusa invalida III. kategorije ter v skrajšanem delovnem času (upoštevaje odločbo o bolniškem staležu).

2. Pritožuje se toženka. V pritožbi ponovi, da ni izpolnjen pogoj v zvezi s priznanimi pravicami iz invalidskega zavarovanja in določen v sodbi Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. IX Ps 2481/2009 z dne 21. 12. 2011, ker se tožnik ni prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje v ustreznem roku. Prav tako tudi ni izpolnjen dejanskih stan iz 94. člena ZPIZ-1, ki bi omogočal upravičenje do nadomestila za invalidnost. Tožnik je še nadalje opravljal samostojno dejavnost, kot jo je pred nastankom invalidnosti in ni moč šteti, da je tožnik začel delati na drugem delu skladno s svojo invalidnostjo. V kolikor bi šteli, da bi bila možna „premestitev“ na drugo delo znotraj opravljanja dejavnosti, bi le-ta morala biti izkazana z določenim konkretnim aktom - smiselno podobno, kot se zahteva tudi v primeru delovnega razmerja. Pritožba nadalje meni, da v kolikor je sodišče priznalo pravico do nadomestila za invalidnost bi toženki moralo naložiti tudi odločitev o izplačevanju, saj samo dejstev glede izplačevanja v nadaljnjih obdobjih ni ugotavljalo in je tako v tej smeri podana tudi nepopolna ugotovitev dejanskega stanja.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je opravilo preizkus izpodbijane sodbe v obsegu pritožbenih navedb in kakor to določa drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami). Po opravljenem preizkusu pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvostopenjsko sodišče pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri tem pa tudi ni prišlo do bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

5. Prvostopenjsko sodišče je v skladu s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in naslednji), presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke z dne 10. 4. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika zoper odločbo Območne enote A. z dne 22. 5. 2012, s katero je bilo odločeno, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost. 6. Pravna podlaga v predmetni zadevi je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, ZPIZ-1), ki v 92. členu določa, da ima zavarovanec iz 2. in 3. alineje prvega odstavka prejšnjega člena, ki dela na novem delovnem mestu, pravico do nadomestila za invalidnost v skladu s 94. členom tega zakona. Tretja alineja prvega odstavka 91. člena ZPIZ-1 določa, da ima pravico do premestitve zavarovanec s III. kategorijo invalidnosti, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katerega je razporejen. Pravica do nadomestila za invalidnost in odmera tega nadomestila je urejena v 94. členu ZPIZ-1. Ta določa, da ima pravico do nadomestila za invalidnost zavarovanec, pri katerem je nastala invalidnost II. kategorije po dopolnjenem 50 letu starosti ali invalidnost III. kategorije, če je zavarovančeva delovna zmožnost za svoj poklic zmanjšana za manj kot 50 % ali, če zavarovanec še lahko dela v svojem poklicu s polnim delovnim časom, vendar pa ni zmožen za delo na delovnem mestu, na katero je razporejen, če: - ob nastanku invalidnosti ni bil zaposlen oziroma ni bil obvezno zavarovan, ali - mu je delovno razmerje prenehalo neodvisno od njegove volje oziroma krivde, ali - je delovno razmerje prekinil po lastni volji ali krivdi, ali - se je zaposlil na drugem delovnem mestu.

7. Tožena stranka je z dokončno odločbo z dne 3. 9. 2009 potrdila odločitev prvostopenjskega organa z dne 12. 2. 2009, s katero se je zavrnila zahteva tožnika za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja. Tožnik je zoper dokončno odločbo uveljavil sodno varstvo in v njem uspel. Delovno in socialno sodišče je s sodbo opr. št. IX Ps 2481/2009 z dne 21. 12. 2011 odpravilo dokončno odločbo toženke in tožnika razvrstilo v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic poškodbe izven dela in mu priznalo pravico do drugega dela v svojem poklicu oziroma do dela na drugem delovnem mestu z omejitvami: zmožen za delo le v višini prsnega koša, z občasnim ročnim premeščanjem bremen do 5 kg, s polnim delovnim časom, od 29. 12. 2008 (II. točka izreka citirane sodbe) in odločila, da toženec s posebno odločbo odloči o pravici in višini nadomestila za invalidnost (III. točka izreka citirane sodbe). Toženec je o pravici do nadomestila za invalidnost odločil z izpodbijano odločbo v tem sodnem postopku. Odločil je tako, da tožnik nima pravice do nadomestila za invalidnost. Iz obrazložitve prvostopenjske odločbe izhaja, da je iz matične evidence zavarovancev razvidno, da je zavarovanec še vedno zavarovan kot samostojni podjetnik in opravlja dejavnost za katero zaradi invalidnosti ni sposoben. Zavarovanec se ni v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavil pri Zavodu RS za zaposlovanje, zato ne izpolnjuje pogojev 97. člena ZPIZ-1 s spremembami za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost po prvem odstavku 94. člena ZPIZ-1. V dokončni odločbi z dne 10. 4. 2014, s katero se je zavrnila pritožba tožnika, so ponovljeni razlogi iz prvostopenjske odločbe o nepriznanju pravice do nadomestila za invalidnost. 8. Tudi v pritožbi se tožniku očita, da bi se moral v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje. Očitek ni utemeljen. Po 97. členu ZPIZ-1 se mora zavarovanec prijaviti pri Zavodu RS za zaposlovanje v primeru, če ob nastanku invalidnosti ni bil obvezno zavarovan in zavarovanec, ki je izgubil delo ali po lastni krivdi prekinil delovno razmerje oziroma obvezno zavarovanje ob ali po nastanku invalidnosti. Pri tožniku ne gre zato, da bi bil ob nastanku invalidnosti nezavarovan ali da bi izgubil delo ali bi prekinil obvezno zavarovanje, saj toženka v izpodbijanih odločbah ugotavlja, da je tožnik še vedno zavarovan kot samostojni podjetnik. Iz navedenih razlogov pogoj iz 97. člena ZPIZ-1 v primeru tožnika ne velja. Pa tudi sodišče je v obrazložitvi svoje odločitve, s katero je napotilo tožnika, da se v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe prijavi pri Zavodu RS za zaposlovanje izrecno opozorilo, da je to dolžan storiti v skladu s 97. členom ZPIZ-1, če prekine obvezno zavarovanje.

9. Pravilno ugotavlja prvostopenjsko sodišče, da gre v primeru tožnika za uporabo 4. alineje prvega odstavka 94. člena ZPIZ-1, ki določa, da pridobi pravico do nadomestila za invalidnost invalid III. kategorije invalidnosti, ki se je zaposlil na drugem delovnem mestu.

10. Pritožbeno sodišče nima razlogov, da ne bi sledilo prepričljivi dokazni oceni prvostopenjskega sodišča glede tega, da tožnik opravlja dejavnost samostojnega podjetnika v okviru omejitev določenih v II. točki izreka sodbe Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani z dne 21. 12. 2011. Takšno dokazno oceno je prvostopenjsko sodišče sprejelo na podlagi izpovedi tožnika in ne zgolj na podlagi navedb tožnika tekom sodnega postopka, kakor to očita pritožba. Tožnik je bil zaslišan na glavni obravnavi pred prvostopenjskim sodiščem dne 11. 9. 2015. V svoji izpovedi je tožnik določno izpovedal, da je bil dalj časa v bolniškem staležu v polnem oziroma v skrajšanem delovnem času in je v času, ko je imel bolniško po 4 ure delal kakšne manjše stvari, da pa večjih stvari sploh ni mogel delati in je ves čas delal z omejitvami, ki so mu bile priznane v sodbi.

11. Prvostopenjsko sodišče je izpoved tožnika pravilno dokazno ovrednotilo in štelo, da je tožnik, dan za tem, ko je prejel sodbo pritožbenega sodišča, svojo dejavnost v okviru samostojnega podjetništva opravljal znotraj stvarnih omejitev priznanih s sodbo prvostopenjskega sodišča z dne 21. 12. 2011. Napačno je stališče pritožbe, da bi bil samostojni podjetnik dolžan izdati neki posebni sklep, s katerim bi se premestil na drugo delo znotraj opravljanja dejavnosti, torej, da bi to izkazal z določenim konkretnim aktom. V primeru samostojnega podjetnika je ta dolžan svoje delo v okviru samostojne dejavnosti opravljati v okviru naloženih razbremenitev, v okviru priznane invalidnosti. To „zaposlitev na drugem delovnem mestu“ pa lahko zavarovanec izkazuje z vsemi dokaznimi sredstvi. V konkretnem postopku je to izkazoval s svojo izpovedjo in tudi z omejitvami pri delu priznanimi v okviru bolniških staležev. Tožnik kot zavarovanec po 15. členu ZPIZ-1 lahko opravlja dela v okviru svoje dejavnosti, z omejitvami, kot so mu bile priznane s sodbo sodišča. Pri tožniku so v skladu s priznano omejitvijo potrebne omejitve pri delu, kar pomeni, da lahko delo opravlja v okviru svoje dejavnosti s priznanimi omejitvami in je tako njegov položaj izenačen s položajem zavarovanca, ki ima status delavca in gre torej za enako situacijo pri priznanju pravice do nadomestila za invalidnost, kot v primeru, ko je delavcu priznana pravica do premestitve, ob tem, da se pravica do nadomestila za invalidnost prizna glede na naravo dejavnosti in se s tem izenači položaj zavarovancev.

12. S sodbo je tožniku priznana pravica do nadomestila za invalidnost od 3. 4. 2012 dalje, s tem, da je toženka dolžna izdati odločbo o višini nadomestila za invalidnost. Višina bo odmerjena v skladu s 3. točko 94. člena ZPIZ-1. Ob tem pa bo tožena stranka upoštevala tudi določbe glede pridobitve uživanja in izgube pravic (158. - 161. člen ZPIZ-1). Sodišče je odločilo zgolj o pravici do nadomestila za invalidnost, o izplačevanju in višini tega, pa bo odločila tožena stranka, saj o tem dosedaj še ni odločala, ker je zavrnila že samo pravico do nadomestila za invalidnost. 13. Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo toženke kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti.