Jedro

Obveznost vrnitve kredita je denarna obveznost, zato kreditodajalec ne more zavrniti predčasne izpolnitve kredita, ima pa pravico do odškodnine. Dejansko stanje glede odškodninskega zahtevka tožene stranke je bilo nepopolno ugotovljeno tudi zato, ker sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 298. člena ZPP.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku in naložilo toženi stranki, da mora plačati tožeči stranki znesek 96,489.971,60 SIT z zamudnimi obrestmi in znesek 112,399.516,70 SIT z zamudnimi obrestmi ter ji povrniti 400.000,00 SIT pravdnih stroškov z zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi je tožena stranka pravočasno vložila pritožbo, v kateri navaja, da uveljavlja vse tri pritožbene razloge. Zatrjuje pa, da je sodišče prve stopnje predvsem nepopolno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo. Sodišče je neutemeljeno zaključilo, da je tožeča stranka kredit vrnila dne 7.10.1991 in ne 10.10.1991. Sodišče bi moralo uporabiti določbo 2. odst. 1068 čl. ZOR v povezavi s 315. čl. ZOR in 13. čl. ZOR. Tožena stranka je ves čas trdila, da je tožeča stranka kredit vrnila ob nepravem času, saj je to storila tik pred devalvacijo, ko tožena stranka ni mogla več reagirati. Tudi svojo namero je tožeča stranka sporočila prepozno dne 4.10.1991 po zaključku delovnega dne. Zato je tožena stranka predčasno izpolnitev odklonila. Dne 10.10.1991 je vračilo kredita sprejela in uveljavlja škodo, ki ji je nastala v višini tečajne razlike. Zaključek sodišča, da tožena stranka v postopku ni dala določnih trditev glede nastale škode, da bi jih sodišče lahko preverilo, je napačen. Tožena stranka je postavila trditve o obstoju škode in tudi dokaze v pripravljalni vlogi dne 10.12.1992. Sodišče prve stopnje teh trditev ni preverjalo. Ni tudi uporabilo določbe 298. čl. ZPP in zato ni zahtevalo od tožene stranke, da dopolni nepopolne navedbe, če so bile te nepopolne. S tem je sodišče bistveno kršilo določbe pravdnega postopka. Vsekakor pa so bile navedbe tožene stranke o povezavi danega kredita z deviznim virom - deviznim depozitom banke takšne, da ta povezava dokazuje nastanek škode toženi stranki vsled ravnanja tožeče stranke, ki je ob nepravem času obvestila toženo stranko in ob neprimernem času vrnila kredit. Tožeča stranka je s takšnim ravnanjem zlorabila svoje pravice. Škoda je nastala le toženi stranki in ne tožeči stranki. Sodišče je povsem neutemeljeno prisodilo tožeči stranki oba zneska, tožeča stranka ni dokazala izgubljenega dobička. Planiranje morebiti doseženega donosa še ne pomeni, da je imela tožeča stranka dejansko izgubo na dobičku.

Vsekakor pa za utemeljenost takega zahtevka ni pravne podlage v materialnem pravu. Sodišče se tudi ni ukvarjalo z vprašanjem zamudnih obresti od posameznih zneskov glavnice. Glede višine prisojenih zneskov pa je sodba tudi brez ustrezne obrazložitve.

Pritožba je bila vročena tožeči stranki, ki je vložila odgovor na pritožbo in predlagala zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe.

Pritožba je utemeljena.

Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je bil med strankama rok vračila kredita podaljšan do 5.12.1991. Tak zaključek temelji na določbah, ki jih je v izpodbijani sodbi citiralo že sodišče prve stopnje, pa tudi na določbi 4. odst. 72. čl. ZOR. Vprašanje je, ali je pravilen tudi nadaljnji zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo obveznost iz kreditne pogodbe izpolnila dne 7.10.1991. Če tožeča stranka svoje obveznosti ni izpolnila 7.10.1991, pač pa šele 10.10.1991, potem bi predstavljalo vnovčenje akceptnega naloga s strani tožene stranke le izpolnitev obveznosti po kreditni pogodbi in zahtevek tožeče stranke ne bi bil utemeljen. Če pa je bila obveznost izpolnjena dne 7.10.1991, pa je odprto vprašanje, ali je tožena stranka zaradi ravnanja tožeče stranke, ko je kredit vrnila pred rokom, utrpela škodo. Po mnenju sodišča druge stopnje je zaključek sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka svojo kreditno obveznost izpolnila dne 7.10.1991, pravilen. Tožena stranka neutemeljeno opozarja na določbo 315. čl. ZOR. Določba 315. čl. ZOR v tem primeru ne pride v poštev. Obveznost tožeče stranke je bila denarna obveznost. Predčasno izpolnitev denarne obveznosti pa ureja 398. čl. ZOR, kjer je sprejeto načelo, da dolžnik lahko vedno predčasno izpolni denarno obveznost, ne da bi bil odškodninsko odgovoren. Zato je določba 1068. čl. ZOR specialna določba glede na določbo 398. čl. ZOR in sicer v toliko, da ima upnik v primeru predčasne vrnitve kredita pravico do odškodnine (3. odst. 1068. čl. ZOR), ne more pa odkloniti predčasne izpolnitve. Sodišče je zato pravilno zaključilo, da je bil kredit vrnjen dne 7.10.1991. Pač pa se sodišče druge stopnje ne strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka uveljavlja odškodnino zaradi predčasne vrnitve kredita v obliki izpolnitve kreditne obveznosti na dan 10.10.1991. Tožena stranka je le višino škode izrazila v znesku, ki je enak znesku kreditne obveznosti na dan 10.10.1991, ko je tožeča stranka drugič nakazala denarna sredstva toženi stranki. Samo zaradi tako izražene višine škode zahtevka ni mogoče zavrniti. Sodišče druge stopnje se tudi ne strinja z nadaljnjim zaključkom sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni podala niti toliko določnih trditev o elementih odškodninskega zahtevka (škodi, vzročni zvezi), da bi jih sodišče sploh lahko preverjalo (preizkušalo in ugotavljalo). Po mnenju sodišča druge stopnje so bile trditve tožene stranke v tem delu dovolj določne, da bi jih sodišče moralo obravnavati in preizkušati resničnost in utemeljenost teh trditev. Tožena stranka je zatrjevala, da zaradi predčasne vrnitve kredita, ki je bil s strani tožeče stranke opravljen ob popolnoma neprimernem času, tik pred denarno osamosvojitvijo Republike Slovenije, ko je bila v javnosti že pričakovana devalvacija in zaradi prekratkega roka (nov tečaj je bil določen že dne 8.10.1991, tožeča stranka pa je kredit vrnila dne 7.10.1991) tožena stranka ni imela možnosti ustrezno reagirati. Te trditve tožene stranke so bile toliko določne, da bi sodišče lahko preverilo resničnost teh trditev, ali je tožena stranka v danih okoliščinah lahko karkoli storila, da ji ne bi nastala škoda (npr. ali je lahko še plasirala vrnjeni denar). Poleg tega pa je tožena stranka zatrjevala, da ji je škoda nastala tudi zaradi tega, ker je bil sporni kredit vezan na depozit banke in da je bil depozit podaljšan do 5.12.1991 ter da bo zato tožena stranka morala depozitni znesek vrniti depozitarju ob roku dospelosti (5.12.1991). Sodišče prve stopnje tudi utemeljenosti teh trditev ni preverjalo, ker je zaključilo, da niso dovolj konkretizirane. Sodišče prve stopnje bi moralo ugotavljati, ali je zaradi povezave danega kredita z depozitom banke, tožeči stranki nastala škoda oziroma ali bi tožena stranka lahko denarna sredstva, ki so ji bila vrnjena dne 7.10.1991 takoj vrnila depozitarju. Vse te trditve tožene stranke so bile po mnenju sodišča druge stopnje dovolj določne, da bi sodišče moralo presojati njihovo utemeljenost in resničnost, zlasti pa bi moralo, na kar tožena stranka v pritožbi izrecno opozarja, uporabiti določbo 298. čl. ZPP in po potrebi od tožene stranke zahtevati, da dopolni nepopolne navedbe o odločilnih dejstvih in da ponudi dokaze za svoje trditve.

Zaradi tega je ostalo dejansko stanje glede odškodninskega zahtevka tožene stranke nepopolno ugotovljeno, tako da pravilna odločitev še ni možna.

Ker pa je odločitev o zahtevku tožeče stranke odvisna od odločitve o odškodninskem zahtevku tožene stranke, tožena stranka je namreč uveljavljala eventuelno pobotanje svoje odškodninske terjatve za primer, da bo sodišče ugotovilo, da akceptnega naloga ni smela vnovčiti za plačilo odškodnine, je sodišče druge stopnje izpodbijano sodbo v celoti razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (1. odst. 370. čl. ZPP).

Zaradi celotne razveljavitve izpodbijane sodbe sodišče druge stopnje ni odgovarjalo na pritožbene trditve tožene stranke, kolikor se te nanašajo na tožbeni zahtevek tožeče stranke, ker je odločitev o tem zahtevku povezana z odločitvijo o odškodninskem zahtevku tožene stranke.