Jedro

Kot potrebni stroški se ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v točki III izreka spremeni tako, da se stroški znižajo za 81,40 EUR (na 91,76 EUR).

II. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v preostalem izpodbijanem a nespremenjenem delu potrdi.

III. Pritožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 111373/2010 z dne 16. 8. 2010 ostane v celoti veljavi v 1. odst. izreka sklepa (I. tč. izreka sodbe), v 3. odst. izreka sklepa pa se razveljavi (II. tč. izreka sodbe). Hkrati je odločilo, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti nadaljnje stroške v znesku 173,16 EUR (III. tč. izreka sodbe).

2.Zoper I. in III. tč. izreka sodbe se pritožuje tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP) in predlaga, da se sodba spremeni tako, da se zahtevek tožeče stranke zavrne, podrejeno pa, da se zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, v obeh primerih pa naj se toženi stranki prisodijo pritožbeni stroški. Navaja, da tožeča stranka ni imela podlage za prekinitev naročniškega razmerja, saj je poslala opomin, v katerem je bilo navedeno, naj plača, sicer bo naročniško razmerje prekinjeno. Tožena stranka je ta opomin plačala, vendar je tožeča stranka naročniško razmerje prekinila, preden je potekel rok za plačilo po opominu. Bistveno pa je, da tožeča stranka tožene ni seznanila s splošnimi pogoji poslovanja, od tožene stranke pa se ne more pričakovati takšna skrbnost, da bi morala sama zahtevati izročitev splošnih pogojev. Iz spisa ni razvidno, da naj bi tožena stranka potrdila prejem splošnih pogojev, kakor je navedlo sodišče prve stopnje. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je splošne pogoje dejansko vročila toženi stranki oziroma da je bila tožena stranka z njimi seznanjena. Tožena stranka nadalje meni, da je sodišče prve stopnje napačno odmerilo kilometrino, saj je priznalo stroške za razdaljo med Ljubljano in Brežicami (220 km), čeprav je na narok 2. 6. 2011 pristopila odvetniška pripravnica, zaposlena pri odvetniku D. K., ki pa ima sedež v Celju. Kilometrina bi se morala priznati največ v višini 52,54 EUR glede na razdaljo med Celjem in Brežicami (71 km), v kolikor tožeči stranki sploh pripada – glede na to, da je sodna praksa že večkrat izrekla, da v primeru, če ne gre za zapleteno zadevo, pooblaščencem, ki imajo sedež izven območja sodišča, kilometrina ne pripada. Sodišče prve stopnje tudi ne bi smelo priznati 20 % DDV, saj iz same sodbe ne izhaja, da je pooblaščenka tožeče stranke zavezanka za DDV oziroma da je to v stroškovniku izkazala na način, kot ga določa odločba Vrhovnega sodišča II Ips 1075/07 z dne 28. 1. 2009, tožena stranka pa ni prejela stroškovnika tožeče stranke, da bi se o tem lahko sama prepričala. Tožena stranka meni tudi, da je upravičena do dela stroškov, saj je uspela glede stroškov izvršilnega postopka.

3.Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

4.Pritožba je delno utemeljena.

5.Tožena stranka je že v postopku na prvi stopnji tako kot v pritožbi navajala, da tožeča stranka ni dokazala, da bi splošne pogoje poslovanja toženi stranki dejansko izročila oziroma, da je bila sploh opozorjena na nanje. Glede na to, da se sme sodba, s katero je končan spor v postopkih majhne vrednosti, v skladu s 1. odst. 458. čl. ZPP izpodbijati zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava, ne pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kamor sodijo navedene pritožbene navedbe, pritožbeno sodišče nanje ni dolžno odgovarjati.

6.Odločitev sodišča prve stopnje o temelju zahtevka je materialno pravilna. Iz pogodbe o sklenitvi naročniškega razmerja z dne 18. 6. 2008 je razvidno, da se je tožena stranka zavezala redno plačevati vse stroške storitev na podlagi izstavljenega računa od tožeče stranke. V pogodbi je tudi določeno, da lahko tožeča stranka brez predhodnega obvestila toženi stranki prepreči nadaljnjo uporabo priključka v digitalnem omrežju x. in omrežjih tujih operaterjev, če tožena stranka kljub opominu ne poravna zapadlih obveznosti. Iz 6. člena aneksa k pogodbi z dne 15. 12. 2008 izhaja, da lahko tožeča stranka toženi zaračuna 17,79 EUR (z DDV) za vsak posamezni polni mesec do izteka veljavnosti aneksa, če bo naročniška številka tožene stranke blokirana pred iztekom veljavnosti aneksa v zadnjem mesečnem računu za opravljene storitve ali na posebnem računu. Ker tožena stranka ni plačala računa, ki se nahaja v prilogi A7 tudi po opominih, kakor je izpovedala sama, ji je tožeča stranka 25. 8. 2009 blokirala številko in ji izdala račun za predčasno prekinitev naročniškega razmerja v višini 266,86 EUR.

7.Pritožbeno stališče soglaša s sodiščem prve stopnje, ki ni sledilo ugovoru tožene stranke, da je tožeča stranka neutemeljeno prekinila naročniško razmerje in blokirala telefonsko številko, saj je bilo le-to prekinjeno v skladu z omenjenimi določili pogodbe in aneksa, prav tako pa tudi v skladu z 22. alinejo 3. tč. Splošnih pogojev poslovanja, po kateri lahko tožeča stranka prekine že sklenjeno naročniško razmerje, če ugotovi, da je naročnik ravnal v nasprotju z določili splošnih pogojev ali če je kršil naročniško pogodbo, prav tako pa tudi v skladu s 4. alinejo 10. tč. Splošnih pogojev poslovanja, po kateri lahko tožeča stranka vse naročniške številke izklopi iz omrežja, če naročnik svojih zapadlih obveznosti ne poravna.

8.Pritožba tudi nima prav v delu, ko zahteva, da se toženi stranki povrne del stroškov, ker je uspela s svojim ugovorom glede stroškov izvršilnega postopka. Sodišče prve stopnje je potrebne pravdne stroške (155. čl. ZPP) pravilno odmerilo po kriteriju uspeha strank v pravdi glede na izid odločitve o glavnem zahtevku. Poleg tega je pri odmeri stroškov odločilno načelo končnega uspeha, ne pa uspešnost posameznih pravdnih dejanj, v konkretnem primeru ugovora zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine. Sodišče prve stopnje je tudi 20 % DDV odmerilo pravilno, saj je pooblaščenka tožeče stranke navedla svojo davčno številko, na podlagi katere je možen vpogled v seznam davčnih zavezancev.

9.Ni pa sodišče prve stopnje ravnalo prav, ko je pooblaščenki tožeče stranke, ki ima sedež v Ljubljani in je na narok poslala substutita s sedežem v Celju, odmerilo stroške prevoza na relaciji med Ljubljano in Brežicami. Sodna praksa ima namreč izoblikovano stališče, da se kot potrebni stroški ne upoštevajo prevozi pooblaščenca, ki ima sedež v drugem kraju kot sodišče. Stranke imajo sicer pravico do odvetnika po svoji izbiri, vendar to še ne pomeni, da mora nasprotna stranka v postopku nositi breme stroškov, ki nastanejo, če si stranka za zastopanje izbere odvetnika v kraju zunaj območja sodišča, pri katerem teče postopek. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in v skladu z določbo 5. tč. 358. čl. ZPP spremenilo odločitev o stroških v III. tč. izreka sodbe tako, da jih je ustrezno znižalo, kot je razvidno iz izreka te sodbe. V preostalem delu je sodbo potrdilo, saj tudi ni ugotovilo obstoja katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (353. čl. v zvezi z 2. odst. 350. čl. ZPP). Na podlagi 5. odst. 458. čl. ZPP je v tem sporu tem odločalo po sodnici posameznici.

10.Po določbi 3. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP nosi stroške pritožbenega postopka tožena stranka sama, saj je s pritožbo delno uspela le glede stroškov postopka, zaradi tega dela pa niso nastali posebni stroški.