Jedro

Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka.

Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih.

Izrek

I.Pritožbi nasprotnega udeleženca se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje v točkah I in IV ter točki II a, b, in c izreka spremeni, in sicer tako, da:

-I. točka izreka sedaj glasi: "

Mld. otrok A. A., rojen ... 2022 se zaupa v skupno varstvo in vzgojo materi B. B. in očetu C. C.

Stalno bivališče mladoletnega otroka je pri materi, ki zanj sprejema poštne pošiljke."

Starševsko skrb udeleženca postopka izvršujeta v obsegu in na način določen v delni sodni poravnavi II N 411/2022 z dne 17. 2. 2025, sklenjeni pred Okrožnim sodiščem v Mariboru.

-v II.a točki izreka se za obdobje od 17. 12. 2021 do 31. 12. 2021 določi znesek preživnine v višini 200,00 EUR, ter za obdobje od 1. 1. 2022 do 31. 12. 2022 se znesek 430,00 EUR nadomesti z zneskom 400,00 EUR,

-v II.b točki izreka se znesek 310,00 EUR nadomesti z zneskom 300,00 EUR in v

-II.c točki izreka se znesek 320,00 EUR nadomesti z zneskom 170,00 EUR.

II.V preostalem delu se pritožba nasprotnega udeleženca zavrne in potrdi sklep sodišča prve stopnje.

III.Udeleženca krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom mld. otroka dodelilo v varstvo in vzgojo predlagateljici, mami. V II. točki izreka je odločilo o preživninski obveznosti nasprotnega udeleženca (NU), in sicer slednja znaša za obdobje od 17. 12. 2021 do 31. 12. 2022 430,00 EUR, od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2024 310,00 EUR in od 1. 1. 2025 dalje 320,00 EUR. Nadalje je odločilo, da se tako določena preživnina zniža za nesporno izvršena plačila natančneje navedena v izreku izpodbijanega sklepa. V III. točki izreka je zavrnilo predlog predlagateljice v presežku glede preživninske obveznosti in glede plačila zapadlih preživninskih bremen ter v IV. točki izreka zavrnilo nasprotni predlog predlagatelja, s katerim je ta predlagal, da se otrok dodeli v skupno varstvo in vzgojo obema staršema, da se stalno prebivališče otroka določi na naslovu NU in da starša krijeta vsak eno polovico preživninskih stroškov. V V. točki izreka je odločilo, da vsak od udeležencev nosi svoje stroške postopka, skupne stroške postopka pa sta udeleženca dolžna nositi vsak do ene polovice, tako je predlagateljica dolžna plačati nasprotnemu udeležencu skupne stroške postopka v znesku 2.037,80 EUR.

2.Zoper sprejeto odločitev se pritožuje nasprotni udeleženec (v nadaljevanju NU). Najprej izpodbija odločitev sodišča prve stopnje glede odločitve o varstvu in vzgoji, saj meni, da je primeren za skupno izvajanje starševstva, saj meni, da se kljub konfliktnemu odnosu, ki ga izpostavlja predlagateljica, uspeta dogovarjati glede menjave terminov stikov, o skupnem obisku zdravstvenih pregledov ter o zdravstvenem stanju otroka. Nadalje izpodbija odločitev glede preživnine, ki je za obdobje od 17. 12. 2021 do 31. 12. 2021 napačno določena. Nadalje se ne strinja z oceno stanovanjskih stroškov, saj sodišče ni upoštevalo tudi njegovih stroškov in bi sodišče moralo upoštevati tudi njegove stroške ter čas, ki ga mld. otrok preživlja pri očetu. Prav tako stroški oblačil in obutev nastajajo obema staršema, saj si oblačil ne predajata in otrok pri njem potrebuje oblačila. Ne strinja se z odločitvijo, da je sodišče kot strošek oddiha in razvedrila upoštevalo tudi članarino v višini 330,00 EUR letno za treninge, saj se slednji s tem ni strinjal in ga je na dejavnost nasprotna predlagateljica vpisala samovoljno. Meni, da so tudi previsoki stroški za higieno, prav tako pa ni upoštevano, da mld. otrok sedaj že polovico časa preživlja pri očetu. Tudi stroški prehrane se mu zdijo previsoki, prav tako izdatki za nakup zdravil, saj je otrok zdrav, brez posebnih zdravstvenih potreb. Nadalje graja ugotovitev sodišča prve stopnje glede premoženjskih zmožnosti, kjer je sodišče povsem neutemeljeno upoštevalo celotne stanovanjske stroške predlagateljice. Prav tako ni upoštevalo, da predlagateljica razpolaga z zajetnimi prihranki, ki se nahajajo na osebnem računu ter da je lastnica nepremičnine na 1. Prav tako je sodišče zmotno odločilo o razporeditvi preživninskega bremena in nasprotnemu udeležencu določilo kritje 70 % preživninskega bremena, saj so preživninske zmožnosti matere bistveno višje od preživninskih zmožnosti očeta, kar narekuje potrebo po korekciji preživnine za to obdobje.

3.V odgovoru na pritožbo predlagateljica odgovarja na pritožbo in se zavzema za potrditev sklepa sodišča prve stopnje. Ne strinja se z zaključkom, da sta se udeleženca postopka zmožna dogovarjati o vseh relevantnih vsakodnevnih odločitvah glede vzgoje in varstva, saj je predlagateljica tista, ki vedno znova podaja predloge ter prošnje NU ter na navedeni način izvaja aktivno vlogo pri vzgoji in skrbi otroka. NU se ne želi dogovarjati glede nakupov posameznih stvari ter si tudi ne želi predajati oblek in obutve, kar je nerazumno in kaže na to, da mora predlagateljica za vse poskrbeti sama.

4.Sodišča druge stopnje je pritožbo NU obravnavalo na seji dne 24. 7. 2025 in sklenilo, da opravi pritožbeno obravnavo, zato je zadevo dodelilo v odločanje sodnici posameznici - poročevalki. Ta je opravila obravnavo dne 24. 9. 2025.

5.Pritožba je delno utemeljena.

K odločitvi o dodelitvi otroka v varstvo in vzgojo materi:

6.Sodišče prve stopnje je svojo odločitev oprlo predvsem na izvedensko mnenje izvedenke Č. Č. in mnenje CSD ..., Enota ... z dne 12. 4. 2022, 11. 11. 2022, 8. 6. 2023 in 29. 8. 2023 ter dopolnjeno še 6. 9. 2024 in 13. 12. 2024. Izvedensko mnenje je sodišče prve stopnje povzelo v 13., 14. in 15. točki izpodbijanega sklepa. Na podlagi slednjega ter ugotovitev mnenja centra za socialno delo je sodišče prve stopnje zaključilo, da sta oba starša ustrezno psihosocialno prilagojena, da imata lastnosti, potrebne za ustrezno starševstvo, da ustrezno pristopata k postavljanju meja otroku, da zmoreta obvladovati njegovo neželeno vedenje, da sta oba sposobna in zmožna kvalitetno preživljati čas z otrokom in se prilagajati njegovim interesom, da vsak od staršev mld. otroku nudi drugačne, a dopolnjujoče si izkušnje, kar je zanj koristno, otrok ima z obema vzpostavljen kvaliteten odnos in je na oba čustveno navezan, njuna bližina ga razveseljuje in z njima želi preživljati skupne aktivnosti.

7.Nadalje sodišče prve stopnje zaključuje, da je podana neustreznost medstarševske komunikacije in visoko konflikten odnos med udeležencema postopka, o čemer se je sodišče prve stopnje prepričalo tekom celotnega sodnega postopka. Prav tako sodišče prve stopnje zaključuje, da starša nista zmožna izvajati skupnega starševstva. Pri tem je sledilo izvedenki, ki je nasprotovala skupnemu starševstvu z obrazložitvijo, da je med njima visoko konflikten odnos ter da je mati tista, ki bolj posluša otrokove čustvene potrebe in ločuje med svojimi potrebami in potrebami otroka ter potrebe otroka postavlja pred svoje, oče pa je manj odziven za potrebe drugih in svoje potrebe postavlja pred potrebe drugih, tudi pred potrebe otroka. Navaja, da je komunikacija očeta manj učinkovita in je njegovo odzivanje nepredvidljivo. Prav tako je izvedenka glede starševskih veščin pri mami prepoznala več kompetenc in je po njenem mnenju zato primernejša za dodelitev otroka v varstvo in vzgojo. Pojasnila je, da je bil oče v določenih vidikih zelo pasiven in je prepuščal mami vse odločitve, kar pa ni pripisati njegovi večji sposobnosti prilagajanja ali popustljivosti ali sposobnosti sklepanja kompromisov, ampak njegovim slabšim starševskim veščinam, kompetencam in njegovi neutečenosti. Mamina pomanjkljivost pa je, da se ob ogroženosti odziva zelo dominantno. Nadalje je izvedenka poudarila, da potrebuje otrok za zdrav razvoj enakovredno oba starša, in sicer tako, da z obema staršema preživlja čas v približno enakomernem obsegu.

8.Na podlagi slednjega sodišče prve stopnje zaključi, da nima razlogov, da ne bi verjelo, da oče skrbi za otroka od rojstva, da ima ustrezne bivalne pogoje, da je med njima vzpostavljena ustrezna vez, da sin pri očetu uživa in obratno in da oba starša posedujeta primerne starševske kapacitete (20. točka obrazložitve izpodbijanega sklepa). Prav tako iz mnenja CSD izhaja, da se predlagateljica postavlja v vlogo izključne skrbnice ter da ima kot mama več pravic kot oče prav.

9.O konfliktni situaciji med predlagateljico in nasprotnim udeležencem se je na naroku prepričalo tudi sodišče druge stopnje. Na podlagi neposrednega opažanja je zaključilo, da starša zmoreta komunikacijo, ko gre za vprašanje dobrobiti mld. otroka, saj sta se sposobna sporazumevati tako glede preživljanja prostega časa otroka, vrteških obveznosti slednjega, kot tudi glede zdravstvenih problemov otroka. Pri tem pa imata na način komunikacije vsak svoj pogled. Predlagateljica nastopa zelo dominantno, želi neposredno komunicirati z nasprotnim udeležencem tudi glede vseh najmanjših vsakodnevnih stvari, ki se tičejo otroka, tudi ko je ta v varstvu NU (tako npr. je bil nasprotni udeleženec zadolžen za organizacijo rojstnodnevne zabave v vrtcu, pa je slednja ves čas zahtevala komunikacijo z NU tudi v smeri ali naj ona kaj pripravi oz. sodeluje, nasprotno pa NU na takšen način komuniciranja ni pripravljen, saj meni, da je takrat, ko je otrok pri njem to njun skupni čas in da zmore takrat sam poskrbeti za otroka, glede osnovnih stvari in predlagateljico o dogajanju na kratko obvesti z SMS sporočilom ali ji pusti "listek" pri predaji).

10.Dejstvo je, da komunikacijo glede otroka vsak od udeležencev razume drugače. Nasprotni udeleženec vidi zadostno komunikacijo že v tem, da predlagateljico zgolj s SMS-jem ali e-mailom obvesti o stanju otroka oziroma, kot je bilo v konkretnem primeru glede vnetega očesa, je materi pustil listek na samem zdravilu kdaj je otroku dal zdravilo in kot je izpovedal, iz samega zdravila (nalepka farmacevta) izhaja, da ga mora naprej mati dajati na vsakih 12 ur (prav tako jo je obvestil, kdaj ima otrok kontrolni pregled). Nasprotno pa predlagateljica želi večjo komunikacijo, tako rekoč s spremljanjem vsake "minute časa", ki jo otrok preživlja izven njenega varstva, z neprestanim klicanjem in pošiljanjem SMS sporočil nasprotnemu udeležencu, ki nanje ne odgovarja nemudoma, kar predlagateljica ocenjuje kot neustrezno komunikacijo. Slednje je razvidno tudi iz obsežne komunikacije, ki jo je predložila predlagateljica na samem naroku, delno pa se že nahaja tudi v spisu, in sicer, da nasprotni udeleženec na njena SMS sporočila ne odgovarja nemudoma oz. odgovarja neustrezno.

11.Da sta se starša sposobna, kljub slabi komunikaciji, dogovarjati glede stikov in izvajanja starševstva z mld. otrokom izhaja nenazadnje tudi iz dejstva, da sta na zadnjem naroku dne 17. 2. 2025, torej več kot devet mesecev po tem, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje (z dne 3. 4. 2024 in zaslišana izvedenka dne 20. 5. 2024), uspela doseči dogovor o izvajanju oziroma poteku stikov z mld. otrokom.

12.Relevantno za predmetni postopek je, da izvedenka psihološke stroke pri nobenem od staršev ni zaznala namernega vpliva na mld. otroka v smislu odtujevanja oziroma manipulacije. Zaznala je, da se mld. otrok v okolju obeh udeležencev postopka počuti dobro, z njima preživlja prosti čas in se srečanj vedno veseli. Prav tako mld. otrok stikov z očetom ne zavrača.

13.Glavni razlog za neodločitev o skupnem starševstvu sodišče prve stopnje vidi v nesoglasju staršev glede otrokovih potreb, očetovi manjši prilagodljivosti in sposobnosti sklepanja kompromisov, pri materi pa kot pomanjkljivost navaja, da se ob ogroženosti (sodišče druge stopnje glede na neposredni stik z predlagateljico na samem naroku ocenjuje, da tudi v primeru, ko stvari "niso po njenem") odzove zelo dominantno in kot je ugotovilo tudi sodišče druge stopnje, zelo zaščitniško do otroka in v tem primeru tudi zelo napadalno do nasprotnega udeleženca.

14.Sodišče druge stopnje pri svoji odločitvi ni upoštevalo predložene elektronske dokumentacije, ki se nanaša na obdobje po 17. 2. 2025 (zadnji narok pred sodiščem prve stopnje) in je upoštevalo le okoliščine, nastale do konca obravnave pred sodiščem prve stopnje, saj so slednje zajete s časovnimi mejami pravnomočnosti izpodbijane odločitve. Gre namreč za tako imenovana objektivno nova dejstva, torej dejstva, ki v času odločanja sodišča prve stopnje še niso obstajala1.

15.Starševska skrb je celota obveznosti in pravic staršev, da v skladu s svojimi zmožnostmi ustvarjajo razmere, v katerih bo zagotovljen celovit otrokov razvoj (prvi odstavek 6. člena DZ). Izhaja iz ustavne pravice starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave, v skladu s katerim imajo starši pravico in dolžnost vzdrževati, izobraževati in vzgajati svoje otroke. Vsebina starševske skrbi mora (ne glede na način izvrševanja) odražati otrokovo korist2. Na podlagi tretjega odstavka 7. člena DZ starši ravnajo v skladu z otrokovo koristjo, če, zlasti ob upoštevanju otrokove osebnosti, starosti, stopnje razvoja in hotenj, primerno zadovoljujejo njegove materialne, čustvene in psihosocialne potrebe z ravnanjem, ki kaže na njihovo skrb in odgovornost do otroka, ter mu nudijo primerno vzgojno vodstvo in spodbudo v razvoju. V skladu z drugim odstavkom 6. člena DZ ter na podlagi prvega odstavka 18. člena Konvencije Združenih narodov o otrokovih pravicah (v nadaljevanju KOP) starševska skrb pripada obema staršema skupaj. Tudi na podlagi 135. člena DZ imajo pri izvrševanju starševske skrbi starši enako odgovornost za varstvo, vzgojo in razvoj otroka, zato jo v skladu s prvim odstavkom 151. člena DZ izvršujejo sporazumno, ne glede na to, ali živijo skupaj. Razen če so zaradi nasprotovanja otrokovi koristi podani pogoji za odvzem ali omejitev starševske skrbi, konkretne okoliščine ne vplivajo na obstoj starševske skrbi, temveč le na način njenega izvrševanja.

16.V skladu s prvim odstavkom 136. člena DZ sta varstvo in vzgoja otroka ena od bistvenih prvin starševske skrbi, ki med drugim obsega vse obveznosti in pravice staršev glede skrbi za otrokovo življenje in zdravje, nego, nadzor, izobraževanje, zastopanje in preživljanje. Izvrševanje varstva in vzgoje otroka v okviru izvajanja starševske skrbi pomeni odločanje staršev o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja, pa tudi o vprašanjih, ki lahko bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

17.Vprašanja otrokovega dnevnega življenja pomenijo predvsem običajne odločitve o otrokovi prehrani, obleki, preživljanju prostega časa in rutinskih zdravniških pregledih. V skladu s prvim odstavkom 151. člena DZ izvajata starševsko skrb oba od staršev sporazumno v skladu s koristjo otroka. Po tretjem odstavku 151. člena DZ o vprašanjih otrokovega dnevnega življenja odloča tisti od staršev, ki mu je otrok zaupan v varstvo in vzgojo, če ne gre za vprašanje, ki bistveno vpliva na otrokov razvoj (ali če ne posega v režim izvajanja starševske skrbi, ki je bil določen oziroma dogovorjen ob razvezi zakonske zveze oziroma razpadu življenjske skupnosti staršev). Tipično vprašanje, ki presega pomen dnevnega izvajanje starševske skrbi, je vprašanje o zdravljenju otrokovega zdravstvenega stanja ali motnje, ki lahko bistveno vpliva na otrokov razvoj. Če se starši o takih vprašanjih ne sporazumejo, odloči o njih v skladu s četrtim odstavkom 151. člena DZ v zvezi s 104. členom ZNP-1 na predlog enega ali obeh staršev sodišče.

18.Starši so se na podlagi določb 151. člena DZ (ne glede na to, ali živijo skupaj, ali ne živijo skupaj in imajo skupno varstvo in vzgojo ali ne živijo skupaj in nimajo skupnega varstva in vzgoje) dolžni sporazumeti predvsem glede vprašanj, ki bistveno vplivajo na otrokov razvoj.

19.O vprašanjih, ki nimajo takšnega vpliva, lahko samostojno odloča tisti od staršev, pri katerem je otrok in ki (vsakič, ko otrok preživlja čas z njim) polno izvaja starševsko skrb.

20.Na podlagi prvega odstavka 138. člena DZ se morajo starši, če ne živijo ali ne bodo več živeli skupaj, sporazumeti o varstvu in vzgoji skupnih otrok v skladu z njihovimi koristmi. Če se o varstvu in vzgoji otrok ne sporazumejo, o tem na podlagi tretjega odstavka 138. člena DZ odloči sodišče, ki v postopku odločanja o varstvu in vzgoji vselej odloči tudi o preživljanju skupnih otrok in o njihovih stikih s starši. Odločitev o skupnem varstvu in vzgoji otroka mora v skladu s 139. členom DZ vsebovati tudi odločitev o stalnem prebivališču otroka, o tem, kateremu od staršev se vročajo otrokove pošiljke in o preživljanju otroka v skladu 140. členom DZ.

21.Skupno varstvo in vzgoja otrok je v skladu z ureditvijo DZ rešitev, ki najbolje uresničuje ustavno ureditev starševstva iz prvega odstavka 54. člena Ustave. Načelo enake odgovornosti staršev do otrok zahteva, da starša, če je to le mogoče, tudi po razpadu družine ohranita skupno varstvo in vzgojo otroka, zato sodišče sprejme drugačno odločitev le tedaj, kadar skupno varstvo in vzgoja ni v korist otroka. Utrjeno stališče sodne prakse višjih sodišč in vrhovnega sodišča je, da je odstop od skupnega varstva in vzgoje utemeljen predvsem tedaj, ko so podani posebno upravičeni razlogi, na primer nasilje, zlorabljanje, alkoholizem, duševna bolezen starša ali zelo visoka stopnja konflikta, ki ogroža otroka.

22.Temeljni pogoj za zaupanje otroka v skupno varstvo in vzgojo je, da sta za njeno izvrševanje primerna oba starša. Če kateri od staršev ni primeren za varstvo in vzgojo konkretnega otroka, skupnega varstva in vzgoje ni mogoče prisoditi. Pri skupnem varstvu in vzgoji tudi ni mogoče vztrajati v drugih primerih, ko je ogrožena otrokova korist. Ker soglasje staršev ni pogoj za določitev skupnega varstva in vzgoje po tretjem odstavku 138. člena DZ, ga lahko sodišče, če je to otroku v korist, izreče kljub njunemu nestrinjanju. Skladno s spoznanji teorije lahko sodišče, kadar sta za varstvo in vzgojo primerna oba starša, zavrne možnost določitve skupnega varstva in vzgoje le, če je med njima podana tako zelo visoka stopnja konflikta, da ogroža otrokovo korist. Za presojo o tem, da skupno varstvo in vzgoja ni mogoče, ne zadošča ugotovitev sodišča, da je komunikacija netvorna oziroma neoptimalna, temveč mora biti tako porušena, da izvajanje skupnega starševstva ne bi bilo otrokom v korist, kljub natančni določitvi preživljanja časa otrok s starši.

23.Sodišča druge stopnje ne soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da skupno varstvo in vzgoja, v konkretnem primeru nista možna zaradi slabe komunikacije med staršema in neodzivnosti nasprotnega udeleženca predvsem na aktivnosti predlagateljice.

24.Sodišče druge stopnje na podlagi neposrednega zaslišanja in dogajanja na naroku dne 24. 9. 2025 zaključuje, da komunikacija med staršema ne dosega standarda zelo visoke stopnje konflikta, ki bi ogrožala otroka. Nenazadnje sta udeleženca postopka že pred sodiščem prve stopnje uspela doseči soglasje na naroku dne 17. 2. 2025 glede izvajanja stikov. Prav tako se je sodišče na samem naroku prepričalo, da otrok pri nobenem od staršev ni ogrožen in da NU ve ustrezno poskrbeti tako za zdravstvene težave otroka kot tudi za organiziranje njegovega prostega časa (npr. organiziranje rojstnega dneva v vrtcu). Nenazadnje ni sporno, da otrok z obema staršema rad preživlja svoj čas.

25.Dejstvo, da NU ni dal soglasja za vpis otroka v obvrteške dejavnosti, (ki bi potekala na dan in uro, ki je namenjen stiku z njim), z obrazložitvijo, da takrat ko je otrok pri njem želi čas preživeti z njim in ne da ga vozi v in iz dejavnosti, je za sodišče druge stopnje povsem sprejemljiv. Že z začetkom leta 2026 bo NU z otrokom preživel več časa in bo s tem obstajala možnost, da tudi sam v tem času otroka pelje na obvrteško dejavnost, v kolikor bo ocenil, da je to potrebno. Ne gre spregledati, da gre za majhnega otroka, pri katerem, je v tej starosti, še vedno podana močna navezanost na starša in je kvalitetno preživljanje skupnega prostega časa (upoštevaje, da je otrok že tako vključen v institucionalno varstvo) veliko pomembnejša, kot pa prevažanje otroka iz ene dejavnosti na drugo.

26.Predlagateljica to dejstvo vidi sicer v drugačni luči. Iz njene izpovedbe namreč izhaja, da ves čas želi biti vpeta v dogajanje okrog otroka (ga nadzirati), kar kaže na njeno veliko nezaupanje v NU, saj mu ni zaupala, da bo npr. glede vrtškega praznovanja rojstnega dneva, sposoben skumunicirati z vrtcem izvedbo rojstnega dneva, kljub temu, da je bilo vnaprej dogovorjeno, da bo to leto rojstno dnevno zabavo v vrtcu organiziral NU, ki jo je tudi uspešno izpeljal, kar nenazadnje kaže na njegovo ustrezno samostojnost, da poskrbi za dobrobit mld. otroka. Prav tako je NU otroka sam odpeljal k zdravniku in rešil težave otroka, ki jih je imel slednji takrat, ko je bil v dnevnem varstvu pri njem oz. je prišel v vrtec in otroka k zdravniku odpeljal (po mnenju predlagateljice sicer prepozno).

27.Res je, da izvedenka skupnemu varstvu in vzgoji otroka trenutno ni naklonjena, ker meni, da je zaradi medsebojnega konflikta udeležencev otrokova korist ogrožena, vendar je dejstvo, da je po izdelavi mnenja z dne 3. 4. 2024 in dopolnjenega dne 20. 5. 2024, prišlo do sklenitve delne sodne poravnave, na kateri sta se udeleženca uspela dogovoriti glede izvajanja stikov in preživljanja dopustov z ml. otrokom.

28.Sicer pa je presoja otrokove koristi pravno vprašanje, pri tem pa je relevantna ugotovitev sodišča prve stopnje in tudi izvedenke, da je otrok enako navezan na oba starša, s katerima ima ljubeč odnos in da sta oba starša primerna za varstvo in vzgojo otroka ter sta sposobna poskrbeti za potrebe otroka ter sta sposobna poskrbeti za potrebe otroka. Vpliv otežene komunikacije med starši na otrokovo korist pa je po sodni praksi mogoče odvrniti z natančno določitvijo preživljanja časa staršev z otroki in ureditvijo predaje otroka.

29.Kvalitetno določeno izvajanje stikov, pa tudi onemogoča nastanek konfliktnih situacij, ki bi imele negativen vpliv na otroka. Zgolj dejstvo, da se nasprotni udeleženec ni želel prilagoditi predaji otroka v 2 in je vztrajal pri predaji v 3 (kar predlagateljica zmotno šteje za nesodelovanje z njo, ne vidi pa da je ona tista, ki v vsakem nestrinjanju z njenim predlogom vid konfliktnost in nesodelovanje NU, ki se zgolj drži dogovora iz sodne poravnave), še ne pomeni, da slednji ne sodeluje in se ni sposoben dogovarjati o relevantnih odločitvah. Na način, ko NU vztraja pri izvajanju stikov po sodni poravnavi, se izogne nastanku situacije, ki bi lahko vodila v konflikt, in prav slednjemu so namenjeni natančno določeni stiki.

30.Tako je sodišče druge stopnje po tehtanju oziroma presoji neustrezne komunikacije med staršema na eni strani in primernostjo starševskih sposobnosti na drugi strani zaključilo, da je potrebno odločitev sodišča prve stopnje v delu, ki se nanaša na izvajanje starševstvo spremeniti na način, da se določi skupno starševstvo, s tem, da sem se mld. otroka zaupa v varstvo in vzgojo obema staršema.

31.Udeleženca sta se glede izvajanja stikov že sporazumela, zato sodišče v slednje ni posegalo, pa tudi sicer sodišče druge stopnje dodaja, da skupno starševstvo še ne pomeni, da otrok preživlja čas pri obema izmenično "pol - pol" in da je mogoče starševstvo izvajati na več načinov. Kot izhaja iz sklepa VSRS II Ips 8/2023 je za skupno varstvo in vzgojo sicer pomembno, da imata oba starša približno enakovredno možnost vplivati na otrokovo vzgojo in razvoj, kljub temu pa določitev skupnega varstva in vzgoje ne pomeni, da mora otrok z vsakim od staršev preživljati povsem enak del časa, slednje je nenazadnje odvisno tudi od starosti otroka, pri tem pa ima sodišče v uvidu, da gre za otroka, ki obiskuje vrtec in dejstvo, da sta se starša glede preživljanja časa otroka pri posameznem staršu na načelni ravni dogovorila in njegov čas preživljanja z nasprotnim udeležencem s 1. 1. 2026 tudi povečujeta.

32.Glede na določitev skupnega starševstva je sodišče druge stopnje odločilo tudi pri katerem od staršev se določi naslov in kdo je pristojen za sprejemanje pisem. Pri tem je sodišče druge stopnje upoštevalo, da vendarle ml. otrok več časa preživlja s predlagateljico.

Glede preživnine:

33.V skladu z drugim odstavkom 27. člena Konvencije o otrokovih pravicah imajo starši glavno odgovornost, da v skladu s svojimi sposobnostmi in gmotnimi zmožnostmi zagotavljajo življenjske razmere, potrebne za otrokov razvoj. Kadar so zmožnosti staršev primerljive ter kadar starša zmoreta in hočeta samostojno pokriti otrokove potrebe, ni prav, da eden od drugega terja preživnino oziroma mu določa/vsiljuje način, kako naj svojo preživninsko obveznost izpolnjuje, npr. s plačilom celotne preživnine njemu, nakar je on tisti, ki z njo razpolaga. Tisti od staršev v času, ko on izvršuje vzgojo in varstvo, samostojno skrbi za preživljanje svojih otrok, in obratno. V takem primeru preživnine praviloma sploh ne bi bilo treba odmerjati, a je dogovor oziroma sodna odločitev o denarni izravnavi kljub temu potrebna, kadar je preživninska zmožnost enega od staršev boljša od drugega. To razliko mora v denarju zagotoviti tisti od staršev, ki ima boljše preživninske zmožnosti. Da bi sodišče lahko presodilo, ali je izravnava potrebna, in nadalje, da bi določilo višino finančne izravnave med staršema, mora enako kot pri določanju preživnine, oceniti preživninske zmožnosti staršev ter potrebe otrok. Nobena od teh ocen ni matematično preverljiva računska operacija, temveč gre za računski približek stroškom, ki so potrebni za zagotovitev življenjskih razmer, potrebnih za otrokov razvoj.

34.Sodišče druge stopnje soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje o preživninskih zmožnostih obeh udeležencev postopka za posamezno obdobje, in sicer da so očetovi prihodki višji od maminih (34. do 46. točka izpodbijanega sklepa) in da otrok vendarle več časa preživlja z mamo. Pravilen je zaključek sodišča prve stopnje, da je slednji dolžan v obdobju od decembra 2021 do decembra 2022 pokriti cca 70% otrokovih potreb, v obdobju od 2023 do konca leta 2024 cca 50% potreb otroka (pri tem je sodišče prve stopnje upoštevalo da nasprotnega udeleženca bremenijo stroški najemnine za stanovanje, ki ga je najel, da je bliže otroku) in od leta 2025 25% več potreb, saj so toliko višji njegovi prihodki, upoštevaje večji mamin nematerialni prispevek.

35.Pri tem sodišče druge stopnje poudarja, da gre za oceno zmožnosti in ne za dejanski izračun, zato so izvajanja pritožbe, glede višine plače in prihrankov udeležencev postopka, nerelevantna. Sodišče druge stopnje v celoti pritrjuje stališču sodišča prve stopnje, da so preživninske sposobnosti očeta boljše od maminih.

36.Sodišče prve stopnje je potrebe otroka ocenilo na 626,00 EUR (pravilen seštevek potreb kot jih je ugotovilo sodišče z matematično natančnostjo znašajo 616,00 EUR). Pri tem sodišče druge stopnje pripominja, da se res potrebe otroka ne določajo z lekarniško natančnostjo, kot je pravilno zapisalo sodišče prve stopnje v 47. točki obrazložitve, zatem pa je prav slednjo metodo uporabilo pri določitvi potreb ml. otroka. Sicer pa po oceni sodišča druge stopnje pritožba pravilno opozarja, da zdrav otrok ne potrebuje prehranskih dodatkov. Vitamini in pripomočki kot so operil itd. pa na letni ravni ne presegajo 10,00 EUR mesečno (upoštevaje, da v času, ko je otrok pri očetu za slednje poskrbi on) tako sodišče druge stopnje zaključuje, da znašajo potrebe otroka cca 580,00 - 600,00 EUR mesečno. Sodišče druge stopnje ni posegalo v že ovrednotene dejanske potrebe otroka glede prostočasnih dejavnosti, čeprav jih je izbrala predlagateljica sama, saj je slednje v otrokovo korist, in se že izvršuje.

37.Pri določitvi preživninskega bremena udeležencema postopka je potrebno upoštevati, da se stiki od 1. 1. 2025 med ml. otrok in NU povečujejo, oz. bo od 1. 1. 2026 otrok v štirinjstnevnem obdobju šest dni pri očetu in 8 dni pri mami, prav tako bo oz. je v letu 2025, praznike in počitnice preživel z vsakim polovico časa, kar je potrebno upoštevati pri oceni stroškov, ki odpadejo na vsakega od staršev in ki jih vsak krije naturalno (enako velja za stanovanjske stroške).

38.Na podlagi zgoraj navedenega, ko je otrok večino časa preživel pri materi, na kateri je bilo v tem obdobju do 1. 1. 2025 ne le finančno breme, ampak tudi nefinančno breme (skrb, vzgoja) v večji meri, sodišče druge stopnje ocenjuje preživninsko obveznost NU v obdobju 7. 12. 2021 do 31. 12. 2021 (14 dni) na 200,00 EUR in v obdobju od 1. 1. 2022 do 31. 12.2022 400,00 EUR ter od 1. 1. 2023 do 31. 12. 2024 v višini 300,00 EUR mesečno (preživninsko breme v tem obdobju je bilo le v manjši meri višje na nasprotnem udeležencu).

39.V letu 2025 je med udeležencema prišlo do sklenitve sodne poravnave glede izvajanja stikov in preživljanja dopustov, slednji so porazdeljeni enakomerno med oba udeleženca postopka, prav tako otrok pri očetu preživi v štirinajstdnevnem obdobju 6 dni in pri mami 8 dni, kar je potrebno upoštevati pri porazdelitvi finančnega bremena med njiju (nenazadnje ni sporno, da vsak od njiju kupuje oblačila za otroka, poskrbi za hrano in higieno, ko je otrok pri njem).

40.Upoštevaje navedeno in dejstvo, da vendarle oče zasluži cca 25% več kot mati, zato sodišče druge stopnje ocenjuje, da je nasprotni udeleženec za izravnavo preživninske obveznosti (glede na 25% višje dohodke očeta in dejstvo, da oče preživi z otrokom cca 43% in mama 57% časa ter da oba preživljata enako časa z otrokom v času dopustov), dolžan kriti od 1. 1. 2025 dalje 170,00 EUR preživnine nasprotni udeleženki.

41.Glede na obrazloženo je sodišče druge stopnje sklep sodišča prve stopnje v točki I (in posledično IV) in II izreka spremenilo kot izhaja iz sklepa sodišča druge stopnje (3. alinea 365. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku - ZNP-1).

42.V skladu s 101. členom ZNP-1 udeleženca krijeta sama svoje stroške pritožbenega postopka.

-------------------------------

1III Cp 533/2025 z dne 8. 7. 2025, VSM sodba I Cp 253/2022 z dne 25. 5. 2022, VSM sklep III Cp 834/2024 z dne 18. 12. 2024.

2M. Čujovič, v: B. Novak (ur.), Komentar družinskega zakonika, Uradni list RS, Ljubljana 2019, str. 51, 57, 413, 414, 471.

3VSRS II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023, VSRS 11/2025 z dne 21. 5. 2025 in tam navedene odločbe višjih sodišč.

4VSRS II Ips 8/2023 z dne 22. 2. 2023, VSRS sklep II Ips 11/2025 z dne 21. 5. 2025.

5VSL 2200/2018 z dne 14. 11. 2019.

Zveza: