Jedro

Sodišče je na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan, status begunca pa v ničemer ne bi izboljšal njegovega položaja, ker bi razlogi za tak status lahko trajali le do njegove polnoletnosti. Tožnik torej v obdobju, za katerega mu je podeljen status subsidiarne zaščite, ne bi mogel biti v boljšem položaju s statusom begunca.

Izrek

Tožba se zavrže.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je tožena stranka pod 1. točko izreka odločila, da se prošnji tožnika za priznanje mednarodne zaščite ugodi in se mu prizna status subsidiarne zaščite do ... 2019 in pod 2. točko izreka odločila, da ta odločba z dnem vročitve velja kot dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji do ... 2019 s tem, da lahko pristojni organ v skladu z zakonskimi določbami uvede postopek za odvzem oziroma prenehanje tega statusa.

2. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka med drugim navaja, da je tožnik ob podaji prošnje za mednarodno zaščito navedel, da je državljan Afganistana, ki ga je z družino zapustil, ko je bil star eno leto in so odšli v Iran, kjer nimajo urejenega statusa. Navedel je, da naj bi njegova družina v Afganistanu imela težave s strani vlade, ker naj bi njegov dedek v času ruske okupacije Rusom oziroma mudžahedinom nudil svoj dom. Šele na osebnem razgovoru je tožnik navedel tudi, da je hazar in šiitske veroizpovedi in da bi bil ob vrnitvi v Afganistan osovražen s strani talibanov, ki hazare sovražijo, saj je večina Afganistancev sunitov, medtem ko je on šiit. Tožena stranka je med drugim zaključila, da tožnikov strah pred preganjanjem zaradi hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ni utemeljen, saj tožnik ni navedel, da bi osebno imel težave zaradi svoje narodnosti oziroma veroizpovedi. Uveljavljal je preganjanje v državi, ki ni njegova izvorna država, pri čemer je svojo prošnjo utemeljeval s tem, da je zanj v Iranu težko, ker je Afganistanec. Ugotovila je, da je tožnik vse svoje življenje živel v Iranu, vendar je pri tem treba upoštevati dejstvo, da je njegova izvorna država Afganistan. Ker je tožnik zgolj pavšalno navedel, da naj bi družina imela težave s strani vlade in ker tožnikov strah pred preganjanjem zaradi njegove hazarske narodnosti in s tem povezane šiitske veroizpovedi ni utemeljen, je tožena stranka zaključila, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca. Tožena stranka pa je tožniku priznala status subsidiarne zaščite, saj je ugotovila, da bi bil tožnik v primeru vrnitve v Afganistan gotovo vrnjen v Kabul, kamor poteka večina prostovoljnih vrnitev iz zahodnih držav; pri tem pa je ugotovila, da je tožnik star 15 let, da v Afganistanu nima nobenih sorodnikov in ne pozna nikogar, tako da bi tožnik v primeru vrnitve v Kabul verjetno bil soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo v smislu 2. alineje 28. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ-1). Zato je tožniku podelila status mednarodne zaščite do njegove polnoletnosti, to je do ... 2019. 3. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo le v delu, da ni upravičen do statusa begunca. Meni, da so razlogi, na podlagi katerih mu je bila priznana subsidiarna zaščita, tudi razlogi, na podlagi katerih je upravičen do statusa begunca in sicer na podlagi pripadnosti posebni družbeni skupini. To posebno družbeno skupino predstavljajo otroci brez družinskih članov, ki bi zanje lahko skrbeli v Afganistanu, in katerim grozijo posebne oblike preganjanja otrok. Tožnik sodišču predlaga, da naj tožbi ugodi in izpodbijano odločbo tožene stranke odpravi v delu, kjer mu status begunca ni priznan, in jo nadomesti s sodbo, v kateri naj tožniku prizna status begunca, oziroma podrejeno zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje glede upravičenosti do statusa begunca.

4. Tožena stranka je v odgovoru na tožbo navedla, da prereka tožbene navedbe, se sklicuje na obrazložitev izpodbijane odločbe in sodišču predlagala, da naj tožbo tožnika kot neutemeljeno zavrne.

5. Sodišče je s sodbo opr. št. I U 1209/2016 z dne 28. 9. 2016 tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo toženi stranki v ponovni postopek. Med drugim je v obrazložitvi sodbe navedlo, da tožena stranka v obravnavanem primeru ni ravnala v skladu z načelom največje otrokove koristi po 15. členu ZMZ-1. Prav tako ni storila dovolj, da bi ugotovila tožnikovo izvorno državo oziroma državo, kjer bi lahko bil zaščiten. Tudi ni dovolj raziskala dejanskega stanja v zvezi s preganjanjem in morebitno zaščito. Zato bo morala ponovno ugotavljati, ali je tožnikova izvorna država Iran ali Afganistan in se opredeliti do težav, o katerih je tožnik navajal v zvezi z bivanjem v Iranu. Prav tako bo morala opraviti natančno analizo verodostojnosti tožnikovih izjav in nato ugotavljati, ali so v obravnavanem primeru podani pogoji za priznanje statusa begunca ali subsidiarne zaščite in ali bi tožnikove navedbe glede na smernice UNCHR lahko predstavljale preganjanje zaradi pripadnosti posebni družbeni skupni. Tožena stranka je tudi kršila pravila postopka, ker tožnika ni seznanila z informacijami o izvorni državi, na katere se je sklicevala v izpodbijani odločbi, in se ni opredelila do informacij o Afganistanu, ki jih je tožnik predložil 7. 6. 2016. 6. Po pritožbi tožene stranke zoper navedeno sodbo Upravnega sodišča je Vrhovno sodišče s sklepom I Up 333/2016 z dne 21. 6. 2017 pritožbi ugodilo, navedeno sodbo Upravnega sodišča razveljavilo in zadevo vrnilo temu sodišču, da opravi nov postopek. V obrazložitvi svojega sklepa je Vrhovno sodišče med drugim navedlo, da sta po ZMZ-1 status subsidiarne zaščite in status begunca dve obliki ene pravice do mednarodne zaščite in je zato treba ugotoviti ali status subsidiarne oblike zaščite tožniku omogoča iste pravice in koristi kot status begunca, oziroma v čem bi bil glede na določbe ZMZ-1 ali drugih predpisov, ki urejajo pravice in obveznosti oseb z mednarodno zaščito, njegov pravni položaj z vidika pravic in koristi, ki jih ima na podlagi priznanega statusa, ugodnejši od pravnega položaja, ki bi ga imel, če bi mu bil priznan status begunca. Upravnemu sodišču je naložilo, da mora tožnika pozvati, da naj v tem pogledu nepopolno tožbo glede na svoje konkretne okoliščine dopolni z ustreznimi navedbami o obstoju pravnega interesa in da bo glede na dopolnjeno dejansko tožbeno podlago moralo sodišče preizkusiti, ali tožniku status subsidiarne zaščite omogoča enake pravice in koristi kot status begunca.

7. Tožnik je na poziv sodišča dopolnil tožbo in v dopolnitvi navedel, da bi bil zanj status begunca ugodnejši in da torej izkazuje pravni interes za vložitev tožbe. Navedel je, da je med postopkom podaljšanja subsidiarne zaščite in postopkom odvzema statusa begunca bistvena razlika. Status subsidiarne zaščite preneha avtomatično s pretekom časa in mora prosilec pričeti s postopkom podaljšanja; odvzem statusa begunca pa je postopek, ki se začne na pobudo tožene stranke in se izvede šele po izvedbi posebnega postopka, v okviru katerega ima prosilec pravico do osebnega razgovora. Nadalje je bistvena razlika v tem, ali ima prosilec dovoljenje za stalno prebivanje ali pa več zaporednih dovoljenj za začasno prebivanje. Iz dovoljenja za stalno prebivanje načeloma vse pravice izhajajo trajno, medtem ko je treba subsidiarno zaščito podaljševati, izid postopka pa je negotov. Subsidiarna zaščita tožniku tudi ne prinaša pravice do udeležbe na lokalnih volitvah, status begunca pa bi mu jo, od trenutka, ko bi tožnik dopolnil 18 let. V zvezi s pravico do socialnega varstva tožnik navaja, da so le tujci s stalnim dovoljenjem za prebivanje upravičeni do socialnega varstva, namenjenega preprečevanju in odpravljanju socialnih stisk. Nadalje tožnik glede veljavnosti potnih listov navaja, da je pridobil potno listino, ki je veljavna le za čas veljavne subsidiarne zaščite, če pa bi imel status begunca, bi bil njegov potni list veljaven deset let. S potnim listom krajše veljave je njegovo potovanje v druge države omejeno, saj mora biti po Schengenskem zakoniku potna listina, ki omogoča vstop v drugo državo, veljavna vsaj še tri mesece po načrtovanem odhodu iz ozemlja države članice. Nadalje tožnik navaja, da Kvalifikacijska direktiva zavezuje države članice, da izdajajo konvencijske potne liste le upravičencem do statusa begunca, medtem ko je upravičencem do subsidiarne zaščite mogoče izdati različne vrste potnih listin. To različno obravnavanje pa omejuje pravice upravičencev do subsidiarne zaščite. Osebe s statusom subsidiarne zaščite na primer ne morejo potovati v Avstrijo brez vizuma, prav tako jim je potovanje v Nemčijo zgolj s statusom subsidiarne zaščite oteženo. Tožnik tudi navaja, da lahko oseba s statusom begunca pridobi slovensko državljanstvo pod ugodnejšimi pogoji (če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno pet let pred vložitvijo prošnje za državljanstvo in ne 10 let, kolikor je potrebno z običajno naturalizacijo). V primeru, da bo tožnik po preteku subsidiarne zaščite uspel v postopku podaljšanja subsidiarne zaščite, še vedno ne bo upravičen do ugodnejših pogojev za pridobitev slovenskega državljanstva.

8. Tožena stranka na tožnikovo dopolnitev tožbe ni odgovorila.

9. Sodišče je tožbo zavrglo iz naslednjih razlogov:

10. Vsakdo, ki v upravnem sporu zahteva varstvo svojih pravic in pravnih koristi, mora ves čas postopka izkazovati svoj pravni interes oziroma pravovarstveno potrebo. To pomeni, da mora kot verjetno izkazati, da bi ugoditev njegovi zahtevi pomenila zanj konkretno in neposredno pravno korist, ki je brez tega ne bi mogel doseči oziroma da bi si s tožbo v upravnem sporu izboljšal svoj pravni položaj.

11. V obravnavanem primeru je sodišče zato presojalo, ali bi si tožnik s tem, če bi mu bil priznan status begunca, lahko izboljšal svoj pravni položaj. Pri tem je sodišče izhajalo iz okoliščin konkretnega primera, da bi bil tožniku, če bi mu bil priznan status begunca, le-ta priznan kot pripadniku posebne družbene skupine, to je kot otroku brez spremstva. Vendar pa je pri tem treba upoštevati, da je pripadnik takšne družbene skupine lahko le otrok do dopolnjenega 18. leta starosti. Iz tega je torej mogoče logično sklepati, da bi tožniku tudi, če bi mu bil priznan status begunca, ta status prenehal s potekom časa, to je z njegovo polnoletnostjo, to pa je do časa, za katerega mu je bil priznan tudi status subsidiarne zaščite. Skladno s 5. alinejo prvega odstavka 67. člena ZMZ-1 namreč beguncu preneha status, če prenehajo okoliščine, zaradi katerih mu je bil tak status priznan. Pristojni organ bi torej skladno s prvim odstavkom 69. člena ZMZ-1 ob tožnikovi polnoletnosti začel postopek prenehanja ali odvzema statusa, ker bi s polnoletnostjo prenehal razlog, zaradi katerega je bila tožniku priznana subsidiarna zaščita oziroma razlog, zaradi katerega bi mu bil lahko priznan status begunca. To pomeni, da torej v obeh primerih, tako v primeru prenehanja statusa begunca kot statusa subsidiarne zaščite, pristojni organ lahko začne postopek prenehanja, kot to izhaja iz citirane določbe prvega odstavka 69. člena ZMZ-1. O uvedbi postopka pristojni organ obvesti osebo s priznano mednarodno zaščito (drugi odstavek 69. člena ZMZ-1). Skladno s tretjim odstavkom 69. člena ZMZ-1 pred sprejetjem odločitve pristojni organ prosilcu omogoči, da na osebnem razgovoru predstavi razloge, zaradi katerih mu status mednarodne zaščite ne bi smel biti odvzet. Citirana določba se torej nanaša na odvzem obeh statusov in je tudi osebni razgovor opravljen pri odvzemu obeh statusov. Tožnik tako glede tega ni nič na slabšem, kot če bi imel priznan status begunca. V vsakem primeru bi bilo treba ob tožnikovi polnoletnosti preverjati, ali naj mu bo še priznana mednarodna zaščita in v obeh primerih bi moral biti z njim opravljen osebni razgovor. Tudi če bi imel tožnik priznan status begunca, to zanj ne bi predstavljalo nič večje gotovosti, saj bi mu bil status begunca priznan le zaradi mladoletnosti, torej kot otroku brez spremstva oziroma kot pripadniku posebne družbene skupine in bi ves čas vedel, da s polnoletnostjo njegova pripadnost posebni družbeni skupini preneha.

12. V zvezi s tožnikovo navedbo, da mu subsidiarna zaščita ne prinaša pravice do udeležbe na lokalnih volitvah, medtem ko bi mu status begunca jo, od trenutka, ko bi dopolnil 18 let, sodišče dodatno pojasnjuje, da bi tožniku v vsakem primeru status begunca prenehal z njegovo polnoletnostjo, mladoletne osebe pa ne morejo biti udeležene na volitvah. Zato po mnenju sodišča tožnik ni izkazal svojega pravnega interesa niti z navedbo glede domnevne možnosti udeležbe na lokalnih volitvah.

13. Tožnik svojega pravnega interesa za priznanje statusa begunca tudi ni izkazal z navedbo, da imajo pravico do socialnega varstva le tujci s stalnim dovoljenjem za prebivanje. Sodišče s tem v zvezi pojasnjuje, da so osebe, ki jim je priznana mednarodna zaščita, upravičene do denarne socialne pomoči in pravice do varstvenega dodatka po Zakonu o socialno varstvenih prejemkih (ZSV). Sodišče opozarja na tudi na 99. člen ZMZ-1, ki določa, da so osebe s priznano mednarodno zaščito pri uveljavljanju pravic iz socialnega varstva izenačene z državljani Republike Slovenije. Tožnik tudi ni navedel, zakaj bi se njegov pravni položaj izboljšal, ob upoštevanju pravic iz 90. člena ZMZ-1. 14. V zvezi s tožnikovimi navedbami, da je pridobil potno listino, ki je veljavna le za čas veljavne subsidiarne zaščite, če pa bi imel status begunca bi njegov potni let veljal 10 let, sodišče pojasnjuje, da se skladno s tretjim odstavkom 111. člena ZMZ-1 potni list za begunca sicer praviloma res izdaja z veljavnostjo desetih let, vendar po individualni presoji posameznega primera, na podlagi vloge stranke. Razen tega četrti odstavek 111. člena ZMZ1-1 določa, da begunec potni list po prenehanju ali odvzemu statusa begunca v osmih dneh izroči ministrstvu. To pomeni, da če bi tožniku status begunca s polnoletnostjo prenehal, bi moral v vsakem primeru begunski potni list izročiti ministrstvu. To nadalje po mnenju sodišča pomeni, da tožnik tudi glede potnega lista ni izkazal pravnega interesa za podelitev statusa begunca.

15. Tožnik je v zvezi s pravnim interesom v dopolnitvi tožbe tudi navedel, da osebe s statusom subsidiarne zaščite na primer ne morejo potovati v Avstrijo brez vizuma in da je tudi potovanje v Nemčijo zgolj s statusom subsidiarne zaščite omejeno. Navedel je tudi, da se zgolj upravičencem do statusa begunca izdajajo konvencijski potni listi. Pri tem pa tožnik ni navedel, da bi mu bilo potovanje v navedeni državi onemogočeno zgolj zato, ker ima priznan status subsidiarne zaščite. Tudi ni navedel, da ima (sploh) namen potovati v ti dve državi. Tožnik torej tudi v tem delu po presoji sodišča pravnega interesa za priznanje statusa begunca ni izkazal. 16. V zvezi z tožnikovimi navedbami o ugodnejših pogojih za pridobitev slovenskega državljanstva sodišče pojasnjuje, da tudi, če bi tožnik pridobil status begunca kot pripadnik posebne družbene skupine, bi ta status trajal le do njegove polnoletnosti, saj bi z njegovo polnoletnostjo prenehal biti pripadnik posebne družbene skupine, torej kot otrok brez spremstva. Tudi če bi ob izdaji same izpodbijane odločbe dne 26. 7. 2016 tožnik pridobil status begunca kot pripadnik posebne družbene skupine, bi razlogi za tak status trajali le do ... 2019, kar pomeni, da bi imel tak status nekaj več kot tri leta in tudi če bi po petih letih bivanja v Sloveniji vložil prošnjo za sprejem v državljanstvo, v času vložitve tovrstne prošnje ne bi več obstajala podlaga za obstoj statusa begunca na navedeni podlagi, ker ne bi bil več pripadnik posebne družbene skupine. Tožnik torej tudi s tem ni utemeljil svojega pravnega interesa za tožbo. Tožnik sicer lahko v prihodnosti izpolni pogoj neprekinjenega bivanja petih let pred vložitvijo prošnje za sprejem v državljanstvo, vendar v vsem tem obdobju ne bi mogel obdržati morebitnega statusa begunca na navedeni podlagi, ker bi mu le-ta s polnoletnostjo prenehal, saj ob nastopu polnoletnosti ne bi bil več pripadnik navedene posebne družbene skupine. Sodišče tudi glede morebitne pridobitve državljanstva pripominja, da ne gre v vsakem primeru za pravico, ki bi (avtomatično) pripadala tistemu, ki za to izpolnjuje pogoje. Skladno s sedmim odstavkom 12. člena Zakona o državljanstvu namreč pristojni organ lahko po prostem preudarku sprejme v državljanstvo Republike Slovenije osebo s statusom begunca, če dejansko živi v Sloveniji neprekinjeno pet let pred vložitvijo prošnje (ob izpolnjevanju ostalih pogojev), in še to le v primeru, če oceni, da je to v skladu z nacionalnim interesom.

17. Glede na zgoraj navedeno je sodišče na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) tožbo zavrglo, ker upravni akt očitno ne posega v pravico ali neposredno na zakon oprto korist tožnika, saj mu je status subsidiarne oblike zaščite priznan, status begunca pa v ničemer ne bi izboljšal njegovega položaja, ker bi razlogi za tak status lahko trajali le do njegove polnoletnosti. Tožnik torej v obdobju, za katerega mu je podeljen status subsidiarne zaščite, ne bi mogel biti v boljšem položaju s statusom begunca.

18. Ker je sodišče tožbo zavrglo iz procesnih razlogov, se do vseh tožbenih navedb ni opredeljevalo.