Jedro

Dejstvo, da sodišče v izreku ne uporabi kratice zakona, ki v skladu s 359. členom ZKP ni obvezna sestavina izreka obsodilne sodbe, ne pomeni, da izrek zaradi tega ni pravilen ali ni razumljiv.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče na Ptuju je s sodbo I K 22786/2011 z dne 7. 2. 2011 obsojenca M. B. in I. T. spoznalo za kriva storitve kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena v zvezi z drugim odstavkom 20. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1). Obsojencu M. B. je sodišče prve stopnje izreklo pogojno obsodbo, s katero mu je določilo kazen šest mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let, I. T. pa je izreklo kazen osem mesecev zapora. V skladu s tretjim odstavkom 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) je sodišče prve stopnje odločilo, da sta obsojenca dolžna plačati stroške kazenskega postopka, v skladu z drugim odstavkom 105. člena ZKP pa jima je naložilo nerazdelno plačilo premoženjskopravnega zahtevka oškodovanki I. L. s.p., v višini 26.640,00 EUR.

2. Višje sodišče v Mariboru je s sodbo II Kp 22786/2011 z dne 17. 10. 2013 pritožbo obsojenca I. T. in pritožbo zagovornika obsojenca M. B. zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Sodišče druge stopnje je odločilo, da je obsojenec I. T. dolžan plačati sodno takso kot strošek pritožbenega postopka, obsojenca M. B. pa je oprostilo stroškov pritožbenega postopka in sodne takse.

3. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornik obsojenca M. B. vložil zahtevo za varstvo zakonitosti z dne 4. 3. 2014, v kateri navaja, da naj bi z izpodbijanima sodnima odločbama bilo zmotno uporabljeno materialno pravo, hkrati pa bi naj bile podane tudi bistvene kršitve določb kazenskega postopka ter tudi kršitev Ustave RS, za kar zagovornik obsojenca napoveduje vložitev ustavne pritožbe in tožbe pred »Mednarodnim sodiščem za človekove pravice«. Zagovornik zatrjuje, da naj bi v sodbi sodišča prve stopnje bilo napačno uporabljeno materialno pravo, saj naj bi se sodišče prve stopnje sklicevalo na 228. člen KZ – kaznivo dejanje nezakonite vselitve, kar pa naj bi bilo nepravilno, saj je za predmetni postopek treba uporabiti določbe KZ-1. Nadaljnja kršitev bi se naj po navedbah zagovornika nanašala na izrek sodbe sodišča prve stopnje, ki naj bi bil protisloven in v izrecnem nasprotju s sprejetimi dokazi s strani sodišča prve stopnje, pri čemer naj sodišče prve stopnje ne bi razčistilo okoliščine, da naj bi bil obsojenec B. tisti, ki bi naj z oškodovanko kot s.p. sklepal posle, saj naj obsojenec B. ne bi podpisal sporne pogodbe o vodenju poslovnih knjig oziroma navedeno naj tekom postopka sploh ne bi bilo ugotovljeno, zato se naj obsojenec ne bi osebno zavezal k izpolnitvi te pogodbe, za kar oškodovanke tudi ne bi mogel zavajati. Zagovornik navaja, da naj obsojenec B. ne bi vodil komunikacije med oškodovanko in družbo O. d.o.o., temveč naj bi z oškodovanko komuniciral obsojenec T. Po zagovornikovem mnenju sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da naj glede poslovanja med strankama ne bi bila dogovorjena višina plačila za opravljene storitve ter da naj bi bila obsojenca z višino plačila seznanjena šele ob izstavitvi fakture, ki bi naj po vseh standardih odstopala od normalnega zaračunavanja računovodskih storitev. Ker naj ob sklepanju pogodbe ne bi bila znana višini plačila, po navedbah zagovornika, tudi ni mogel obstajati goljufivi namen obsojenca, še posebej ne, ker naj bi stranke bile prvotno dogovorjene za plačilo storitev v višini 300,00 EUR, kar naj med strankami ne bi bilo sporno. Zagovornik zatrjuje, da bi naj sodišče prve stopnje spregledalo, da obsojenec B. ni bil v vlogi, da bi I. L. karkoli zagotavljal ali obljubljal, sklepal dogovore ali jo kakorkoli zavajal, saj naj bi bila njegova vloga v pravni osebi O. d.o.o., le formalna, dejansko pa bi naj delal v lokalu in nabavljal blago, v vodenje družbe pa se naj ne bi spuščal, saj mu to naj ne bi bilo niti omogočeno. Zagovornik navaja, da naj obsojenec B. o vodenju podjetja ne bi imel nobenih podatkov in nobene zveze, za kar tudi naj ne bi bilo nobenega naklepa. Obsojenec B. bi se naj brez svoje krivde nahajal v štirih kazenskih postopkih in bi naj bil žrtev manipulacije ter trgovine z ljudmi, pri čemer naj bi oškodovanka dobro vedela, kako je družba O. d.o.o., poslovala pod prejšnjim direktorjem in kakšen davčni dolg je imela, obsojenec T. pa bi naj za direktorja družbe postavil obsojenca B. samo zaradi tega, da razbremeni odgovornosti prejšnjega direktorja P. Zagovornik navaja, da naj bi tudi davčni inšpektor pojasnil, da obsojenec B. ni povzročil davčnega dolga. Po zagovornikovem stališču naj bi obe sodišči zmotno uporabili materialno pravo, saj naj bi bila pogodba z oškodovanko sklenjena 1. 6. 2009, do oškodovanja pa naj bi prišlo že v mesecu aprilu in maju 2009, kar naj ne bi vzdržalo objektivne pravne presoje, saj naj ne bi bilo niti teoretično možno. Po mnenju zagovornika naj bi bile podane bistvene kršitve določb kazenskega postopka z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom, saj naj na pogodbi o vodenju računovodstva z dne 1. 6. 2009 ne bi bilo podpisa obsojenca B., pač pa naj bi ga podpisala neznana oseba, kar bi lahko potrdil grafolog. Zagovornik navaja, da sodišče prve stopnje naj sploh ne bi preverjalo, ali je oškodovanka od predmetnih računov plačala DDV, iz dejstva, da jih ni plačala, pa bi naj izhajalo, da je oškodovanka vedela, da je O. d.o.o., imel blokiran TRR in davčni dolg za več kot 170.000,00 EUR. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče razveljavi sodbi sodišča prve in druge stopnje in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, podrejeno pa, da se obtožba zavrne oziroma zavrže in se kazenski postopek ustavi.

4. Vrhovni državni tožilec je v odgovoru z dne 28. 4. 2014 na zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika, ki ga je podal v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, navedel, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče prve stopnje res dvakrat navedlo 228. člen Kazenskega zakonika brez uporabe okrajšave KZ-1, vendar naj bi bilo povsem jasno, da gre za določbo o kaznivem dejanju poslovne goljufije po 228. členu KZ-1, kar naj bi sodišče tudi pojasnilo, ko je odgovarjalo pritožniku na enake navedbe, kot jih ponavlja v zahtevi za varstvo zakonitosti. Vrhovni državni tožilec glede dokazne ocene in zaključkov iz zahteve za varstvo zakonitosti, ki se nanašajo na vlogo obsojenca M. B. in obsojenca I. T., opozarja, da ne gre za zakonite razloge zahteve za varstvo zakonitosti, saj gre za uveljavljanje razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Kar zadeva navedbo, da bi naj sodišče kršilo zakon, ko ni izvedlo predlaganih dokazov, vrhovni državni tožilec navaja, da je sodišče s pričevanjem priče oškodovanke ugotovilo, da je pogodbo podpisal prav obsojenec M. B., ter da je sodišče navedlo, da tudi če nisi grafolog, lahko ugotoviš, da je podpis B. na pogodbi in tisti njegov podpis na zapisniku o zaslišanju pred preiskovalnim sodnikom v preiskavi identičen. Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je bil dokazni predlog z izvedencem grafologom zato povsem neutemeljen, res pa naj bi bilo, da o njem sodišče ni zapisalo ničesar v sodbi, zahteva za varstvo zakonitosti pa tudi naj ne bi konkretizirala, da je obramba med postopkom podala tak dokazni predlog.

5. Zagovornik se je izjavil glede odgovora vrhovnega državnega tožilca na zahtevo za varstvo zakonitosti, pri čemer je vztrajal pri navedbah iz zahteve za varstvo zakonitosti in prerekal navedbe vrhovnega državnega tožilca. Po mnenju zagovornika vrhovni državni tožilec naj ne bi odgovoril na vse navedbe iz zahteve za varstvo zakonitosti. Zagovornik predlaga, da Vrhovno sodišče zavzame stališče in poenoti sodno prakso za primere, ko so obsojenci praktično in dejansko oškodovanci. V preostalem pa zagovornik ponavlja svoje navedbe, da bi naj bil obsojenec B. zgolj navidezni direktor O. d.o.o., na ta položaj naj bi pristal, da bi ohranil zaposlitev, da ni sklepal nobenih pogodb, temveč je bil navadni delavec, pri čemer naj bi bil dejanski lastnik in direktor O. d.o.o., obsojenec T., zato naj obsojenec B. kot navidezni direktor tudi ne bi imel naklepa storiti kaznivo dejanje. Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen tudi obsojencu, vendar se glede njega ni izjavil. B.

6. Neutemeljen je očitek iz zahteve za varstvo zakonitosti, da je sodišče prve stopnje napačno uporabilo materialno pravo, češ da bi se naj sklicevalo na 228. člen KZ, torej kaznivo dejanje nezakonite vselitve, čeprav bi bilo za obravnavano dejanje treba uporabiti KZ-1. Tako iz izreka kot iz obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje jasno izhaja, da je sodišče prve stopnje v skladu s prvim odstavkom 7. člena KZ-1 pravilno uporabilo zakon, ki je veljal v času izvršitve kaznivega dejanja, torej KZ-1, ter dejanje, kot je opisano v izreku sodbe, pravilno kvalificiralo kot kaznivo dejanje poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. Res je, da sodišče prve stopnje v izreku izpodbijane sodbe omenja samo naslov zakona, torej Kazenski zakonik, pri tem pa ne uporabi kratice zakona, vendar uporaba kratice zakona v skladu s 359. členom ZKP ni obvezna sestavina izreka obsodilne sodbe. V skladu z 2. točko prvega odstavka 359. člena ZKP mora izrek obsodilne sodbe vsebovati tudi navedbo določb kazenskega zakona, katere je sodišče uporabilo. Sodišče prve stopnje je v izreku izpodbijane sodbe navedlo, da je obsojenec M. B. v sostorilstvu s soobtožencem I. T. storil kaznivo dejanje po prvem odstavku 228. člena Kazenskega zakonika, s čimer je navedlo določbo kazenskega zakona, ki jo je uporabilo. Res je, da imata tako KZ kot KZ-1 enak naslov, in sicer Kazenski zakonik, zato uporaba kratice že v izreku sodbe prispeva k večji preglednosti izreka. Vendar dejstvo, da sodišče v izreku ne uporabi kratice zakona, ki v skladu s 359. členom ZKP ni obvezna sestavina izreka obsodilne sodbe, ne pomeni, da izrek zaradi tega ni pravilen ali ni razumljiv, zato razlogi, na katere se sklicuje zahteva za varstvo zakonitosti, tudi ne predstavljajo absolutne bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki drugega odstavka 371. člena ZKP.

7. V obravnavnem primeru izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje vsebuje opis vseh dejstev in okoliščin, ki predstavljajo zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1. V 4. točki obrazložitve izpodbijane sodbe je sodišče prve stopnje uporabilo kratico KZ-1, iz česar nedvoumno izhaja, da je uporabilo pravilen zakon. V celoti neutemeljena je tudi navedba iz zahteve za varstvo zakonitosti, da bi se naj sodišče prve stopnje sklicevalo na kaznivo dejanje neupravičene vselitve po 228. členu KZ, saj sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi nikjer ni uporabilo kratice KZ niti ni omenilo kaznivega dejanja neupravičene vselitve.

8. Zahteva za varstvo zakonitosti zatrjuje, da bi naj sodišči prve in druge stopnje napačno uporabili materialno pravo s tem, ko sta ugotovili, da bi naj oškodovanka I. L. s.p., bila oškodovana v mesecu aprilu in maju 2009, čeprav naj bi bila pogodba o vodenju poslovnih knjig sklenjena dne 1. 6. 2009. S takšnimi navedbami zahteva za varstvo zakonitosti ne uveljavlja napačne uporabe materialnega prava, temveč kvečjemu zmotno ugotovitev dejanskega stanja in absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka zaradi nerazumljivosti izreka sodbe v smislu 11. točke drugega odstavka 371. člena ZKP. Zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja zahteve za varstvo zakonitosti v skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni mogoče vložiti, zato Vrhovno sodišče navedb iz zahteve za varstvo zakonitosti v zvezi z datumom oškodovanja in datumom sklenitve pogodbe o vodenju poslovnih knjig vsebinsko ni moglo preverjati. Je pa v zvezi s temi navedbami preizkusilo razumljivost izreka sodbe sodišča prve stopnje v smislu morebitne absolutne kršitve kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Iz dela izreka sodbe sodišča prve stopnje, v katerem so opisana dejstva in okoliščine, ki prestavljajo zakonske znake kaznivega dejanja poslovne goljufije po prvem odstavku 228. člena KZ-1 (konkretni dejanski stan), je razvidno, da sta obsojenca M. B. in I. T. bila spoznana za kriva oškodovanja oškodovanke I. L. s.p., v obdobju od meseca aprila 2009 do septembra 2010. V izreku je tudi navedeno, da sta obsojenca dogovor o izvajanju računovodskih storitev z oškodovanko I. L. s.p., sklenila že v mesecu aprilu 2009 ter da je bila pogodba o vodenju poslovnih knjig dne 1. 6. 2009 sklenjena na podlagi tega predhodnega dogovora. Izrek izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje je glede datumov sklenitve dogovora o izvajanju računovodskih storitev in datumov oškodovanja oškodovanke popolnoma razumljiv in notranje skladen, zato ni podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP.

9. Zagovornik v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka, ki bi naj bila podana z zavrnitvijo dokaznega predloga z izvedencem grafologom, ki bi naj potrdil, da na pogodbi o vodenju poslovnih knjig z dne 1. 6. 2009 ni podpis obsojenca M. B., temveč podpis neznane osebe, vendar pa obsojenčev zagovornik teh kršitev ni uveljavljal v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V zahtevi za varstvo zakonitosti tudi niso navedeni razlogi, zaradi katerih obsojenec teh kršitev ne bi mogel uveljavljati že v pritožbi zoper sodbo sodišča prve stopnje. V skladu s petim odstavkom 420. člena ZKP zato teh kršitev v zahtevi za varstvo zakonitosti ni mogoče uveljavljati.

10. Z navedbami, s katerimi zagovornik utemeljuje protislovnost izreka oziroma nasprotovanje med izrekom in izvedenimi dokazi ter se nanašajo na položaj obsojenca M. B. v družbi O. d.o.o., na sklepanje pogodbe o vodenju poslovnih knjig z dne 1. 6. 2009, na komunikacijo z oškodovanko I. L. s.p., na višino plačila za računovodske storitve, na povzročitev davčnega dolga ter na plačilo DDV s strani oškodovanke, zagovornik v resnici izpodbija ugotovljeno dejansko stanje. V skladu z drugim odstavkom 420. člena ZKP pa zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

C.

11. Ker Vrhovno sodišče ni ugotovilo zatrjevanih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona, ki jih zahteva uveljavlja, je zahtevo za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).

12. Vrhovno sodišče je obsojenca na podlagi četrtega odstavka 95. člena ZKP v zvezi z 98.a členom ZKP oprostilo plačila sodne takse.