Jedro

S prvostopnim, kakor tudi z drugostopnim upravnim aktom ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici ali pravni koristi, zato tožnica tudi ne izkazuje pravnega interesa za sprožitev predmetnega upravnega spora.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je upravno sodišče na podlagi določbe 4. točke 1. odstavka 34. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00 - ZUS) zavrglo tožničino tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 26.8.2005. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo B.B. zoper odločbo Območne geodetske uprave Maribor z dne 20.12.2004, s katero je navedeni prvostopni upravni organ v postopku ureditve meje in parcelacije na zahtevo C.C. in D.D. odločil, da so meje med parcelami navedenimi v odločbi urejene.

Upravno sodišče je tožbo tožnice zavrglo, ker ni izkazala pravnega interesa za izpodbijanje odločbe tožene stranke v upravnem sporu. V razlogih izpodbijanega sklepa se sklicuje na določbe 1., 4. in 18. člena ZUS. V skladu z določbami navedenih členov so lahko stranke v upravnem sporu, kjer se izpodbija upravni akt, osebe, ki so kot stranke sodelovale v upravnem postopku, pa tudi druge osebe, če izkažejo, da jim je tožena stranka z izpodbijanim aktom posegla v njihove pravice oziroma pravno zavarovane interese. Tožnica v tem primeru takšnega posega tožene stranke v svoje pravice ali pravno zavarovane interese ni izkazala, saj kot stranka v upravnem postopku ni sodelovala. Tožnica ne izkazuje pravnega interesa za sodelovanje v predmetnem postopku, ker ni lastnica nobene od parcel, na katere lahko ureditev meje z delitvijo parcele št. 15 k.o... vpliva. Tožničino nekdanje lastništvo nad navedeno parcelo in tožničini ugovori v zvezi s tem pa niso predmet obravnavanega postopka in zato za odločitev o tem, ali tožnici gre status stranke v tem postopku, niso relevantni.

Tožnica vlaga zoper sklep sodišča prve stopnje pritožbo po pooblaščencu, svojemu sinu. Navaja, da upravno sodišče ni upoštevalo tega, da njen pooblaščenec ni vešč prava. Zavrnjena je bila v vsaj desetih odvetniških pisarnah, kar je imelo za posledico, da je morala sama pisati pritožbe. Pooblaščenec, kot nepoznavalec prava, pa je v tožbi napačno interpretiral določena dejstva, med drugim, da podaja tožbo tudi v svojem imenu. Prav tako upravno sodišče ni obravnavalo in zavzelo stališča do njenih obširnih navedb v tožbi in številnih listin, ki jih je priložila tožbi. Predlaga, da vrhovno sodišče izpodbijani sklep razveljavi, zahteva pa tudi povrnitev stroškov pritožbenega postopka.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Pritožba ni utemeljena.

Po presoji vrhovnega sodišča je upravno sodišče postopalo pravilno, da je tožbo tožnice ob njenem predhodnem preizkusu kot nedovoljeno zavrglo. Odločitev je pravilno oprlo na določbo 4. točke 1. odstavka 34. člena ZUS, po kateri sodišče tožbo zavrže s sklepom, če upravni akt, ki se izpodbija s tožbo, očitno ne posega v tožnikovo pravico ali v njegovo neposredno, na zakon oprto korist. Upravno sodišče je v izpodbijanem sklepu ugotovilo, kar izhaja tudi iz listin v upravnih spisih, da s prvostopnim, kakor tudi z drugostopnim upravnim aktom ni bilo odločeno o nobeni tožničini pravici ali pravni koristi, zato tožnica tudi ne izkazuje pravnega interesa za sprožitev predmetnega upravnega spora. Tožnica ni lastnica nobene od parcel, na katere se je nanašala ureditev meje. Zato ni bila stranka v upravnem postopku in ji prvo in drugostopna odločba nista bili vročeni. Stranka v postopku je bil njen sin C.C., ki se je zoper prvostopno odločbo pritožil in je tožena stranka o njegovi pritožbi z izpodbijano odločbo tudi odločila.

Neupošteven je tožničin pritožbeni ugovor, da ona in njen pooblaščenec-sin nista vešča prava in zato v tožbi nista pravilno opredelila, da je tožnik njen sin C.C., ki je sedanji lastnik predmetne parcele. Kot je pravilno navedlo že upravno sodišče, pa tožnici ne daje položaja stranke v predmetnem postopku njeno nekdanje lastništvo na zemljišču, ki je bilo predmet ureditve meje.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi s 1. odstavkom 72. člena ter 2. odstavkom 82. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07) pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožnica s pritožbo v upravnem sporu ni uspela, zato sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi s 1. odstavkom 22. člena ZUS-1.