Jedro

Kaznovanje po 109. členu ZPP ne pomeni kaznovanje za kaznivo dejanje, temveč je kot žalitev možno opredeliti vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga izraža sovraštvo, prezir ali zasmehovanje.

Izrek

I. Pritožba zoper sklep z dne 14.9.2012 o kaznovanju se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Pritožba zoper sklep z dne 17.7.2012 o zavrženju zahteve za izločitev sodnice se zavrne in izpodbijani sklep potrdi.

III. Pritožba zoper sodbo z dne 14.9.2012 se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

IV. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom z dne 14. 9. 2012 je sodišče prve stopnje prvega toženca kaznovalo z denarno kaznijo v višini 500,00 EUR, ki jo mora plačati v roku 15 dni na transakcijski račun Okrajnega sodišča v Ljubljani.

2. Prvi toženec je zoper sklep vložil pravočasno pritožbo iz pritožbenih razlogov zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava s predlogom, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v celoti razveljavi ter sproži ustavni spor o neskladju tretjega in četrtega odstavka 11. člena v zvezi s 109. členom Zakona o pravdnem postopku z Ustavo, ker sodišča s kaznovanjem na podlagi argumenta moči – s poskusi utišanja strank prekomerno posegajo v pravno varstvo državljanov ter da na podlagi 145. člena Zakona o kazenskem postopku sproži kazenske postopke proti okrajnima sodnicama D. S. in N. P. Š. zaradi kaznivega dejanja zlorabe uradnega položaja in uradnih pravic v zvezi z nevestnim delom v službi, prikrivanja in oškodovanja tujih pravic v zadevi opr. št. III P 2291/2011 z dne 14. 9. 2012. Pri sojenju so sodišča vezana na ustavo in zakon. Z ustavo je vsakomur zagotovljeno enako varstvo pravic pred sodiščem, ter da o njegovih pravicah in dolžnostih odloča neodvisno in nepristransko sodišče. Če je prvo sodišče menilo, da navedene ustavne določbe zanj ne veljajo, bi moralo, preden jih je uporabilo, postopek prekiniti ter začeti postopek pred Ustavnim sodiščem. Ne sme pa predpisov iz maščevalnosti arbitrarno tolmačiti na podlagi lastne subjektivne zaznave. Okrajna sodnica ni pojasnila, zakaj so ustavne določbe, zakonodaja ter ustaljena sodna praksa žaljivi za sodišča, niti zakaj sodnikom ni treba dokazovati žaljivosti s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo, če smo pred zakonom vsi enaki, razen če ne gre, kot v konkretnem primeru, za izkazovanje argumenta moči. Napačna je tudi ocena okrajne sodnice, da je žaljiva uporaba pojma koruptiven. Zakon o integriteti in preprečevanju korupcije v 1. alineji 4. člena opredeljuje korupcijo kot „vsako kršitev dolžnega ravnanja (torej tudi opustitev dolžnega ravnanja) uradnih in odgovornih oseb v javnem ali zasebnem sektorju, kot tudi ravnanje oseb, ki se lahko s kršitvijo okoristijo zaradi neposredno ali posredno obljubljene, ponujene ali dane oziroma zahtevane, sprejete ali pričakovane koristi zase ali za drugega“. Iz sklepa je razvidno, da je okrajna sodnica izrekla denarno kazen pod vplivom predhodnega kaznovanja, in ne zato, ker bi bile trše besede, s katerim je prvi toženec zgolj opozoril na postopanje sodišča v nasprotju s tretjim odstavkom 3. člena ZPP. Okrajna sodnica v izpodbijanem sklepu navaja svoje pavšalne subjektivne poglede na sodničine iztrgane citate, v nasprotju s pomenom navedb prvega toženca in s stroko ter zakonskim namenom.

3. Z izpodbijanim sklepom z dne 17. 7. 2012 je bila zahteva prvega toženca za izločitev okrajne sodnice zavržena.

4. Zoper sklep se skupaj z odločitvijo o glavni stvari pritožuje prvi toženec. V pritožbi zoper sklep navaja, da izpodbijanega sklepa ni izdala predsednica sodišča, temveč nepooblaščena oseba.

5. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve sodbe razsodilo, da se pri nepremičnini na naslovu C z ID znakom xx, posamezni del št. 82 v stavbi št. X (ID xxx) vknjiži lastninska pravica na prvega toženca.

6. Prvi toženec sodbo izpodbija iz vseh pritožbenih razlogov iz 338/I člena ZPP. Navaja, da je sodišče izdalo sodbo izven glavne obravnave, čeprav bi jo moralo opraviti, zaradi česar je bilo prvemu tožencu onemogočeno polno varstvo njegovih pravic. Iz zapisnika z dne 10. 5. 2012 je razvidno, da sodišče prič ni odstranilo iz dvorane, tako sta priči F. in N. prisostvovali zaslišanju priče tožeče stranke D. P. ter se v njunem pričanju prilagodili izjavam prve priče. Iz zapisnika je nedvomno razvidno, da je pri vprašanju pritožnika priči F. „na podlagi česa ste izstavili ZK dovolilo v vašem odgovoru na tožbo“ intervenirala priča N., ki je bila šele kasneje zaslišana. Ker sodišče ni oddaljilo prič iz dvorane, je dovolilo – kar sta izkoristili priči F. in N., kot prava vešči osebi sta vedeli oziroma bi morali vedeti, da ne smeta biti navzoči pri zaslišanju prič – krivo pričanje. Napačna je ugotovitev sodišča, da so nepomembne trditve prvega toženca o neveljavnosti pogodbe o medsebojnih razmerjih in pogodbe o upravljanju. Trditev sodišča, da gre v predmetni zadevi in zadevi z opr. št. III 636/2009 za različna pravna temelja, pomeni bistveno kršitev pravil postopka, saj gre v obeh primerih za vpis lastninske pravice na nepremičnini prvega toženca v zemljiško knjigo. Iz navedenega razloga je zatrjevanje sodišča, da gre v predmetni zadevi za stvarno pristojnost iz prvega odstavka 30. člena ZPP v nasprotju s tožbenim zahtevkom na podlagi določbe petega odstavka 168. člena ZIZ. Iz navedenega razloga je izrek sodbe nerazumljiv, ker nasprotuje samemu sebi in ker so v njem navedeni razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju (14. in 15. člen točka 339. člena ZPP). Prvi toženec je uveljavljal nesklepčnost tožbe, sodišče pa je ni zavrglo niti potem, ko tožeča stranka z zahtevanimi dokazi ni dopolnila tožbe. Medtem ko je sodišče striktno zavrnilo izvedbo predlaganih dokazov prvega toženca, tudi priče J. S. iz zadeve opr. št. DN 29337/2008, v kateri je tožeča stranka zemljiškoknjižnemu sodišču lažno zatrjevala, da so POMR podpisali vsi etažni lastniki in preprečila vročitev zemljiškoknjižnih sklepov etažnim lastnikom. Z neupoštevanjem tega dejstva je sodišče dovolilo tožeči stranki razpolaganje v nasprotju s 6. točko 339. člena ZPP. Prvi toženec prereka stališče o izključni krajevni pristojnosti, saj v predmetni zadevi ne gre za spor ne iz 57. in ne iz 63. člena ZPP, enako kot je prerekal, da naj bi šlo v konkretni zadevi za stvarno pristojnost iz prvega odstavka 30. člena ZPP. Ne gre namreč ne za spor o nepremičnini niti za spor o motenju posesti, niti za spor po 63. členu ZPP, razen če gre za tovariški dogovor med sodiščem in tožečo stranko, podobno kot se dogaja v stečajnih postopkih. Stališče sodišča pa je tako pristransko, da ga ni mogoče preizkusiti, glede na to, da je sodišče tožeči stranki izdalo potrdilo o vloženi tožbi z dne 28. 5. 2012, datirano na dan 30. 5. 2012, za katerega izdajo sicer ni pristojno, niti ni običajno, ker so določbe ZPP o vlogah nedvoumne. Izključni namen sodišča ugoditi tožeči stranki izhaja iz zavrnitve predlaganega dokaza prvega toženca, ker sodišče ni pridobilo pravnomočno končane zadeve Okrajnega sodišča v Kamniku, opr. št. I P 142/2009 v kateri je pooblaščenec sodišču potrdil, da POMR ni bila sklenjena, čeprav se je tožeča stranka v vseh spornih zadevah glede obračunavanja stroškov sklicevala na njeno določbo. Prvi toženec prereka priznane stroške postopka, ker so nastali izključno po krivdi tožeče stranke, ki je vložila nesklepčen tožbeni zahtevek in ga na glavni obravnavi ni uspela dopolniti v skladu z zahtevo o popolnih vlogah na zahtevo sodišča. Sodišče pa je prekoračilo svoje pristojnosti, ker je drugi toženi stranki priznalo neprijavljene stroške za pričanje, za odgovor na tožbo ter za nepotrebno udeležbo na narokih.

7. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila ter je predlagala njeno zavrnitev.

8. Pritožbe so neutemeljene.

O pritožbi zoper sklep o kaznovanju:

9. Po določbi prvega 109. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) pravdno sodišče kaznuje po določbah tretjega do sedmega odstavka 11. člena tega zakona tistega, ki v vlogi žali sodišče, stranko ali drugega udeleženca v postopku. Kazen, izrečena po prvem odstavku tega člena, ni ovira za kaznovanje zaradi kaznivega dejanja (drugi odstavek 109. člena ZPP).

10. Namen zakonodajalca pri prepovedi žaljivih vlog po 109. členu ZPP je zavarovati zaupanje v sodstvo in ugled ter avtoriteto sodstva. Sodstvo mora kot garant pravice uživati zaupanje javnosti, če naj bo uspešna pri svoji nalogi. Zato se lahko izkaže za nujno, da se to zaupanje zavaruje pred destruktivnimi napadi, ki so očitno neutemeljeni, še posebej ob upoštevanju dejstva, da so sodniki, ki so bili podvrženi kritiki, omejeni z načeli, ki jim preprečujejo možnost, da na napad odgovorijo (glej Aleš Galič: Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 1. knjiga, GV Vestnik, 2005, str. 443 do 452).

11. Z odločbo U- I-145/2003 je ustavno sodišče že presodilo ustavno skladnost 109. člena ZPP ter ocenilo, da ni v neskladju z Ustavo. Ocenilo je, da prepoved žaljivih vlog po 109. členu ZPP ne omejuje strankine pravice, da se pred sodiščem izjavlja glede tistega, zaradi česar je pravica do izjavljanja zagotovljena kot človekova pravica kot del pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave. Zato je presodilo, da pri 109. členu ZPP ne gre za omejitev te pravice, pač pa zgolj za določitev načina njenega izvrševanja.

12. Zmotno je pritožnikovo stališče, da je žaljivost potrebno dokazati s pravnomočno kazensko obsodilno sodbo. Kaznovanje po 109. členu ZPP ne pomeni kaznovanje za kaznivo dejanje, temveč je kot žalitev možno opredeliti vsako dejanje, s katerim storilec nekomu neupravičeno odreka spoštovanje, mu jemlje ugled ali s katerim zoper nekoga izraža sovraštvo, prezir ali zasmehovanje. Gre za ukrep procesnega vodstva, ki ima namen zagotoviti nujno procesno disciplino in ni kazensko pravne narave.

13. Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da so navedbe, ki jih je prvi toženec podal v odgovoru na tožbo, in v katerem večkrat navaja, da je konkretna sodnica nepoštena, pristranska in koruptivna, ter namiguje na storitev kaznivega dejanja, objektivno žaljive in predstavljajo podlago za izrek denarne kazni, saj presegajo meje dopustne in sprejemljive kritike sodnikovega dela. Ne gre le za osebni napad na konkretno sodnico, pač pa za objektivno žaljive zapise, ki ogrožajo ugled in avtoriteto celotnega sodstva, katerega pripadnica je konkretna sodnica.

14. Zmotno je stališče pritožbe, da je bil prvi toženec kaznovan zaradi predhodnega kaznovanja v zadevi opr. št. III P 636/2009. Dejstvo, da je bil prvi toženec zaradi žalitve že kaznovan v citirani zadevi je samo vplivalo na višino denarne kazni, saj je bil pritožnik v navedeni zadevi že opozorjen na dostojno uveljavljanje pravic v pravdnem postopku.

15. Pritožbeno sodišče ob uradnem preizkusu glede višine denarne kazni pritrjuje odločitvi prvega sodišča, da je denarna kazen po višini primerna teži žalitve.

16. Ker pritožbeni razlogi niso podani, v postopku pa tudi ni prišlo do uradno upoštevnih procesnih kršitev, je pritožbeno sodišče na podlagi 2. točke 365. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep o denarni kazni.

O pritožbi zoper sklep o zavrženju zahteve za izločitev

17. Pritožnik vsebinsko ne oporeka odločitvi o zavrženju zahteve za izločitev okrajne sodnice, meni pa, da sklepa ni izdala predsednica sodišča. 18. Iz uradnega zaznamka Su 29/2012/72 z dne 2. 7. 2013, ki ga je pribavilo pritožbeno sodišče izhaja, da je izpodbijani sklep podpisal podpredsednik sodišča, okrožni sodnik M. V., kar je v skladu z drugim odstavkom 61. člena Zakona o sodiščih ter 3. členom Sodnega reda.

19. Ker je izpodbijani sklep pravilen v dejanskem in pravnem pogledu in ni obremenjen z upoštevnimi procesnimi kršitvami, ga je pritožbeno sodišče na podlagi 2 točke 365. člena zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep.

O pritožbi zoper sodbo:

20. Po oceni pritožbenega sodišča je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje vse odločilne dejanske okoliščine pravilno in popolno ugotovilo, na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, pri odločanju pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 339. člena ZPP. Pri tem se pritožbeno sodišče v izogib ponavljanju v celoti sklicuje na jasne, prepričljive in utemeljene razloge izpodbijane sodbe, ki jih pritožba prav v ničemer ne omaja.

21. Tožeča stranka je kot upnik v izvršilnem postopku predlagala izvršbo na nepremičnino, na kateri prvi toženec (dolžnik v zadevi In 535/2011) ni vpisan kot lastnik. Ker tožeča stranka ne razpolaga z listino, primerno za vpis dolžnikove lastninske pravice, je bila s sklepom sodišča opr. št. In 535/2011 z dne 18. 8. 2011 napotena na vložitev tožbe po petem odstavku 168. člena ZPP, ki daje upniku možnost, da namesto dolžnika, s tožbo doseže vpis lastninske pravice na dolžnika in s tem izpolni pogoje za izvršbo. Pritožnik v pritožbi ne oporeka ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je pravni temelj pridobitve lastninske pravice med prvim tožencem in drugo toženko sklenjena pisna prodajna pogodba, s katero je druga toženka prvemu tožencu prodala sporno nepremičnino (stanovanje na naslovu C z ID znakom xxx, ki predstavlja posamezni del št. 82 v stavbi x k.o. X), in ki predstavlja listino, primerno za vpis lastninske pravice prvega toženca na tej nepremičnini do celote.

22. Sodišče prve stopnje pravilno ni izvedlo s strani prvega toženca predlaganih dokazov v zvezi z ugotavljanjem zatrjevanih dejstev o neveljavnosti sklenjene pogodbe o medsebojnih razmerjih med etažnimi lastniki stavbe na C in o neveljavnosti sklenjene pogodbe o upravljanju med tožečo stranko kot upravnikom in etažnimi lastniki C, saj gre za pravno nepomembna dejstva. V konkretni pravdi se kot pravno pomembno dejstvo ugotavlja le obstoj zatrjevane pisne prodajne pogodbe, ki predstavlja listino, primerno za vpis lastninske pravice prvega toženca na sporni nepremičnini v zemljiško knjigo.

23. Pritožnik uveljavlja kršitev 10. točke prvega odstavka 339. člena ZPP, ki določa, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, če je sodišče izdalo sodbo brez glavne obravnave, pa bi moralo opraviti glavno obravnavo. Kot izhaja iz zapisnika o glavni obravnavi, je bila glavna obravnava opravljena dne 5. 7. 2012. Obravnave se je udeležil tudi prvi toženec, zato je njegova trditev, da sodišče glavne obravnave ni opravilo, protispisna. Sodišče prve stopnje pa je pravilno sodbo v skladu z 74. členom ZPP izdalo šele po izdaji sklepa o zavrnitvi zahteve za izločitev sodnice.

24. Neutemeljeni so tudi pritožbeni očitki o napačnem postopanju sodišča v zvezi z zaslišanjem zakonitega zastopnika tožeče stranke D. P. ter pooblaščenca druge tožene stranke odvetnika J. N. Določbe o zaslišanju prič se pri zaslišanju strank oziroma njihovih zakonitih zastopnikov in pooblaščencev (263. člen ZPP) ne uporabljajo neposredno, saj je treba upoštevati položaj strank v postopku. Ker stranki kot glavnemu procesnemu subjektu ni mogoče odreči pravice, da je prisotna na naroku, določba prvega odstavka 238. člena ZPP o ločenem zasliševanju ne pride v poštev.

25. Pravilna je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da je stvarno pristojno za odločanje na podlagi prvega odstavka 30. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 481. člena ZPP. Stališče sodišča prve stopnje, da gre v zadevi opr. št. III 639/2009 sedaj IV Pg 4906/2009, kjer tožbeni zahtevek glasi na izstavitev listine, primerne za vknjižbo lastninske pravice na toženca na sporni nepremičnini v zemljiški knjigi, za zahtevek obligacijske narave, medtem ko gre v konkretni zadevi, kjer se tožbeni zahtevek glasi na vknjižbo lastninske pravice prvega toženca v zemljiško knjigo, za spor o stvarni pravici na nepremičnini, zaradi česar je potrebno uporabiti določbo drugega odstavka 481. člena ZPP, ki določa, da se pravila postopka v gospodarskih sporih ne uporabljajo v sporih o stvarnih pravicah na nepremičninah. Pravilno je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je prvi toženec ugovor krajevne pristojnosti vložil šele po opravljenem prvem naroku za glavno obravnavo, torej prepozno, zato ga je prvo sodišče pravilno, upoštevajoč določbo 22. člena ZPP, ni upoštevalo.

26. V čem naj bi izdaja potrdila o vloženi tožbi vplivala na zakonitost in pravilnost sodbe, pritožnik ne pojasni.

27. Tožeča stranka je v pravdi uspela, zato je upravičena do povrnitve stroškov pravdnega postopka na podlagi prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi z prvim in drugim odstavkom 161. člena ZPP. Nerazumljiva je pritožbena navedba, da je sodišče prekoračilo svoje pristojnosti, ko je drugi toženi stranki priznalo neprijavljene stroške za pričanje, za odgovor na tožbo ter za nepotrebno udeležbo na narokih. Kot je razvidno iz izreka in obrazložitve sodbe sodišča prve stopnje, je prvo sodišče, glede na to, da je tožeča stranka vračilo stroškov postopka zahtevala le od prvega toženca, v skladu z določbo drugega odstavka 161. člena ZPP le prvemu tožencu naložilo povrnitev sorazmernega dela stroškov postopka.

28. Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

29.Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka, ker njen odgovor na pritožbo ni prispeval k rešitvi zadeve (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).