Jedro

Steklena vrata ne predstavljajo nevarne stvari.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sklepom dovolilo spremembo tožbe in s sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za plačilo odškodnine v višini 15.200,00 EUR z zahtevanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) in predlaga, da pritožbeno sodišče njeni pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje, vse s stroškovno posledico. Sodišče prve stopnje je kršilo določbe pravdnega postopka, ker je upoštevalo prepozne dokaze tožene stranke, dokazov tožeče stranke pa ni upoštevalo. Upoštevalo je račun D. o nakupu modrih oznak „rini“ in „vleci“, ki ga je (prepozno) predložila toženka, prič, ki jih je tožeča stranka predlagala v dokaz, da teh oznak na vratih v času škodnega dogodka ni bilo, pa ni zaslišalo. Zaradi neenakopravnega obravnavanja je bila tožeči stranki kršena pravica enakosti pred zakonom, odvzeta pa ji je bila tudi možnost dokazovanja, saj pred ogledom vrat ni videla, da bi vrata imela modre označbe, o njih pa tudi ni nihče izpovedoval. Steklena vrata nedvomno predstavljajo nevarno stvar, toliko bolj, če niso označena. Materialnopravno zmotno je zato stališče sodbe, da ne gre za nevarno stvar. Mogoče bi bilo očitati delno odgovornost tožeči stranki za nastalo škodo, v nobenem primeru pa se ne more ekskulpirati zavarovanec tožene stranke, ki steklenih vrat ni pravilno označil. Steklena vrata niso bila označena, sodišče je štelo, da je napis „rini“ dovolj kot oznaka steklenih vrat, čemur ni mogoče pritrditi. V primeru, da bi bile oznake nameščene in da bi bile pravilno nameščene, do nesreče, to je trka tožnice v vrata, ne bi prišlo. V konkretni zadevi je sporno, ali so bile na vratih v času škodnega dogodka nameščene nalepke „rini“ in „vleci“, in ali je takšna oznaka v skladu s predpisi, ki jih nalaga evropska direktiva, kot tudi predpisi o varstvu pri delu in M. V. pri uporabi, požarna zaščita, evakuacija, ki je oblikovan na osnovi Direktive o gradbenih proizvodih in velja tudi v RS. Ti predpisi določajo, da morajo biti steklena vrata jasno označena z barvnim trakom ali znakom v višini med 1,40 metra in 1,60 metra. Nalepka „rini“ in „vleci“ ne pomeni označitve steklenih vrat, temveč le smer odpiranja teh vrat in ne more hkrati služiti tudi oznaki steklenih vrat, ki se zahteva za varnost oseb pri vstopu in izstopu. Taka oznaka predstavlja izigravanje predpisov. Pooblaščenki, ki je opravljala poizvedbe pri D., je bilo pojasnjeno, da se le-te ne uporabljajo za označevanje steklenih površin. Tožnica ne sprejema mnenja izvedenca, ki ob ogledu niti ni zaznal, da je nekdo v času ogleda z vrat odtrgal napis „izhod“. Ob začetku ogleda so namreč vrata imela tri napise, majhen bel napis z oznako „rini“, modro nalepko z oznako „rini“ in zeleno oznako „izhod“, kar kaže na to, da so se nalepke, glede na pogostost nesreč, dodatno lepile. Nobena od prič o modrih nalepkah ni izpovedovala, direktor sam pa je ob zaslišanju povedal, da zanj vrata predstavljajo nevarno stvar in da se je tudi sam zaletel vanje. Tožnica je iz objekta izstopila in v vrata trčila, ko se je vanj vračala, ker je v vmesnem času nekdo ta vrata zaprl, česar kljub običajni skrbnosti ni zaznala. Vrata očitno niso bila ustrezno označena, saj priča V. T. ni znala opisati, kakšna označba naj bi na njih bila. Namen označbe steklenih vrat je nedvomno v tem, da ljudje stekleno oviro, ki je na njihovi poti, opazijo.

3. Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnica je v predmetnem postopku zahtevala plačilo odškodnine za škodo, ki ji je nastala, ko si je 23. 8. 2010 v prostorih K. poškodovala nos, ker se je z vso močjo zaletela v zaprta steklena vrata, ki niso bila ustrezno označena.

6. Sodba zavzame stališče, da ni podana niti objektivna niti krivdna odgovornost tožene stranke in odgovornost za nesrečo pripiše tožnici, ki ni bila zadosti pazljiva.

7. Ni podana očitana bistvena kršitev določb postopka, ki je po pritožbeni trditvi v tem, da je sodišče upoštevalo dokaz tožeče stranke, ki ga je slednja predložila prepozno in je bila zanj prekludirana (prvi odstavek 286. člena ZPP v zvezi s šestim odstavkom istega člena). Sodišče prve stopnje je sicer res upoštevalo račun D. o nakupu modrih nalepk, ki ga je tožena stranka predložila po prvem naroku (po opravljenem ogledu spornih steklenih vrat), za kar pa je navedlo zadostne in prepričljive razloge. Šele ob ogledu steklenih vrat, ki jih je tožena stranka po zamenjavi v letu 2011 shranila, se je ugotovilo, da je na njih več nalepk in da so med strankama sporne modre oznake(1). Tožeča stranka je v pravočasnih pripombah na izvedensko mnenje (pripravljalna vloga 15. 10. 2013) sama zahtevala, da sodišče s sklepom toženi stranki naloži predložitev listine, iz katere bo razvidno, kdaj so bile te nalepke kupljene. Postopanje sodišča, ki je račun o nakupu nalepk, izdan 29. 9. 2008, ki ga je tožeča stranka predložila, upoštevalo kot dokaz, je skladno s četrtim odstavkom 286. člena ZPP(2). Dokaznega predloga tožene stranke z zaslišanjem dodatnih prič, ki bi izpovedovale, ali so bile modre nalepke v času škodnega dogodka nameščene, sodba ne zavrne zaradi prekluzije, kot očita pritožba, temveč zato, ker oceni, da ima zadostno podlago že v drugih izvedenih dokazih(3). Pritožba ne trdi, da iz tega razloga sodišče njenega dokaznega predloga ne bi smelo zavrniti. Sicer pa tožnica v tožbenih trditvah ni navajala, kakšna označba je bila na vratih, čeprav bi trditev, da vrata niso označena v skladu s predpisi (zlasti Evropsko direktivo o gradbenih proizvodih) kazala, da je vedela, kakšne so bile oznake (že pred ogledom spornih vrat) in bi priče lahko predlagala že prej. Neutemeljen je zato tudi očitek o neenakopravnem obravnavanju in kršitvi ustavne pravice do enakosti pred zakonom. Odvzeta pa ji tudi ni bila možnost dokazovanja dejstev.

8. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje dovolj popolno in pravilno ugotovilo in pravilno uporabilo materialno pravo. V izvedenem dokaznem postopku je imelo zadostno podlago za zaključek, da je tožnica v (zaprta) steklena vrata udarila, ker ni bila zadosti pazljiva.

9. Ugotovitve sodbe so: - da se je tožnica 23. 8. 2010 udeležila predavanja v stavbi K., - da je po končanem odmoru hotela poklicati nazaj v predavalnico svoje sodelavce in se pri tem zaletela v (zaprta) notranja steklena vrata, ki so bila prej odprta, - da je ob trku v vrata utrpela poškodbo nosu, - da je skozi ta vrata v stavbo K. prišla prvič (prej je uporabljala drug vhod v stavbo), - da so bila vrata enaka, kot v stavbi, kjer je bila zaposlena (B.) in ji je bil princip delovanja takih vrat poznan, - da so bila sporna vrata v celoti steklena, dvokrilna, - da so bile na vratih poleg bele oznake z napisom „rini – vleci“ (manjši, bele barve) tudi večje oznake modre barve „rini – vleci“, - da je po ugotovitvah izvedenca (modra) nalepka nameščena tako, da je spodnji rob napisa 126 cm od spodnjega roba vratnega krila, zgornji rob napisa pa 141 cm od spodnjega roba vratnega krila, - da se je tožnica poškodovala, ko se je na hitro obrnila in udarila v steklena vrata, ker ni pričakovala, da so zaprta.

- da se je K. v stavbo, v kateri so sporna vrata, preselila sredi avgusta 2008,.

10. Pritrditi je razlogom sodbe, da steklena vrata ne predstavljajo nevarne stvari in ni podana objektivna odgovornost tožene stranke, kot vztraja pritožba. Podana pa tudi ni krivdna odgovornost. Opis poteka dogodka, kot ga je podala sama tožnica, potrjuje pravilnost stališča sodbe, da sporna steklena vrata niso bila nekaj neobičajnega. Tožnica je zanje vedela, in je vanje trčila, ker ni bila zadosti skrbna. Prikazovanje pritožbe, da je direktor D. P. sam izpostavil, „da so zanj vrata nevarna, saj se je tudi sam zaletel vanje“, je iztrgano iz njegove celotne izpovedbe. Slednji je namreč povedal, da se je v vrata zaletel zato, ker ni bil dovolj pazljiv, ker se je pogovarjal. 11. Pritožbene trditve ne vzbujajo dvoma v pravilnost ugotovitve sodbe, da so bile poleg manjše nalepke na vratih tudi modre nalepke. Razlogom sodbe, da ne bi bilo logično in življenjsko, če kupljene nalepke na vrata ne bi bile nameščene, pritožba (obrazloženo) ne nasprotuje. Sklicuje se na prekluzijo predloženega dokaza, ki pa, kot je bilo že obrazloženo, ni podana. Brez pomena je sklicevanje pritožbe na izpoved priče V. T., ki ni znala povedati, kakšna označba je bila na steklenih vratih, kar po stališču pritožbe dokazuje, da so bila vrata neučinkovito označena oziroma niso bila označena.

12. Ugotovitev, da so bile nalepke nameščene v pravilni višini, sodba temelji na izvedenskem mnenju sodnega izvedenca iz varnosti pri delu, ki je opravil ogled spornih vrat in je potrdil, da slednje ustreza Pravilniku o zahtevah za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev na delovnih mestih(4) (ZVZD-1; v nadaljevanju: Pravilnik), ki je skladen z Direktivo Sveta 89/654 EGS z dne 30. 11. 1989 o minimalnih zahtevah za varnost in zdravje na delovnem mestu, ki določa zahteve za zagotavljanje varnosti in zdravja delavcev, ki jih mora delodajalec upoštevati pri načrtovanju, opremljanju in vzdrževanju delovnih mest. Izmeram izvedenca pritožba ne nasprotuje, zato ni razumljiv očitek, da ogleda ni opravil zadosti skrbno, ker ni opazil, da je na ogledu nekdo odstranil zeleno nalepko na vratih z napisom „izhod“. Odstranitev zelene nalepke je brez pomena (med strankama je bilo na ogledu nesporno, da je bila slednja nameščena po škodnem dogodku). Meritve izvedenca glede višine pa se nanašajo na modro nalepko. Po določbi prvega odstavka 46. člena Pravilnika morajo biti prozorna vrata označena z dobro vidnimi oznakami v višini oči. Ne zahteva se označba s posebnim barvnim trakom, kot trdi pritožba. V M. „V. pri uporabi, požarna zaščita, evakuacija, na katerega se sklicuje pritožba, se predviden način označbe zastekljenih vrat (jasno morajo biti označena z barvnim trakom ali znakom na višini med 1,40 in 1,60 metra), nanaša na slabovidne in osebe, ki imajo omejeno globinsko zaznavanje ali omejeno vidno polje, česar pa tožnica ni trdila.

13. Po povedanem se izkaže, da je pravilno stališče sodbe, da toženi stranki krivdne odgovornosti ni mogoče pripisati in je škodo pripisati le tožničini neustrezni pozornosti. Nenazadnje je iz tožničine izpovedbe razvidno, da je tožnica vedela, da so tam steklena vrata (označba na vratih je namenjena opozorilu, da gre za steklena vrata), saj je povedala, da so bila med odmorom vrata odprta, da pa ni opazila, da je, ko se je na hitro obrnila, nekdo zaprl vrata.

14. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani in ker ni procesnih in materialnih razlogov, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

15. Odločitev o zavrnitvi pritožbenih stroškov je zajeta v odločitvi o zavrnitvi pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).

(1) Trditvi tožnice, da teh oznak ob škodnem dogodku ni bilo, je tožena stranka nasprotovala.

(2) Po tej določbi lahko sodišče upošteva navedbe in dokaze, ki jih stranka predlaga po opravljenem prvem naroku, če izkaže, da jih brez svoje krivde ni mogla predložiti prej.

(3) V zvezi s tem pritožba bistvene kršitve določb postopka ne uveljavlja.

(4) Ur. l. RS, št. 89/99 s spremembami.