Jedro

V postopku poenostavljene prisilne poravnave se (smiselno) uporabljajo (nekatera, in ne vsa) pravila postopka redne prisilne poravnave, in sicer samo tista, ki so (izrecno) navedena v drugem odstavku 221. b člena ZFPPIPP.

Izrek

1. Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi.

2. Upnik sam nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo do konca postopka poenostavljene prisilne poravnave nad dolžnikom, ki se vodi pod opr. št. St 1964/13. 2. Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožil upnik, in sicer iz vseh pritožbenih razlogov. Predlagal je razveljavitev izpodbijanega sklepa ter priglasil pritožbene stroške.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je odločitev o prekinitvi postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom prekinilo na podlagi 152. člena ZFPPIPP, po katerem sodišče prekine postopek odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, (med drugim) če je upnik pred uvedbo postopka prisilne poravnave vložil predlog za začetek stečajnega postopka, o katerem sodišče do uvedbe postopka prisilne poravnave še ni odločilo. Sodišče prve stopnje pravilno navaja, da ima po ureditvi v 152. členu ZFPPIPP odločanje o predlogu za začetek postopka prisilne poravnave prednost pred odločanjem o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, pri čemer pa spregleda, da se navedeno zakonsko določilo (niti smiselno) ne uporablja v postopku poenostavljene prisilne poravnave. Pritožnik namreč utemeljeno opozarja, da se v postopku poenostavljene prisilne poravnave (smiselno) uporabljajo (nekatera, in ne vsa) pravila postopka redne prisilne poravnave, in sicer samo tista, ki so (izrecno) navedena v drugem odstavku 221.b člena ZFPPIPP (dr. Nina Plavšak, Poenostavljena prisilna poravnava, Pravna praksa – 2013, št. 23). Določila 152. člena ZFPPIPP ni med njimi, kar pomeni, da sodišče prve stopnje ni imelo podlage za (smiselno) uporabo prvega odstavka 152. člena ZFPPIPP, na katerem temelji odločitev izpodbijanega sklepa. Izpodbijani sklep je že iz tega razloga nepravilen.

5. Višje sodišče pa pritrjuje tudi pritožbenim opozorilom, da je dolžnik predlog za začetek poenostavljene prisilne poravnave vložil z namenom zavlačevanja odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka, kar lahko pomeni zlorabo postopka prisilne poravnave za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka (prim. 11. člen ZPP v zvezi s 121. členom ZFPPIPP). Kot izhaja iz podatkov v spisu, so bila pri dolžniku izvedena večkratna statusna preoblikovanja družb, pri katerih obstajajo določene povezave v osebi, ki je (bila) bodisi zakoniti zastopnik teh družb, bodisi lastnik večinskega deleža teh družb ali družb, ki so lastnice teh družb. Tako že iz sklepa višjega sodišča Cst 171/2013 izhaja, da pogosta statusna preoblikovanja nedvomno otežujejo uveljavitev terjatev upnikov do dolžnika, saj povzročajo zastoje v postopkih. Upoštevajoč dejstvo, da so se vse družbe v skupini posluževale enake prakse, in sicer na način, da se je vsakokratno družbo, ob oziroma po vložitvi predloga za začetek stečajnega postopka pripojilo k nadrejeni družbi, je mogoče pritrditi pritožbenemu očitku o izigravanju določb ZFPPIPP ter zavlačevanju postopka. Navedeni zaključek potrjuje tudi nadaljnjo postopanje dolžnika v tem postopku. Kot izhaja iz podatkov v spisu, je imelo sodišče prve stopnje velike težave z vročanjem sodnih pošiljk dolžniku, in to kljub temu, da ima dolžnik pooblaščenca. Vabila na narok za obravnavanje predloga za začetek stečajnega postopka dolžniku ni bilo mogoče vročiti, saj pooblaščenec, ki je imel elektronski predal sicer vzpostavljen, „zaradi narave dela v pisarni“ pošte preko elektronskega predala ni prevzemal dnevno, navadno pošto pa je zaradi „razporeda dela“ prevzemal (le) enkrat tedensko. V posledici takšnega načina poslovanja vabila za narok niso bila izkazana, zaradi česar sodišče naroka za obravnavanje predloga za začetek stečajnega postopka ni moglo izvesti, ko pa ga je izvedlo, je dolžnik na naroku bodisi vložil vlogo ali pa predlagal preložitev naroka zaradi izjave na navedbe upnika. Niti zakoniti zastopnik, niti pooblaščenec dolžnika se na naroku nista želela izjasniti o blokadi bančnega računa, pač pa sta zahtevala dodelitev roka, v katerem bi se lahko opredelila do upnikovih očitkov. Navedeno ravnanje brez dvoma napeljuje na zaključek, da želi dolžnik določbe ZFPPIPP uporabiti za oviranje upnika, ki želi doseči začetek stečajnega postopka, oziroma za doseganje drugih ciljev, ki niso združljivi z namenom tega postopka.

6. Upoštevajoč navedeno je višje sodišče utemeljeni upnikovi pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo. Ker vložitev predloga poenostavljene prisilne poravnave ne prekine postopka odločanja o upnikovem predlogu za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, bo moralo sodišče prve stopnje v nadaljevanju ta predlog obravnavati in o njem odločiti.

7. Izrek o stroški pritožbenega postopka temelji na določbi 129. člena ZFPPIPP, po katerem mora vsak upnik sam pokrivati svoje stroške udeležbe v postopku zaradi insolventnosti.