Jedro

Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca odpraviti, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenjih invalidskih komisij (IK) I. in II. stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Z izvedenskim mnenjem IK I. stopnje je bil tožnik seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in je lahko nanj podal pripombe že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je lahko pravico do izjave v predsodnem postopku uresničil tudi ob osebnem pregledu pri IK II. stopnje. V pritožbeni fazi mu je bila pravica do izjave zagotovljena že z vložitvijo pritožbe. Bistveno pa je, da je bila tožniku pravica do izjave omogočena v sodnem postopku.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II.Tožeča stranka krije sama svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na odpravo odločb toženca št. zadeve: ... z dne 7. 5. 2024 in 8. 11. 2023. Odločilo je, da tožnik sam krije svoje stroške postopka.

2.Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da odločitev sodišča temelji le na vsebinski presoji razlogov tožnikove preostale delovne zmožnosti, povzete po ugotovitvah iz izvedenskega mnenja. Obe odločbi toženca sta obremenjeni z bistveno kršitvijo določb upravnega postopka, sodba sodišča pa o tem nima razlogov. Zato je podana bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnik je že v tožbi opozoril na kršitev pravice do izjave in na neobrazloženost odločbe. Ker je prvostopni in drugostopni organ tožniku kršil pravico do izjave s tem, ko mu pred izdajo odločbe v izjavo ni vročil mnenj invalidskih komisij in mnenje delodajalca ter je na takšno mnenje oprl svojo odločbo, je podana kršitev določb ZUP. V odločbi manjkajo odločilni razlogi, ki se nanašajo na dejanske ugotovitve iz 63. in 64. člena ZPIZ-2. Odločb se ne da preizkusiti, zato ju je potrebno odpraviti in zadevo vrniti v ponovno odločanje prvostopnemu organu. Toženec je tožniku vročil izvedensko mnenje šele skupaj z že izdano odločbo. Določba 9. člena ZUP določa, da mora organ, preden izda odločbo, dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Na ta način se zagotavlja pravica stranke do izjave v postopku. Upravni organ kršitve pravice do izjave ni mogel odpraviti z vročanjem izvedenskega mnenja tožniku skupaj z vročitvijo odločbe. Bistvo pravice do izjave ni zgolj v tem, da se zavarovanec vsebinsko opredeli do ugotovitev in dejstev iz posamezne listine, na katero organ opira svojo odločitev. Pomen pravice do izjave se manifestira skozi pravico stranke, da predlaga morebitno izvedbo novih dokazov od katerih je odvisna odločitev upravnega organa, in da lahko poda vsebinsko argumentirane odgovore na dejstva iz listin upravnega spisa. Osebnega pregleda invalidska komisija II. stopnje ni opravila. V upravnem postopku ne zadostuje le pisna seznanitev stranke z vsebino, ker je treba upoštevati pravila poštenega postopka na način, da je stranki neposredno dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe. Toženec v izpodbijani odločbi ni pojasnil zakaj pred izdajo odločbe tožniku ni omogočil izjave o njegovem zdravstvenem stanju in preostali delovni zmožnosti. Vidik ustavne pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave je za upravne postopke na ravni zakona uveljavljen z 9. členom ZUP. Če stranki ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah pomembnih za odločitev, gre za kršitev načela zaslišanja strank in s tem kršitev pravice iz 22. člena Ustave. Obrazložitev odločbe po vsebini predstavlja vsebinski prepis izreka odločbe, kar ne predstavlja razlogov, ki bi ustrezali kriterijem obrazložene upravne odločbe. Odločba nima razlogov o pravnoodločilnih dejstvih, zato je ni mogoče vsebinsko preizkusiti. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno odločanje prvostopnemu sodišču. Priglaša stroške pritožbe.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, navedenih v pritožbi. Po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, navedene v tej določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da v postopku ni prišlo do zatrjevanih ali drugih procesnih kršitev iz drugega odstavka 339. člena ZPP, na katere je potrebno paziti po uradni dolžnosti, niti do kršitve pravice do izjave (22. člen Ustave). Na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje je bila sprejeta materialnopravno pravilna odločitev.

5.Tožnik s pritožbo neutemeljeno uveljavlja bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki je med drugim podana v primeru, če sodba nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Ker takih pomanjkljivosti izpodbijana sodba nima in iz obrazložitve sodbe izhaja zakaj je sodišče prve stopnje sprejelo izpodbijano odločitev, je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo.

6.Predmet sodne presoje je pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca z dne 7. 5. 2024 v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 8. 11. 2023, s katero je bilo odločeno, da se tožnika razvrsti v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 6. 9. 2023 dalje in ima pravico do invalidske pokojnine.

7.Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku s pridobitvijo izvedenskega mnenja, ki sta ga izdelali izvedenka za medicino dela, prometa in športa ter izvedenka za psihiatrijo, utemeljeno zaključilo, da je pri tožniku zaradi paranoidne shizofrenije podana I. kategorija invalidnosti od 6. 9. 2023 dalje. Odločitev toženca je zato štelo za pravilno in zakonito ter tožbeni zahtevek na odpravo izpodbijanih odločb zavrnilo. Pritožbeno sodišče se strinja z dokaznim zaključkom sodišča prve stopnje, da je pri tožniku, ki opravlja delo višjega zdravnika specialista, prišlo do izgube delovne zmožnosti v celoti.

8.Socialni spor je spor polne jurisdikcije, v katerem se s sodno odločbo presodi pravilnost in zakonitost izpodbijanih upravnih odločb in odloči o pravici, o kateri je bilo pred tem odločeno v predsodnem upravnem postopku. Izjemoma, ko so podani razlogi po prvem odstavku 82. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1) , se izpodbijani upravni akt odpravi in zadeva vrne v ponovno upravno odločanje.

9.Neutemeljene so pritožbene navedbe, da je potrebno izpodbijani odločbi toženca odpraviti, ker tožniku ni bila dana možnost, da se izjavi o mnenjih invalidskih komisij (IK) I. in II. stopnje, ki jih je pri svoji odločitvi upošteval toženec. Pravno podlago za pridobitev mnenj IK je toženec imel v določbi 181. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ‑2), ki določa, da če je za ugotovitev pravic iz zavarovanja, ki jih uveljavljajo zavarovanci potrebno izvedensko mnenje, dajejo izvedenska mnenja o invalidnosti, izvedenski organi zavoda. Ti delujejo v okviru invalidskih komisij I. in II. stopnje in podajajo mnenja kot izvedenci zdravniki posamezniki samostojno ali v senatih najmanj dveh izvedencev. Z izvedenskim mnenjem IK I. stopnje je bil tožnik seznanjen v obrazložitvi prvostopenjske odločbe in je lahko nanj podal pripombe že v pritožbi, vloženi zoper prvostopenjsko odločbo. Tožnik je lahko pravico do izjave v predsodnem postopku uresničil tudi ob osebnem pregledu pri IK II. stopnje. Iz mnenja IK II. stopnje namreč izhaja, da je bil osebni pregled tožnika opravljen (priloga A3), zato ne drži pritožbeni očitek, da osebnega pregleda ni bilo. V pritožbeni fazi mu je bila pravica do izjave zagotovljena že z vložitvijo pritožbe. Bistveno pa je, da je bila tožniku pravica do izjave omogočena v sodnem postopku. Tožnik je lahko svoje interese učinkovito varoval ob izvajanju dokazov, ko ga je sodišče zaslišalo in se je lahko izjavil o rezultatih dokazovanja ter podal svoja pravna naziranja. Posledično ni podana kršitev pravice do enakega varstva pravic (22. člen Ustave).

10.V sodnem postopku sta izvedenki na podlagi medicinske in delovne dokumentacije ter osebnega pregleda tožnika, tudi po stališču pritožbenega sodišča strokovno in prepričljivo pojasnili, da je pri tožniku podana I. kategorija invalidnosti zaradi bolezni. Iz pisno podanega izvedenskega mnenja, s katerim sta soglašali obe stranki spora in nanj nista imeli pripomb, izhaja, da je bila pri tožniku po začetni epizodi bolezni prisotna dolgotrajna remisija, saj je bil visoko funkcionalen. Od leta 2016 naprej pa kljub vmesnim izboljšanjem stanja oziroma omilitvi težav vztraja oškodovanost predvsem na ravni odnosnega komuniciranja, kar pomembno vpliva na izvajanje zdravniškega poklica. Tudi tožnikova neuvidevnost do bolezni predstavlja zelo veliko oviro, saj je težje zagotoviti redno jemanje zdravil, ki so mu v pomoč.

11.Po mnenju sodnih izvedenk je opuščanje zdravil značilnost v tožnikovem zdravstvenem funkcioniranju, ki jo je pričakovati tudi v nadaljevanju. Izvedenki sta glede na obremenitve delovnega mesta ter glede odgovornosti za opravljeno delo in posebne psihofizične zahteve argumentirano obrazložili, da tožnik z ali brez terapije zmožnosti za opravljanje dela nima več. Sodišče prve stopnje je zato svojo odločitev utemeljeno oprlo na podano izvedensko mnenje.

12.Skladno s 63. členom ZPIZ‑2 to pomeni, da zavarovanec ni več zmožen opravljati organiziranega pridobitnega dela ali ni zmožen opravljati svojega poklica in nima več preostale delovne zmožnosti. Do te odločitve pride, ko se ugotovljene zdravstvene težave zavarovanca ovrednoti glede na izkazana tveganja in zahteve delovnega mesta zavarovanca, razvidne iz delovnih anamnez. Tožnik je bil zato utemeljeno s 6. 9. 2023 razvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi bolezni.

13.Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člena ZPP).

14.Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP).

-------------------------------

1Ko dejansko stanje ni bilo pravilno ali popolno ugotovljeno, ko je potrebno odločiti le še o višini tožbenega zahtevka, in ko so bile prekoračene meje prostega preudarka ali je bil prosti preudarek uporabljen na način, ki ne ustreza namenu, za katerega je bilo pooblastilo dano.

2Tožnik diagnosticira, preprečuje, zdravi in rehabilitira bolnike na specialistični ravni, sodeluje pri konzultacijah s strokovnjaki drugih strok v interdisciplinarnih primerih, daje strokovna in izvedeniška mnenja, se stalno strokovno izpopolnjuje in uvaja nove metode dela, po nalogu nadrejenega opravlja še druga dela in naloge v okviru svoje usposobljenosti.

3Komunikativnost, sposobnost presoje in odločanja, natančnost in zanesljivost, tolerantnost, prijaznost, čustvena stabilnost, potrpežljivost, human odnos do bolnika, sposobnost hitrega reagiranja,