Jedro

Prosilcu za mednarodno zaščito se lahko začasno omeji gibanje, če je podan kateri od razlogov iz 1. odstavka 51. člena v zvezi s 55. členom ZMZ ali kateri od razlogov iz 1. odstavka 59. člena ZMZ.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo (1. točka izreka sodbe in sklepa) je prvostopno sodišče na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07 – sklep US) po opravljeni glavni obravnavi zavrnilo tožnikovo tožbo zoper sklep tožene stranke z dne 21.3.2008; s sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) pa je tožnika oprostilo plačila sodnih taks v tem upravnem sporu. Tožena stranka je z izpodbijanim sklepom na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena v zvezi s 5. in 6. alineo 55. člena ter 3. alineo 1. odstavka 59. člena Zakona o mednarodni zaščiti (ZMZ, Uradni list RS, št. 111/07) odločila, da tožniku zaradi utemeljenega suma zavajanja in zlorabe postopka začasno omeji gibanje na prostore Oddelka za omejitev gibanja Azilnega doma, in sicer do prenehanja razlogov oziroma do izvršljivosti odločitve v postopku mednarodne zaščite, vendar najdalj za 3 mesece (s točno navedbo časa, ko ukrep preneha).

V razlogih izpodbijane sodbe prvostopno sodišče pritrjuje odločitvi in razlogom tožene stranke v izpodbijani odločbi in se nanje v celoti sklicuje (2. odstavek 71. člena ZUS-1). Presodilo je tudi, da je bil v tem primeru prosti preudarek uporabljen v skladu z njegovim namenom in ni bil prekoračen (3. odstavek 40. člena ZUS-1). Tožnik vlaga pritožbo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, bistvenih kršitev pravil postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da dejstva v izpodbijani odločbi niso točna. Prisiljen je bil pobegniti iz izvorne države, ker je bil tam sistematično in dolgotrajno preganjan. Preganjan je bil s strani Albancev, ker je bil član ilegalne organizacije Osvobodilna narodna armada, zaradi česar so ga preganjale tudi makedonske oblasti, namesto da bi ga zaščitile. Resen namen je ime priti v Italijo ali Švico. Ima pa pravico, da za mednarodno zaščito zaprosi kadarkoli in v katerikoli državi. Predlaga, da vrhovno kot pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo v celoti razveljavi in naloži prvostopnemu sodišču ponovno obravnavanje in odločanje.

Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba ni utemeljena.

V tem primeru je sporno, ali so izpolnjeni pogoji za omejitev gibanja za tožnika kot prosilca za azil. Pri tem mu je gibanje omejeno na podlagi 2. alinee 1. odstavka 51. člena ZMZ, po kateri za omejitev gibanja zadošča že sum zavajanja oziroma zlorabe postopka, v zvezi s 4. in 6. alineo 55. člena ZMZ in na podlagi 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ. Pogoj iz 4. alinee 55. člena je izpolnjen takrat, kadar prosilec lažno predstavi razloge, na katere se sklicuje, predvsem, kadar so njegove navedbe nekonsistentne, protislovne, malo verjetne in v nasprotju z informacijami o izvorni državi iz 8. alinee 23. člena ZMZ; pogoj iz 6. alinee je izpolnjen, če je prosilec vložil prošnjo z namenom, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz države. V 3. alinei 1. odstavka 59. člena ZMZ pa je določeno, da pristojni organ lahko prosilca do predaje pristojni državi nastani v skladu z 2., 3. in 4. odstavkom 51. člena ZMZ (omejitev gibanja), z dnem, ko je bil pridobljen rezultat o obstoju prstnih odtisov iz baze EURODAC na podlagi Uredbe 2000/2725/ES.

Za začasno omejitev gibanja zadošča že eden izmed razlogov iz 4., 5., 6, 7., 8., 9., 10., 12., 15. in 16. alinee 55. člena ZMZ, tožena stranka pa je v obravnavanem primeru navedla kar tri. Tako kot prvostopno sodišču se tudi vrhovno sodišče strinja s tem, da v tem primeru obstojijo vsi trije razlogi za omejitev gibanja, kot jih je navedla tožena stranka v izpodbijani odločbi.

Razlog iz 4. alinee 55. člena ZMZ je tudi po presoji vrhovnega sodišča podan s tem, ker je tožnik glede lastnega preganjanja podal pavšalne in skope izjave, ob hkratni trditvi, da izvorne države ne bi zapustil, če bi tam imel delo. Njegove izjave so torej nekonsistentne in protislovne, so pa tudi malo verjetne, saj je kot vzrok za svoj strah pred preganjanjem opisoval akte preganjanja, ki naj bi se zgodili njegovemu znancu, ki naj bi bil preganjan zaradi svojega nekdanjega vojaškega udejstvovanja v UČK (ONA), katere pripadnik je bil po lastnem zatrjevanju tudi tožnik in to 4 mesece v letu 2000, ni pa se bojeval, temveč je bil le stražar v domači vasi K., in ga policija osebno ni nikoli iskala.

Razlog iz 6. alinee 55. člena ZMZ je podan s tem, ko je tožnik sam izjavil, da v Sloveniji ni nameraval zaprositi za mednarodno zaščito, temveč je to storil le zato, ker ga je policija prijela, njegov namen pa je bil oditi v Italijo ali Švico, kjer bi zaprosil za zaščito in si poiskal delo. To pa pomeni, da je v Sloveniji zaprosil za mednarodno zaščito le zato, da bi odložil oziroma onemogočil odstranitev iz Slovenije.

Razlog iz 3. alinee 1. odstavka 59. člena ZMZ pa je podan s tem, ker je tožena stranka iz baze prstnih odtisov EURODAC ugotovila, da je tožnik predhodno dne 23.3.2007 že zaprosil za mednarodno zaščito v Republiki Italiji (G.), zato je tožena stranka v skladu z Uredbo Sveta ES št. (343/2003) začela postopek ugotavljanja odgovorne države za obravnavo tožnikove sedanje prošnje. Ker ta postopek še ni končan, je bilo treba tožniku že iz tega razloga začasno omejiti gibanje, da se mu prepreči nadaljnje ilegalno prehajanje državnih meja in vlaganje nadaljnjih prošenj za mednarodno zaščito, kar je pri tožniku že izkazano, za bodoče pa izhaja tudi iz njegovih izjav, da je nameraval priti v Italijo ali Švico in tam pridobiti zaščito ter se tam zaposliti.

Na drugačno odločitev v tej zadevi pritožbeni ugovori ne morejo vplivati. Tožnikova pritožbena navedba, da je bil v izvorni državi sistematično in dolgotrajno preganjan, ter da je zato bil prisiljen pobegniti, je nedopustna pritožbena novota, saj to tožnik v pritožbi prvič zatrjuje, in ne navede, zakaj tega ni izjavljal že prej, in je zato neupoštevna (1. odstavek 74. člena ZUS-1). Pritožbena trditev, da lahko prosilec za mednarodno zaščito lahko zaprosi kadarkoli in kjerkoli pa nima podlage v ZMZ ali drugih predpisih in je zato neutemeljen. Nasprotno, v 35. členu ZMZ je izrecno navedeno, da mora tujec, ki je v Slovenijo prišel zakonito ali nezakonito, v najkrajšem možnem času izraziti namen za vložitev prošnje za mednarodno zaščito.

Glede na navedeno je vrhovno sodišče na podlagi 76 člena ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo.