Jedro

Dejstvo, da je takrat, ko si je izvedenec na sedežu toženke ogledal sporne vitle, odvetnica, ki je prej zastopala tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, ne more vplivati na pravilnost izvedbe ogleda, ne glede na javno objavljeni podatek, da je začela z delom kot notarka. Gre namreč za notranjo organizacijo dela tožnika, ki bi moral sporočiti sodišču in nasprotni stranki, da od tedaj dalje, ko je prej odvetnica tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, komunikacija poteka preko drugega odvetnika v odvetniški družbi tožnika.

Izvedensko mnenje je zelo jasno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe, na katere tožnik v pritožbi ponovno opozarja. Dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in v izvedenskem mnenju tožnik konkretizirano ne nasprotuje ampak, ne glede na ugotovitve v prvostopenjskem postopku, v celoti vztraja pri stališču, kot ga je oblikoval v dosedanjem postopku. S pritožbenimi očitki, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo pri vsebini tožnikove pritožbe, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zgolj trditev, da je celoten patent in kršeči patent treba obravnavati celostno, za uspeh tožnika ne zadošča.

Izrek

I. Pritožbi se zavrneta in se izpodbijana sodba in sklep potrdita.

II. Tožnik sam nosi pritožbene stroške.

III. Tožnik je dolžan v roku 15 dni povrniti toženki stroške postopka z odgovorom na pritožbo zoper sodbo v znesku 5.275,00 EUR.

IV. Toženka sama nosi stroške postopka z odgovorom na pritožbo zoper sklep.

Obrazložitev

Oris spora kršitev patenta

1. Tožnik je imetnik evropskega patenta št. EP 3095748 B1 in nacionalnega patenta SI 24997 A iz naslova varstva izuma varnostnega mehanizma za izklop navijanja vrvi iz področja varnostnih naprav pri gozdnih vitlih. Bistvo vitla z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi je v tem, da izklop končnega stikala sproži potisni element, ki ga porine v končno stikalo vrtljivo vpeta podložka na nastavku vodila vrvi, ko nastavek končnika zaradi navijanja vlečne vrvi doseže podložko in jo porine v pokončen položaj. Ta mehanizem je lahko vgrajen v vitlu z električnim, hidravličnim ali mehanskim opravljanjem funkcije navijanja in odvijanja vlečne vrvi z ali brez odvijalne vrvi. Patent obsega glavni zahtevek in odvisne zahtevke 2 do 7, ki so posredno ali neposredno odvisni od prvega oziroma neodvisnega zahtevka in zato vključujejo tudi vse značilnosti tega zahtevka. Bistveno za izum je, da avtostop funkcija samodejno izklopi funkcijo navijanja vlečne vrvi na boben. Ta funkcija preprečuje mehanske poškodbe odvijalne naprave, zatikanje in poškodbe vlečne vrvi. Gozdarski vitli so različnih serij, ki so poimenovani profi, premium in gozdarski vitli standard, ki so hidravlični in vsebujejo avtostop funkcijo.

Slikovni prikaz patentiranega vitla je razviden iz fotografije 1. na naslednji strani te odločbe.

fotografija 1

Kršeči izdelek toženke se ujema z vsemi značilnostmi patentnih zahtevkov. Toženka je za rešitev problema, ki ga rešuje podložka uporabila drsno pušo, vendar je funkcija drsne puše ekvivalent podložki, nameščeni na potisni element, kot je opisan v patentnem zahtevku 3, v kombinaciji s prvim patentnim zahtevkom. Z drsno pušo je dosežena enaka funkcija, kot jo dosega patentirani mehanizem. Tožnik torej očita toženki, da krši njegov patent.

Tožbeni zahtevek in odločitev v izpodbijani sodbi

2. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi:

"1. Toženi stranki se prepove proizvajati, uporabljati, ponujati za prodajo, uporabljati, izvažati in prodajati gozdarske vitle z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi serije X (45 X, 55 X, 65 X, 85 X, 95 X) in serije XY (40 XY, 50 XY, 60 XY, 80 XY) ali katerikoli drugi proizvod, ki z uporabo varnostnega mehanizma za izklop navijanja vrvi "avtostop" stikala, ki samodejno izklopi funkcijo navijanja vlečne vrvi na boben uporabljajo izum zaščiten z evropskim patentom EP 3095748 B1, vse na območju Republike Slovenije.

2. Toženi stranki se prepovedujejo uporabljati izum, ki obsega vitel z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi, patentiran pri Evropskem patentnem uradu, registriran pod št. EP 3 095 748 B1, ter proizvajati, ponujati v prodajo, prodajati, izvažati ali v te namene uvažati gozdarske vitle z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi, ki samodejno izklopi funkcijo navijanja vlečne vrvi na boben ali katerikoli drug proizvod, ki krši evropski patent EP 3095748 B1, vse na območju Republike Slovenije.

3. Tožena stranka je dolžna vse navedene gozdarske vitle, opisane v 1. točki tožbenega zahtevka, odpoklicati iz gospodarskih tokov, še zlasti izdelke skladiščene pri trgovcih za veleprodajo in maloprodajo, distributerjih, trgovskih zastopnikih in drugih poslovnih partnerjih tožene stranke, vse na območju Republike Slovenije, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

4. Tožena stranka je dolžna na vseh gozdarskih vitlih z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi serije X pri vseh številkah povzetih v 1. točki tožbenega zahtevka ali katerihkoli drugih proizvodih, ki z varnostnim mehanizmom za izklop navijanja vrvi "avtostop" stikalom, ki samodejno izklopi funkcijo navijanja vlečne vrvi na boben, uporabljajo mehanizem, kot je zaščiten z evropskim patentom EP 3095748 B1, ki so v njeni posesti oziroma bodo odpoklicani v skladu s točko 3 tožbenega zahtevka, odstraniti ta stikala in jih uničiti, vse v roku 15 dni pod izvršbo.

5. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki plačati 1.800.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 30. 7. 2019 dalje do plačila, vse v roku 15 dni, pod izvršbo.

6. Ta sodba bo po pravnomočnosti na stroške tožene stranke, na tistem delu, ki obsega uvod (brez imen sodnikov) in izrek, objavljena na spletni strani tožene stranke https://xxx.si/ v vidnem (prvo)zaslonskem polju navedene spletne strani, v treh dneh od pravnomočnosti sodbe za čas neprekinjeno najmanj 30 dni v vseh jezikovnih različicah, ki jih uporablja spletna stran, in enkratno v tiskani in spletni izdaji časnika Delo."

Dejanski okvir in ugotovitve v izpodbijani sodbi

3. Nesporno je tožnik imetnik evropskega patenta EP 3095748 B1, s prednostno pravico od 22. 5. 2015, ki si jo je tožnik zagotovil s slovensko prijavo (SI 1234). Patent je bil tožniku po opravljenem popolnem preizkusu s strani EP podeljen 27. 9. 2017 (A2). Evropski patent, s katerim se zahteva varstvo v RS, zagotavlja glede na drugi do četrti odstavek 27. člena ZIL-1 od dneva, ko je EP objavil sklep o njegovi podelitvi, enake pravice kot nacionalni patent pri uradu po 18. členu tega zakona. V postopku je bilo najprej izpostavljeno vprašanje, (1) ali je drsna puša (gozdni vitel toženke) ekvivalent podložki (gozdni vitel tožnika) ali pa gre za alternativno tehnično rešitev in primerjava sploh ni mogoča.

4. Kot bistveno je bilo namreč ugotovljeno, da domnevno kršeči izdelki ne vsebujejo vseh elementov prvega neodvisnega zahtevka. Pri analiziranem izdelku ni prisotno:

- vodilo, saj je pri analiziranem izdelku vodenje vrvi konstrukcijo izvedeno drugače kot pri zadevnem patentu;

- analiziran izdelek vsebuje dodaten element - drsno pušo, ki je vgrajena v ohišje puše;

- vodenje vrvi v analiziranem izdelku zagotavlja drsna puša;

- analizirani izdelek nima potisnega elementa niti vodila za potisni element, ki ga ima patent tožnika;

- analizirani izdelek nima podložke s stranico niti nastavka in podložka s spodnjim delom ni vrtljivo vpeta v nastavek, stranica tudi nima luknje oziroma odprtine;

- iz pisne dopolnitve izvedencev in ustne dodatne utemeljitve na obravnavi drži, da potisni element sodeluje s končnim stikalom, da se doseže izklop pogona bobna, kar velja tudi za drsno pušo, ki sodeluje z indukativnim senzorjem.

Kršeči izdelek je razviden iz fotografije 2., na naslednji strani te odločbe.

fotografija 2

5. Sodno imenovani izvedenci patentne in strojne stroke so v izvedenskem mnenju izpodbili ugotovitve iz strokovnega mnenja prof. dr. A. A. z dne 5. 1. 2021 (v nadaljevanju: strokovno mnenje), ki ga je tožnik priložil v sporu kot del dejanskih strokovnih navedb, in sicer v tistem delu, ki se nanašajo na drsno pušo. V postopku je bilo torej ugotovljeno, da ne gre za enako konstrukcijsko in funkcionalno rešitev pri drsni puši v vitlu toženke, ki sodeluje z indukativnim senzorjem, kar pomeni, da ni mogoče zaključiti, da so primerjani elementi v konstrukcijskem in funkcionalnem smislu enaki. V kršečih izdelkih ni bilo najti nobene značilnosti, ki bi bila ekvivalentna potisnemu elementu - podložki in nastavku 3a, kot je razvidno iz fotografije 1 (stran 3). Na podlagi izvedenskega mnenja izvedencev patentne in strojne stroke je sodišče prve stopnje ugotovilo, da nobeden od analiziranih domnevno kršečih izdelkov ne vsebuje vseh elementov (značilnosti) iz neodvisnega prvega zahtevka. Zato niso bili izpolnjeni pogoji za uporabo doktrine ekvivalentov.

Pravna podlaga

6. Kot pravno podlago za odločitev o tožbenih zahtevkih, se je sodišče prve stopnje oprlo na 121. člen Zakona o industrijski lastnini (ZIL-1) in Konvencijo o podeljevanju evropskih patentov (EPK). Obseg patentnega varstva je določen z vsebino patentnih zahtevkov. Za razlago patentnih izdelkov se uporabljajo tudi opisi izuma in skice (96. člen EPK in drugi odstavek 18. člena ZIL-1). Za razlago obsega patentnega varstva se upoštevajo še določila protokola o razlagi 69. člena EPK, ki določa, da se 69. člen EPK ne sme razlagati, kot da je obseg varstva, ki ga daje evropski patent, določen s strogim dobesednim pomenom besedila iz patentnih zahtevkov in da so opisi in skice uporabljeni le za razrešitev nejasnosti v patentnih zahtevkih. Prav tako se ne sme razlagati, kot da patentni zahtevki rabijo le kot smernica in da se dejansko dano varstvo lahko razširi na tisto, za kar strokovnjak na podlagi proučitve spisa in skic meni, da je imetnik patenta želel zavarovati. Patent se mora razlagati, kot da določa položaj med tema skrajnostima, ki združuje primerno varstvo za imetnika patenta z razumno stopnjo pravne zanesljivosti za tretje osebe. Drugi člen protokola določa, da je treba pri določanju obsega varstva, ki ga zagotavlja evropski patent upoštevati vsak element, ki je enakovreden elementu, določenem v patentnih zahtevkih.

Doktrina ekvivalentov

7. Smernice, ki jih mora sodišče upoštevati pri presoji kršitve patenta po navedeni doktrini so: (1) čeprav različica ni zaobsežena z dobesednim pomenom patentnega zahtevka/zahtevkov ali različica doseže v bistvu enak rezultat na enak način kot izum (2) ali bi bilo potem, ko je pojasnjeno, kako deluje različica, strokovnjaku z zadevnega področja očitno, da različica doseže v bistvu enak rezultat na skoraj enak način kot izum in (3) ali bi tak bralec patenta zaključil, da je prijavitelj patenta kljub temu nameraval, da je dosledno upoštevanje dobesednega pomena zadevnih zahtevkov bistvena zahteva izuma. V nemški sodni praksi je bilo oblikovano stališče, da mora po doktrini ekvivalentov kršitvena oblika v vsakem primeru imeti vse funkcije vseh značilnosti patenta, četudi so deloma spremenjene, in sicer tehnično ekvivalentno. Za presojo o kršitvi patenta po doktrini ekvivalentov se je nemško sodišče oprlo na t.i. Schneidermesser vprašanja. Ta vprašanja so: (1) ali domnevno kršeča oziroma spremenjena izvedba rešuje tehnični problem, ki je podlaga izumu, s sicer odstopajočimi, a objektivno enako delujočimi sredstvi, (2) ali bi strokovnjak odstopajoča/spremenjena sredstva prepoznal kot enako delujoča (na dan prioritete) in (3) ali bi strokovnjak glede na namen varstva, ki ga zasleduje patentni zahtevek, lahko upošteval rešitev odstopajoče izvedbe z odstopajočimi sredstvi kot rešitev, ki je enakovredna besednemu pomenu zaščitene rešitve (oziroma vodi do enakega rezultata kot zavarovana rešitev).

8. V sodni praksi slovenskega sodišča je bilo oblikovano stališče, da posledično različica, pri kateri je izpuščena ena ali več značilnosti, ki so navedene v patentnem zahtevku, ne more biti zaobsežena z doktrino ekvivalentov. Ker v konkretnem primeru nobeden od primerjanih izdelkov toženke ne vsebuje vseh značilnosti neodvisnega patentnega zahtevka patenta tožnika, zato ni mogoče sklepati na kršitev patenta po navedeni doktrini.

Pritožba tožnika

9. Tožnik se je zoper sodbo pravočasno pritožil in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) ter je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, odločitev o stroških pritožbenega postopka pa pridrži za končno odločbo. Kot bistveno tožnik v pritožbi uveljavlja naslednje:

- tožnik na ogled ni bil vabljen, ker je bila pooblaščena odvetniška pisarna o času vabljenja in ogleda obveščena po odvetnici, ki je v času vabljenja in ogleda že začela s poslovanjem kot notarka, kar izhaja iz javno objavljenih podatkov v Uradnem listu RS, št. 85/2022 z dne 17. 6. 2022. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP;

- zmotna uporaba materialnega prava je podana, ker je zmotno oblikovano stališče v izpodbijani sodbi, da ni pogojev za uporabo doktrine ekvivalentov. Zgolj okoliščina, da ena značilnost oziroma element pri kršečem izdelku manjka kot taka, ne utemeljuje zaključka, da se doktrine ekvivalentov ne uporabi;

- alternativna tehnična rešitev opravlja isto funkcijo na bistveno podoben način z namenom doseči isti rezultat;

- pravilnost pristopa, da se doktrina ekvivalentov presoja celostno, potrjuje sodna praksa ameriških, angleških in francoskih sodišč;

- sodišče prve stopnje je napačno uporabilo doktrino ekvivalentov. Če ena značilnost oz. element pri kršečem izdelku manjka, ne utemeljuje sklepanja, da se doktrina ekvivalentov ne uporabi. Za vzpostavitev, ali se lahko kršitev patenta presoja po doktrini ekvivalentov, je treba ugotoviti, ali alternativna tehnična rešitev opravlja isto funkcijo na bistveno podoben način z namenom doseči isti rezultat. Tožnik je dokazal, da kršeči izdelki ne glede na to, da nimajo podložke, ki je značilnost neodvisnega zahtevka patenta, tehnična rešitev kršečih izdelkov opravlja isto funkcijo na bistveno podoben način z namenom doseči isti rezultat. Le okoliščina, da kršeči izdelki nimajo ene od značilnosti neodvisnega patentnega zahtevka, ne vodi do sklepa, da se doktrina ekvivalentov ne more uporabiti. Takšno stališče tožnika je potrjeno z ameriško sodno prakso.

Doktrina ekvivalentov že po definiciji priznava, da manjka element, ki ga je treba zagotoviti z enakovrednim nadomestkom. Vendar pa je treba naslednje razložiti tako, da se ta obramba uporabi, če bi oseba, ki je vešča stroke, razumela, da dobesedne in nadomestne omejitve niso zamenljive, da se bistveno razlikujejo in da ne opravljajo bistveno enake funkcije na bistveno enak način za dosego istega rezultata. Imetnik patenta mora dokazati enakovrednost za vsako omejitev posebej s posebnim pričanjem in povezovalnimi argumenti glede nepomembnosti razlik med prijavljenim izumom in kršečo napravo ali postopkom. V drugi zadevi pa bi moral imetnik patenta dokazati enakovrednost za vsako omejitev posebej s posebnim pričanjem in povezovalnimi argumenti glede nepomembnosti razlik med prijavljenim izumom in kršečo napravo ali postopkom. Kot primer je naveden ventil ter vrsta cevi in toplotnih izmenjevalnikov, v katerih disperzija teče neprekinjeno, ustvarjajo proti tlak iz stiskalnika na bistveno enak način, da se poveča vrelišče nosilne tekočine. Sodišče je ocenilo, da bi bila omejitev zahtevka brez dokazovanja, kako ventili, cevi in toplotni izmenjevalniki delujejo na bistveno enak način kot zbiralna posoda pod tlakom, nepomembna in neučinkovita.

- sodišče prve stopnje je zmotno uporabilo tudi nemško razlago doktrine ekvivalentov, kjer je povzemalo sodbo Višjega sodišča v Ljubljani opr. št. V Cpg 351/2019 z dne 6. 5. 2021 in se pri tem sklicevalo tudi na sklep Višjega sodišča v Ljubljani, opr. št. V Cpg 894/2017 z dne 23. 11. 2017. Nadalje je opozorila tudi na obsežno prakso drugih evropskih držav, ne zgolj nemškega pristopa, ki ozko temelji na tako imenovani "Feature - By - Feature" primerjavi. Po angleškem in francoskem pristopu mora po doktrini ekvivalentov kršitvena oblika v vsakem primeru imeti vse funkcije vseh značilnosti patenta, četudi so deloma spremenjene, in sicer tehnično ekvivalentno. Nadalje se sklicuje tudi na angleški pristop, kot ga je oblikoval sodnik North Neuberger v precedenčni sodbi Vrhovnega sodišča Združenega kraljestva v zadevi Elli Lilly v Actavis UK LTd. & Ors. Po francoski interpretaciji doktrine ekvivalentov pa je ta podana, če je (1) varianta uporabljena z isto funkcijo kot sredstvo varovano s patentnim zahtevkom, (2) je namen variante doseči isti ali podoben rezultat, kot je dosežen s sredstvom, ki je varovano s patentnim zahtevkom in (3) je funkcija, ki je varovana s patentnim zahtevkom, nova.

- sodišče prve stopnje je tudi nepopolno in zmotno ugotovilo dejansko stanje, ker je preozko tolmačilo teorijo ekvivalentov, saj gre za elementa 5 (potisni element) in 6 (podložka), ki sta v tehnični rešitvi toženke združena v drsno pušo ter element 3a nastavek, ki ob združitvi elementov 5 in 6 ni več potreben (primerjaj fotografiji 1 in 2). Za strokovnjaka na področju konstruiranja je očitno, da je podložka nameščena direktno na potisnem elementu. Vzmet, ki bi podložko zadrževala na razdalji od potisnega elementa ni več potrebna, saj sta podložka in potisni element v stalnem kontaktu oziroma gre za en združen element. Sodišče je zmotno zaključilo, da potisni element patenta in potisni element kršečih izdelkov nista enakovredna, ker kršeči izdelki ne vsebujejo podložke. Taka interpretacija pa je napačna, kar je potrdilo tudi strokovno mnenje. Tožnik je zahteval povrnitev pritožbenih stroškov.

Toženka je odgovorila na pritožbo in je pritožbenemu sodišču predlagala, da neutemeljeno pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka za odgovor na pritožbo, zakonskih zamudnih obresti pa ni uveljavljala.

Odločitev in razlogi pritožbenega sodišča

11. Pritožba ni utemeljena.

12. Najprej pritožbeno sodišče poudarja, da v celoti pritrjuje pravilnim razlogom v izpodbijani sodbi in jih je zato v bistvenem delu tudi povzelo v to odločbo. Odgovorilo bo le na posebej izpostavljene konkretizirane in bistvene pritožbene očitke.

O očitani procesni kršitvi

13. Med pravdnima strankama je bilo dogovorjeno, da vsa komunikacija poteka preko elektronske pošte pravdnih strank. Dejstvo, da je takrat, ko si je izvedenec na sedežu toženke ogledal sporne vitle, odvetnica, ki je prej zastopala tožnika začela s poslovanjem kot notarka, ne more vplivati na pravilnost izvedbe ogleda, ne glede na javno objavljeni podatek, da je začela z delom kot notarka. Gre namreč za notranjo organizacijo dela tožnika, ki bi moral sporočiti sodišču in nasprotni stranki, da od tedaj dalje, ko je prej odvetnica tožnika, začela s poslovanjem kot notarka, komunikacija poteka preko drugega odvetnika v odvetniški družbi tožnika. Zato ni utemeljen pritožbeni očitek, da je bila storjena absolutna bistvena postopkovna kršitev postopka po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP in tožniku ni bila kršena pravica do sodelovanja v postopku. Nenazadnje pa je tožnik izvedensko mnenje prejel in je nanj imel možnost dati pripombe, kar je tudi storil. Bistveno je torej, da je tožnik lahko izrazil vse svoje pomisleke, stališča, predloge in pripombe glede spornih vitlov.

O očitku zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja

14. Izvedensko mnenje je zelo jasno, izvedenec pa je tudi odgovoril na vse pripombe, na katere tožnik v pritožbi ponovno opozarja. Drsna puša v domnevno kršečem vitlu opravlja dve ali celo več popolnoma različnih funkcij dveh ali več ločenih elementov zahtevkov 01. Ker vitel 01 izvede zahtevano nalogo (izklop bobna) z manj elementi, kot je navedenih v zahtevku 1 tožnika, potem gre za povsem drugačno rešitev in doktrine ekvivalentov ne moremo uporabiti. Zato ne drži, da drsna puša v vitlu opravlja funkcijo podložke in potisnega elementa, kar je enako kot funkcija obeh teh elementov. Nadalje, drsno pušo vodi ohišje puše in ne posebno vodilo potisnega elementa, nastavka 3A v vitlu 01 ni zaradi drugačne konstrukcije. Stranice podložke ni, ker v njem ni podložke. Tudi, če bi bila drsna puša v vitlu 01 ekvivalent podložki, drsna puša v vitlu 01 nima stranice v takem smislu, kot pri podložki zahtevka 1. Pri vitlu 01 potisni element ni v dosegu stranice podložke oziroma podložke 6 ni v vitlu 01, domnevni ekvivalent drsna puša ni vrtljivo vpeta nikamor, nastavka v vitlu 01 ni.

Izvedenec je tudi v dopolnilnem izvedenskem mnenju pojasnil, da se oba elementa, podložka in drsna puša razlikujeta konstrukcijsko in funkcionalno. To dokazuje dejstvo, da določeni elementi, s katerimi sodeluje potisni element sploh niso prisotni v vitlu, na primer podložka ali vodilo potisnega elementa. Tudi v funkcionalnem smislu se drsna puša bistveno razlikuje od potisnega elementa, saj poleg funkcije sodelovanja z induktivnim senzorjem opravlja tudi druge funkcije, ki jih element ne opravlja: funkcijo vodenje vrvi in funkcijo obračanja ohišja puše in s tem celotne glave vitla. Potisni element v zadevnem patentu ni enak drsni puši v vitlu 01 niti v dobesednem funkcionalnem ali konstrukcijskem smislu.

15. Navedenim dejanskim ugotovitvam v izpodbijani sodbi in v izvedenskem mnenju tožnik konkretizirano ne nasprotuje ampak, ne glede na ugotovitve v prvostopenjskem postopku, v celoti vztraja pri stališču, kot ga je oblikoval v dosedanjem postopku. S pritožbenimi očitki, ki jih je pritožbeno sodišče povzelo pri vsebini tožnikove pritožbe, ne more izpodbiti ugotovljenega dejanskega stanja v izpodbijani sodbi. Zgolj trditev, da je celoten patent in kršeči patent treba obravnavati celostno, za uspeh tožnika ne zadošča. Ne drži pritožbeni očitek, da je puša ekvivalent kar dveh drugih elementov, in sicer potisnega elementa in podložke. Pri puši gre namreč za dva medsebojno fizično ločena elementa, pri čemer se en element, potisni element giblje translatorno, drugi element, to je podložka, pa je vihtljiva okoli osi vpetja. Implementacija puše zahteva tudi številne druge modifikacije vitla, to je, da nastavek ob združitvi elementov 5 in 6 ni več potreben niti ne vzmet, ki bi podložko zadrževala na razdalji od potisnega elementa, je pa treba celoten, združen potisni element zadrževati na razdalji od stikala, kar najlažje dosežemo z vzmetjo. Hkrati pa je treba preprečiti, da bi ob odviti vrvi takšni potisni element izpadel iz vodila, kar lahko dosežemo z vgradnjo vskočnika na potisnem elementu med stikalom in vodilom. Potisni element bi bilo z vidika konstruiranja smiselno izvesti na sredici vrvi, kjer je že podložka. V tem primeru pa mora biti potisni element vpet po celotni dolžini skozi luknjo, skozi katero teče vlečna vrv.

16. Tožnik torej ni uspel izpodbiti ugotovitev v izvedenskem mnenju, da sploh ni prisotnih ekvivalentov in da so značilnosti tako drugačne, da tega sploh ne moremo presojati po doktrini ekvivalentov. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožniku s pritožbenimi razlogi dejanskega stanja ni uspelo izpodbiti.

O očitku zmotne uporabe materialnega prava

17. Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje razlogom v izpodbijani sodbi, ki je uporabilo nemški pristop in se pravilno opredelilo do teorije ekvivalentov. Pri tem je treba opozoriti, da se praksa angleških in francoskih sodišč razlikuje v tem, da se opravi primerjava med manjkajočo značilnostjo elementov v patentnih zahtevkih z enakovrednim nadomestkom, ki naj bi bil prisoten na domnevno kršečem izdelku. Tudi po tej praksi pa mora imetnik patenta dokazati enakovrednost za vsako omejitev posebej, torej, da mora imeti vsak manjkajoči element tudi enakovreden nadomestek v domnevno kršečem produktu. Prav tako je treba po praksi ameriških sodišč pri doktrini ekvivalentov uporabiti individualne elemente zahtevka tako, da mora imetnik patenta v dokaz kršitve dokazati, da ima sporni izdelek vsebovane prav vse elemente zahtevka ali njihove ekvivalente. Pristop pri razlagi obsega patentne zaščite, ki bi šel tako daleč, da bi se element zahtevka lahko enostavno kar opustil, bi nudil preveliko varstvo imetniku patentnega zahtevka in bi onemogočal razvoj na določenem področju.

18. Tožnik se sklicuje na sklep VSL V Cpg 894/2017, 23. 11. 2017, kjer naj bi se sodišče drugače kot v konkretnem primeru opredelilo do uporabe doktrine ekvivalentov. Vendar pa je treba poudariti, da je v navedeni zadevi sodišče najprej obravnavalo začasno odredbo, kasneje je bilo o glavni stvari odločeno v pritožbenem postopku s sodbo V Cpg 351/219, kjer je pritožbeno sodišče izčrpno pojasnilo svoje stališče do uporabe doktrine ekvivalentov. Angleška sodišča ne dopuščajo, da določenih sredstev, elementov, značilnosti, ki so vsebovana v patentnem zahtevku na domnevno kršečem produktu enostavno ne bi bilo. Tudi po francoskem pristopu se primerja sredstvo element, ki je vsebovan v patentnih zahtevkih z drugačnim sredstvom na domnevno kršečem produktu, ki mora dosegati enak ali podoben rezultat. Prav tako je izvedenec, ki je bil zaslišan na naroku 20. 12. 2022 pojasnil, da bi bil rezultat popolnoma enak tudi če uporabimo trenutno angleško prakso in da se angleški pristop od nemškega pristopa razlikuje zgolj v "vezi enega podvprašanja (do katerega pa v konkretnem primeru sploh nismo prišli, ker doktrina ekvivalence ni prišla v poštev)," nikakor pa ne v zvezi z vprašanjem, ali morajo biti na domnevno kršečem produktu prisotni vsi elementi zahtevka (vsaj v ekvivalentni obliki).

19. Pritožbeno sodišče je odgovorilo na pravno odločilne pritožbene razloge (prvi odstavek 360. člena ZPP).

20. Pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Pritožbeno sodišče pa tudi po uradnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotavlja, da ni podana niti očitana niti katera od ostalih bistvenih postopkovnih kršitev (drugi odstavek 350. člena ZPP), materialno pravo pa je bilo pravilno uporabljeno. Zato je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Sklep o stroških prvostopenjskega postopka

21. Sodišče prve stopnje je s posebnim sklepom odločilo tudi o stroških postopka in je naložilo tožniku, da mora toženki v roku 15 dni od prejema sklepa povrniti 15.268,30 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nastanka zamude dalje.

22. Tožnik se je pritožil zoper ta sklep in je uveljavljal vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena ZPP ter pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep spremeni tako, da zavrne zahtevo toženca za povračilo stroškov postopka pred sodiščem prve stopnje. Skliceval se je na vloženo pritožbo zoper sodbo in poudaril, da o pritožbi zoper sodbo še ni odločeno ter da je odločitev o pravdnih stroških odvisna od končnega uspeha strank v postopku. Zato je pritožbenemu sodišču predlagal, da pritožbi ugodi, izpodbijani sklep pa spremeni tako, da toženki naloži povrnitev tožnikovih stroškov. Zahteval je povrnitev pritožbenih stroškov.

23. Toženka je na pritožbo odgovorila in je pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in izpodbijani sklep potrdi. Zahtevala je povrnitev stroškov postopka z odgovorom na pritožbo.

24. Pritožba ni utemeljena.

25. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato ni utemeljena tudi pritožba zoper sklep, s katerim je sodišče prve stopnje odločilo o stroških postopka. Zato je pritožbeno sodišče tudi to pritožbo, potem, ko je ugotovilo, da ni podana nobena absolutna bistvena postopkovna kršitev (drugi odstavek 350. člena, 366. člen ZPP) zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

Pritožbeni stroški

26. Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 165. člena ZPP. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato sam nosi pritožbene stroške tako s pritožbo zoper sodbo kot s pritožbo zoper sklep. Stroški postopka z odgovorom na pritožbo toženke zoper sodbo so bili potrebni (156. člen ZPP), zato jih je pritožbeno sodišče toženki priznalo, in sicer za sestavo odgovora na pritožbo po prvem odstavku 22. tarifne številke Odvetniške tarife (OT) v višini 7.125 točk, izdatke za stranko po 11. členu OT v višini 2% do 1.000 točk in 1% nad 1.000 točk, to je 61,25 točk, in 22% DDV (1.585,37 točk), v seštevku 8.791,62 točk. Ob upoštevanju vrednosti točke (0,60 EUR) znašajo stroški toženke 5.275,00 EUR. Stroškov postopka z odgovorom na pritožbo zoper sklep pa ji ni priznalo, ker niso bili potrebni za odločitev v pritožbenem postopku.

-------------------------------

(1) Tožba je bila vložena 13. 7. 2020, torej po začetku veljavnosti Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o lastninski industriji (ZIL-1E), Ur. l. RS, št. 23/20, 29. 3. 2020, zato se uporablja ZIL-1, vključno z novelo ZIL-1E, 41. člen ZIL-1E.

(2) VSL sodba V Cpg 351/2019, 6. 5. 2021.

(3) Brilliant Instruments, Inc. proti Guide Tech LLC, 707 F. 3d 1342, 1347 (Fed. Cir. 2013).

(4) AKZO Nobel Coatings, Inc. proti Dow Chemical Company, 2016 WL 36344 (FeD. Cir. Jan. 29, 2016).

(5) Sodba Elli Lilly v Actavis UK LTd. Ors (2017) UKSC 48 z dne 12. 7. 2017 (2017).

(6) Vrhovno sodišče Francije, gospodarski oddelek, 8. 12. 2015, št. 14-13.751; Vrhovno sodišče Francije, gospodarski oddelek, 29. 9. 2015, NO14-12.430.

(7) Sodba VSRS II Ips 336/2007, 29. 1. 2009.

(8) Primerjaj fotografiji obeh izdelkov.

(9) Odločba Vrhovnega sodišča ZDA v zadevi Warner-Yenkinson v Hilton Davis Chemical CO.520 U.S.17 (1997).

(10) Primerjaj točke 42, 43, 45, 49 razlogov sodbe VSL V Cpg 351/2019, 6. 5. 2021.