Jedro

Tožena stranka ima pooblaščenca, za katerega je bilo vabilo izkazano, zato bi sodišče, tudi če se je toženec opravičil, moralo obravnavo opraviti, saj bolezen stranke praviloma ni razlog, da pooblaščenec ne pride na glavno obravnavo.

Izrek

Pritožbi tožene stranke se u g o d i in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu, v tč. 2 izreka, r a z v e l j a v i .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom pod tč. 1 tožencu naložilo plačilo separatnih stroškov, stroške priče za izgubo na zaslužku in potne stroške v skupni višini 26.420,00 SIT. Pod tč. 2 je odločilo, da mora tožena stranka v roku 15 dni založiti za izvedenca medicinske stroke polog 100.000,00 SIT. Iz obrazložitve sklepa sodišča prve stopnje glede tč. 2 izhaja, da naj bi izvedenec ugotovil zdravstveno sposobnost B. F.za navzočnost na obravnavi, saj se tožena stranka že dve leti opravičuje, tožnik pa je sodišču sporočil, da je toženca po preloženih obravnavah videl voziti avto in hoditi po B., kar kaže na to, da se izmika obravnavanju. Zoper odločitev v tč. 2 se je pravočasno pritožila tožena stranka in uveljavlja pritožbeni razlog zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in zmotne uporabe materialnega prava. V pritožbi izpodbija zaključke sodišča o tem, da se toženec izmika prihodu na sodišče in da zdravniška spričevala niso pristna, in navaja, da se zdravi zaradi posledic možganske kapi, ki se ji je pridružila še začetna demenca motnje spomina, kognicije, logičnega mišljenja in planiranja, zato njegovo zdravstveno stanje še danes ni takšno, da bi lahko prišel na sodišče. Ves čas se zdravi pri specialistih. To pomeni, da ni dolžan plačevati predujema za izvedenca, v kolikor pa sodišče meni, da je ta dokaz potreben, pa naj samo trpi stroške izvedenca, saj sam tega dokaza ni niti predlagal, niti ni teh stroškov povzročil s svojimi dejanji. Predlaga, da se pritožbi ugodi in da se sklep v tč. 2 razveljavi in zadeva vrne v ponovno odočanje prvostopnemu sodišču. Pritožba je utemeljena. Sodišče prve stopnje je napačno uporabilo določbe ZPP-ja, ki urejajo vabilo za glavno obravnavo, vabljenje strank in vodstvo glavne obravnave. Kadar ima stranka v pravdnem postopku pooblaščenca je pravilno vabljena takrat, ko je vabilo izkazano za pooblaščenca. Pooblaščenec se ne more izmikati prihodu na glavno obravnavo. Kadar pa se sodišče odloči, da bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank (257. čl. ZPP) takrat vabi stranko osebno z vabilom za zaslišanje stranke, v katerem jo tudi opozori v skladu z II. odst. 261. čl. ZPP in 258. čl. ZPP. Pri tem pa mora sodišče upoštevati tudi določbo 262. čl. ZPP, po kateri niso zoper stranko, ki se ni odzvala sodnemu vabilu za zaslišanje, dovoljeni nobeni prisilni ukrepi; prav tako se stranka ne more prisiliti k izpovedbi. Sodišče presodi glede na vse okoliščine, kakšen pomen ima to, da stranka ni prišla na zaslišanje ali da ni hotela izpovedati. Tožeča stranka je vložila tožbo 1997, sodišče pa je od takrat razpisovalo obravnave, vendar ni opravilo nobene obravnave, niti ni izvajalo dokazov, s tem pa je kršilo določbo 11. čl. ZPP, po kateri si mora sodišče prizadevati, da se opravi postopek brez zavlačevanja in s čim manjšimi stroški, in onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku. Tožena stranka ima pooblaščenca, za katerega je bilo vabilo izkazano, zato bi sodišče, tudi če pooblaščenec ni prišel, moralo vseeno opraviti obravnave, izvesti dokaze, ki sta jih predlagali stranki, nato pa se odločiti, ali bo izvedlo dokaz z zaslišanjem strank ali pa tega dokaza ne bo izvedlo. Toženčev pooblaščenec bi na obravnavo moral priti, saj bolezen stranke praviloma ni opravičljiv razlog za to, da na glavno obravnavo pooblaščenec ne pride. V kolikor ne bi prišel, bi sodišče moralo postopati po 282. čl. ZPP, ki določa, da če ne pride na pravi narok za glavno obravnavo tožeča ali tožena stranka, kakor tudi, če ne pride na kakšen poznejši narok tožeča ali tožena stranka, se obravnava vseeno opravi. Po 5. čl. ZPP sodišče mora dati vsaki stranki možnost, da se izjavi o zahtevkih in navedbah nasprotne stranke, to pa ne pomeni, da je sodišče dolžno prositi stranko, da na glavni obravnavi sodeluje. Neaktivnost stranke ima za posledico to, da sama nosi breme nesodelovanja na glavni obravnavi. Za sodišče zadošča le to, da je stranka pravočasno in pravilno vabljena, v kolikor pa se vabilu ne odzove, pa lahko sodišče opravi obravnavo tudi v njeni odsotnosti in tudi v njeni odsotnosti zaključi postopek, kot bi lahko storilo tudi v tem primeru. Pritožnik pa nima prav, ko pravi, da mu je sodišče dolžno dokazovati sposobnost ali nesposobnost prihoda na glavno obravnavo. Tožena stranka je tista, ki je sodišču dolžna dokazati, v kolikor šteje za potrebno njeno zaslišanje, da zaradi resnih zdravstvenih razlogov na obravnavo ne more priti. Seveda pa to iz dosedaj priloženih zdravniških potrdil ne izhaja, kot to tudi ne pomeni, da lahko tožena stranka v nedogled zlorablja svoje pravice. Ker je sodišče napačno uporabilo določbe pravdnega postopka, je bilo potrebno sklep sodišča razveljaviti. To pa pomeni, da bo sodišče moralo razpisati glavno obravnavo, na obravnavo vabiti obe stranki po pooblaščencih in zadevo zaključiti brez nepotrebne odlašanja. Sodišče pa bo moralo tudi razčistiti pooblastilno razmerje za toženo stranko, saj je v tožbi navedeno, da toženo stranko zastopa R. P., v spisu ni pooblastila, pritožbo pa je vložil R. P.. Pritožbeno sodišče se glede na to, da gre za vmesni procesni sklep, ni spuščalo, bo pa moralo sodišče prve stopnje, še preden bo sploh nadaljevalo z reševanjem te zadeve razčistiti pooblastilno razmerje.