Jedro

Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena vrednost

odstopala od vrednost

i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v delu, ki se nanaša na tretjo toženko razveljavi v I. in III. točki izreka in se v tem obsegu zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje vzdržalo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani - COVL VL 206410/2012 z dne 27. 12. 2012 za znesek 15.214,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 11. 2012 dalje do plačila in izvršilnih stroškov (I. točka izreka). V II. točki izreka je zaradi umika dela tožbe za znesek 800,00 EUR v tem delu postopek ustavilo in v III. točki izreka je naložilo stroške tožeče stranke v znesku 1.029,60 EUR v plačilo toženi stranki.

2. Zoper sprejeto odločitev (pod točko I in III izreka) se pritožuje tretja toženka (v nadaljevanju tožena stranka) iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da sodišče prve stopnje pri opredelitvi neplačane terjatve ni upoštevala unovčenih menic v znesku 2.067,12 EUR, prav tako tožeča stranka ni izkazala stroškov opomina, sodišče prve stopnje pa se do teh dejstev ni opredelilo. Sicer pa je bila tožeča stranka pisno obveščena o kraju kjer se predmet leasinga nahaja, da le-ta ni v uporabi že od 31. 1. 2012, da je ustrezno zavarovan in da sama ne razpolaga z osebjem, ki bi bilo usposobljeno za demontažo predmeta leasinga in transport le-tega, zato je tožečo stranko pozvala, da sama izvrši prevzem leasinga ob predhodnem obvestilu prve toženke. Sam solarij je bil vgrajen v skladu s pravili stroke in ga ni bilo mogoče kar demontirati in odnesti, ampak je potrebno strokovno ravnanje primerno usposobljenih ljudi za takšno demontažo in transport, kar pa družba I. B. s.p., ki je dne 14. 12. 2012 poskušala odpeljati solarij očitno ni bila, saj je drugi izvajalec dne 6. 6. 2014 solarij brez težav odpeljal, zato je sodišče prve stopnje nekritično zaključilo, da tožena stranka predmeta leasinga ni hotela vrniti. Tožeča stranka se namreč na obvestilo z dne 9. 11. 2012 ni odzvala, slednje pa nakazuje na neskrbno ravnanje tožeče stranke po odstopu od pogodbe in je zaključek sodišča prve stopnje, da je unovčitev trajala dlje časa zaradi ravnanja tožene stranke neutemeljen in v nasprotju z izvedenimi dokazi. Tožena stranka je tekom postopka pred sodiščem na prvi stopnji določno in substancirano navedla, da tožeča stranka pri prodaji predmeta leasinga ni ravnala s potrebno skrbnostjo, saj je bil predmet leasinga dne 6. 6. 2014 tožeči stranki vrnjen brez večjih pomanjkljivosti in v uporabnem stanju, predmet leasinga pa je bil po prevzemu dne 25. 11. 2014 prodan v očitno spremenjenem stanju, kar izhaja iz poročila o cenitvi z dne 1. 11. 2014. Spremenjeno stanje predmeta leasinga je nastalo v času od prevzema dne 6. 6. 2014 do cenitve dne 1. 11. 2014, to pa je tisto odločilno dejstvo na katerem temelji presoja ali je tožeča stranka pri unovčitvi predmeta leasinga ravnala s potrebno skrbnostjo ali ne. Tožena stranka je poleg listinskega gradiva kot dokaz trditvam, da je bil predmet leasinga dne 6. 6. 2014 predan brez večjih pomanjkljivosti in v uporabnem stanju ponudila tudi dokaz z zaslišanjem prič, ki so sodelovale pri prevzemu in so primopredajni zapisnik tudi podpisale, sodišče pa je takšen dokazni predlog zavrnilo in zaključilo, da tožena stranka lastnih trditev ni dokazala v skladu z dokaznim bremenom, ker ni založila predujma za izvedenca zaradi ugotovitve vrednosti in stanja predmeta leasinga na dan prevzema. Pri tem pa ni zanemarljivo, da izvedenec predmeta leasinga sploh ne bi mogel pregledati, oceno vrednosti pa bi lahko podal le na podlagi prodajnih cen rabljenih solarijev istega tipa, po ponudbi na trgu, ki jo je tekom postopka navajala tožena stranka in celo predložila dokaze o prodaji primerljivih solarijev na trgu. Sodišče prve stopnje pa se do navedb tožene stranke in ponujenih dokazov glede vrednosti predmeta leasinga ni opredelilo. Prav tako se ni opredelilo do navedb tožene stranke, da je do spremembe predmeta leasinga in posledično do izgube vrednosti slednjega prišlo v času od 6. 6. 2014 do 1. 11. 2014, to je v času, ko je bil predmet leasinga v posesti tožeče stranke. Od tega dejstva pa je odvisna ocena ravnanja tožeče stranke v času, ko je imela predmet leasinga v posesti. Slednjega pa sodišče v posledici opustitve izvedbe ponujenih dokazov ni ugotavljalo, zato predlaga, da sodišče druge stopnje pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Sodišče druge stopnje je sodbo sodišča prve stopnje preizkusilo v okviru presoje utemeljenosti pritožbenih navedb kot tudi v okviru uradnega pritožbenega preizkusa po drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

5. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja, da sta tožeča stranka kot leasingodajalec in prva toženka kot leasingojemalec dne 25. 3. 2011 sklenili Pogodbo o finančnem leasingu premičnin št. 15933/11 za financiranje nakupa predmeta leasinga - solarija. Prva toženka se je tako zavezala tožeči stranki plačati 60 zaporednih mesečnih leasing obrokov v skupnem znesku 27.133,08 EUR. K obveznostim prve toženke iz leasing pogodbe sta na podlagi pogodbe o solidarnem poroštvu z dne 25. 3. 2011 in z dne 28. 3. 2011 pristopili druga toženka in tretja toženka. Prva toženka obveznosti po leasing pogodbi ni izpolnila, zato je tožeča stranka dne 2. 11. 2012 odstopila od leasing pogodbe in odstop vročila prvi toženki 5. 11. 2012 ter drugo in tretje toženko o odstopu obvestila dne 2. 11. 2011. V posledici odstopa od leasing pogodbe je zahtevala predčasno poplačilo celotne terjatve po leasing pogodbi. Višina tožbenega zahtevka izhaja iz informativne ponudbe za predčasno poplačilo, katerega je tožeča stranka tekom postopka zmanjšala za 800,00 EUR kolikor je predstavljal izkupiček od prodaje predmeta leasinga. Sodišče prve stopnje je nadalje zaključilo, da je terjatev tožeče stranke po višini izkazana in da se plačila, ki jih zatrjuje tožena stranka in sicer znesek 6.649,68 EUR in plačilo po unovčenih menicah nanašajo na obdobje pred odstopom od pogodbe, kar je tožeča stranka upoštevala pri izračunu obveznosti. Nadalje je sodišče prve stopnje zaključilo, da je predmet leasinga po splošnih pogojih bila dolžna tožeči stranki vrniti tožena stranka, ki se je prostovoljni predaji predmeta leasinga izmikala. V posledici tega pa tožeči stranki ni mogoče očitati neskrbnega ravnanja po odstopu od pogodbe. Slednje pa je vplivalo tudi na daljši postopek unovčenja predmeta leasinga.

6. Neizvedba dokaza vselej terja vsebinsko pojasnilo. Tej zahtevi sodišče prve stopnje z navedeno pavšalno in za povrh nerazumno oceno ni zadostilo. Določba 8. člena ZPP predstavlja metodološki napotek za dokazno oceno. Dokazna cena mora biti vestna, skrbna ter analitično sintetična. Sodišče ocenjuje vsak dokaz posebej, nato pa še vse dokaze skupaj. Neizvedba dokazov

je toženi stranki v celoti odvzela možnost enakega obravnavanja pred sodiščem, saj navedenih dokazov ni mogoče šteti kot očitno neutemeljenih, neprimernih ali nebistvenih za ugotavljanje odločilnih dejstev. Sodišče prve stopnje pa ni obrazložilo zakaj je izvedba dokaza z izvedencem bistvena v tolikšni meri, da brez izvedbe tega dokaza izvajanje drugih dokazov ni relevantno. Pravdni postopek ne pozna formalnih dokaznih pravil in tožena stranka lahko svoje trditve o pravilnosti prevzema solarija in stanju le tega ob prevzemu, razen z listinami in izvedencem dokazuje tudi s pričami, ne pa da je ta dokazni predlog sodišče prve stranke zavrnilo z pavšalno obrazložitvijo o nepotrebnem zavlačevanju postopka in sklicevanju le na listinske dokaze kot najbolj objektivno sredstvo dokazovanja (s tem, da listin Zapisnika z dne 6. 6. 2014 s fotografijami in cenilnega poročila z dne 1. 11. 2014 ni dokazno ocenilo), s tem pa je sprejelo vnaprejšnjo dokazno oceno še neizvedenih dokazov, ki bi lahko privedli do drugačne rešitve spora, kar predstavlja smiselno uveljavljeno absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP.

7. Sicer pa sodba sodišča prve stopnje o odločilnih dejstvih niti nima razlogov, dokazna ocena pa ne ustreza metodološkim napotkom 8. člena ZPP, saj je sodišče prve stopnje nekritično sledilo zgolj dokazom, ki jih je predložila tožeča stranka in se ni opredelilo oz. je neobrazloženo zavrnilo izvajanje dokazov tožene stranke. kar predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, na katero pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP).

8. Tožena stranka je namreč zatrjevala neskrbno ravnanje tožeče stranke v skladu s četrtim odstavkom 243. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ). Sodišče prve stopnje je povsem nekritično sledilo tožeči stranki in ugotovitvam iz zapisnika I. B. s.p. o nesodelovanju oz. izmikanju tožene stranke predati solarij, ne da bi dokazno ocenilo dopis tožene stranke z dne 9. 11. 2012 in izvedlo predlagane dokaze tožene stranke z zaslišanjem priče, v katerem tožečo stranko obvešča kje se predmet leasinga nahaja in jo poziva k prevzemu le tega, saj sama predmeta ne more vrniti. Nenazadnje je od odstopa od pogodbe dne 2. 11. 2012 do prevzema predmeta leasinga minilo več kot leto in pol oz. do prodaje kar dve leti.

9. Tožena stranka po oceni sodišča druge stopnje podala ustrezne trditve o stanju solarija ob predaji tožeči stranki dne 6. 6. 2014, navedla je primerljive cene in predlagala zaslišanje dveh prič, ki sta pri prevzemu sodelovali, s tem pa je zatrjevala, da je tožeča stranka, ki je solarij cenila šele po petih mesecih od prevzema ravnala neskrbno. V Splošnih pogojih Pogodbe o finančnem leasingu premičnin za pravne osebe (FPO10) je v 19.2 členu določeno, da se cenitev predmeta leasinga opravi pred prodajo s tem, da se prodaja opravi po ceni določeni s strani sodnega cenilca v roku 30 dni od prevzema, kar nakazuje na dolžnost tožeče stranke po takojšnji cenitvi in pristopu k prodaji. V konkretnem primeru pa je tožeča stranka cenitev opravila po več kot petih mesecih, kar vendarle vzbuja dvom v pravilnost zaključka sodišča prve stopnje o skrbnem ravnanju tožeče stranke. K skrbnosti ravnanja kot dobrega gospodarja pa tožečo stranko nenazadnje zavezuje tudi dejstvo, da od leasingojemalca terja celotno plačilo zapadlih obrokov, zmanjšano za vrednost vrnjenega solarija. Unovčenje predmeta leasing

a namreč pomeni uporabo četrtega odstavka 243. člena OZ.

10. Tožena stranka s tem, ko dokazuje vrednost predmeta leasinga ob prevzemu, v nasprotju s tožečo stranko, ki se sklicuje na cenitev podano šele po petih mesecih in prodajo za znesek 800,00 EUR, ki bistveno odstopa od zatrjevane vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu le-tega, daje ugovor, da tožeča stranka ni storila vseh razumnih ukrepov za zmanjšanje škode, ki je nastala zaradi razdrtja pogodbe. Opustitev potrebne skrbnosti tožeče stranke v smislu četrtega odstavka 243. člena OZ bi bila lahko podana v kolikor bi ugotovljena vrednost

odstopala od vrednost

i, ki bi jo bilo mogoče doseči na trgu, v kolikor bi cenitev in prodaja bila izvedena z ustrezno skrbnostjo. Prav zadnje je skušala dokazovati tožena stranka v tem postopku. Trditvam tožene stranke o vrednosti solarija ob prevzemu pa tožeča stranka obrazloženo niti ni ugovarjala, pri tem pa trditev o ustrezni cenitvi (opravljeni v skladu s Splošnimi pogoji) in nemožnosti prodaje po le tej niti ni zatrjevala, čeprav je tožena stranka predložila dokaze o vrednosti predmeta leasinga ob prevzemu, ki od dosežene prodajne cene vendarle nerazumno odstopa. V tej smeri pa je dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno.

11. Zaradi storjene absolutne bistvene kršitve določb postopka in v posledici tega (zaenkrat) nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja je sodišče druge stopnje moralo pritožbi tožene stranke ugoditi in izpodbijano sodbo na podlagi prvega odstavka 354. člena ZPP razveljaviti in vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje.

12. V novem sojenju bo sodišče prve stopnje moralo izvesti predlagane substancirane dokaze, oz. zavrnitev posameznih dokazov tehtno obrazložiti ter nato ob upoštevanju in oceni vseh izvedenih dokazov opraviti celovito dokazno analizo in nato sprejeti dokazno oceno ter odločiti o utemeljenosti zahtevka tožeče stranke (8. člen ZPP).

13. Na podlagi tretjega odstavka 165. člena ZPP se odločitev o stroških pritožbenega postopka pridrži za končno odločbo.