Jedro

Čeprav ni navedeno, s katero nogo je obsojenec brcnil oškodovanca in ali je ta takrat stal ali ležal ali čepel, je opis kaznivega dejanja hude telesne poškodbe v izreku popoln, saj zakonski opis ne predpisuje, da bi bilo le določeno ravnanje obdolženca tisto dejstvo, ki izpolnjuje zakonske znake kaznivega dejanja.

Izrek

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti se zavrne. Obsojeni D.K. je dolžan plačati 150.000 SIT povprečnine v tem postopku.

Obrazložitev

Z izpodbijanima sodbama je bila obsojenemu D.K. zaradi kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ izrečena pogojna obsodba z določeno kaznijo sedem mesecev zapora in preizkusno dobo dveh let. Plačila stroškov od 1. do 6. točke 2. odstavka 92. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je bil v rednem postopku oproščen.

Zoper sodbi je zagovornik vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri navaja, da je opis kaznivega dejanja tako skop, da ne vsebuje vseh znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe, zato je bil kršen kazenski zakon. Opis ravnanja obsojenca je pomanjkljiv, ker izrek sodbe ne pove, ali je brcnil z levo ali desno nogo in tudi položaj oškodovanca ob tem dejanju ni naveden. Obtožba naj bi bila prekoračena in s sodbo naj ne bi bil popolnoma rešen predmet obtožbe, ker je sodišče verjelo oškodovancu, čeprav je spreminjal izpovedbo, več prič pa je izpovedalo, da je oškodovanec ob padcu na asfaltno podlago udaril z glavo ob tla. O tem bi moralo zaslišati priče, ki jih je predlagala obramba. Sodišče tudi ni soočilo priče B.T. z drugimi pričami, ki so drugače izpovedovale. Predlaga, da se izpodbijani sodbi razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Vrhovni državni tožilec odgovarja, da iz opisa dejanja v izreku sodbe izhajajo vsi znaki obsojencu očitanega kaznivega dejanja, pa tudi zatrjevani kršitvi 7. in 9. točke 1. odstavka 371. člena ZKP nista podani. Predlaga, da se zahteva za varstvo zakonitosti zavrne.

Zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Po določbah 1. in 2. odstavka 420. člena in 1. odstavka 421. člena ZKP lahko zagovornik vloži zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona ali bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena ZKP, zaradi drugih kršitev postopka pa le, če so vplivale na zakonitost sodbe, zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pa zahteve ni mogoče vložiti. Kršitve zakona morajo biti navedene določno tako, da jih lahko Vrhovno sodišče preizkusi v skladu s 1. odstavkom 424. člena ZKP.

Zahteva ne navaja nobene konkretne kršitve kazenskega zakona ali kazenskega postopka. Trditev, da je opis kaznivega dejanja preskop, ker ne pove, s katero nogo je obsojenec brcnil oškodovanca in ali je ta takrat stal ali ležal ali čepel, bi lahko pomenila uveljavljanje kršitve kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP, ker da zaradi tega opis ne vsebuje vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja hude telesne poškodbe po 1. odstavku 134. člena KZ. Toda zakonski opis tega kaznivega dejanja ne predpisuje, da sta določeno ravnanje obdolženca kot brca z levo ali desno nogo in določen položaj oškodovanca taki dejstvi, ki izpolnjujeta to kaznivo dejanje in bi ju bilo zato treba opisati v izreku sodbe v skladu z določbo 1. točke 1. odstavka 359. člena ZKP. Smiselno zatrjevana kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP torej ni podana.

Po določbah 354. člena ZKP se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe. To pomeni, da mora sodišče odločiti o vseh kaznivih dejanjih vsakega od obtožencev, ne sme pa spoznati za krivega tistega, ki ni bil obtožen in ne za dejanje, ki ga ni bil obtožen. Če sodišče ne reši popolnoma predmeta obtožbe, stori bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 7. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če pa obtožbo prekorači, zagreši bistveno kršitev po 9. točki istega odstavka navedenega člena ZKP. Izpodbijani sodbi sta popolnoma prevzeli subjektivno in objektivno identiteto obtožbe, zato zatrjevane kršitve postopka po 7. in 9. točki 1. odstavka 371. člena ZKP niso podane. Razlogi, s katerimi zahteva za varstvo zakonitosti utemeljuje ti kršitvi, posegajo na področje dejanskega stanja (ocena verodostojnosti nasprotujočih si dokazov, pomanjkljiva ugotovitev okoliščin kaznivega dejanja zaradi zavrnitve dokaznih predlogov obrambe), tega pa se z zahtevo za varstvo zakonitosti ne more uveljavljati.

Trditev, da bi sodišče moralo zaslišati priče, ki jih je obsojenec predlagal in jih soočiti, bi lahko pomenila kršitev pravice do obrambe v smislu 2. odstavka 371. člena ZKP. Taka kršitev je po določbi 3. točke 1. odstavka 420. člena ZKP bistvenega pomena samo, če je vplivala na zakonitost sodbe, tega pa zahteva za varstvo zakonitosti ne zatrjuje.

Ker zahteva zagovornika obsojenega D.K. za varstvo zakonitosti ni utemeljena, jo je Vrhovno sodišče na podlagi 425. člena ZKP zavrnilo.

Po določbah 98. a člena, 95. člena in 6. alineje 2. odstavka 92. člena ZKP obsojenec plača stroške postopka z zahtevo za varstvo zakonitosti. Pri odmeri višine povprečnine je sodišče v skladu z določbami 3. odstavka 92. člena ZKP upoštevalo premoženjske razmere obsojenca, ki sicer ni zaposlen, (kar sta sodišči v rednem sojenju upoštevali kot razlog za oprostitev povrnitve stroškov postopka), vendar pa ima srednjo šolo smeri elektrotehnik - elektronik, je mlad in za delo sposoben in bi zaposlitev lahko dobil, s tem pa tudi sredstva za svoje preživljanje. Zato Vrhovno sodišče šteje, da s plačilom sicer nizke povprečnine ne bo ogroženo obsojenčevo preživljanje.