Jedro

ZRPJZ je v 29. členu določil, da z njegovo uveljavitvijo prenehajo veljati tiste določbe ZFDO, ki se nanašajo na osnovo za določanje plač, uspešnost in dodatke, ki so v nasprotju z ZRJPZ. Skladno z 19. čl. ZRPJZ predstavlja edini dodatek k plači občinskega funkcionarja dodatek na delovno dobo, kar je ugotovilo tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-274/97. Zato določbe 1. odstavka

19.čl. ZRPJZ ni mogoče razumeti kot pooblastila, občinam za izdajo podzakonskega akta (pravilnika) za določitev drugih dodatkov funkcionarju.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati neizplačane mesečne dodatke za čas od 1.8.1997 do 18.11.1998 v višini 986.587,95 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih zneskov, razvidnih iz izpodbijane sodbe (1. tč. izreka); zavrnilo zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku vrniti zadržane zneske od plače za čas od

10.11.2000 do 31.8.2002 v višini 782.261,25 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih mesečnih odtegnjenih zneskov, razvidnih iz izpodbijane sodbe (2. tč. izreka). V skladu z uspehom v sporu je odločilo, da je tožnik dolžan toženi stranki plačati stroške postopka v znesku 108.960,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne 8.5.2003 dalje do plačila. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da tožena stranka v spornem obdobju ni imela zakonite podlage za izplačevanje dodatka za znanje in uporabo italijanskega jezika ter dodatka za nezdružljivost tožnikove funkcije.

Tožnik se je pritožil zoper sodbo iz vseh pritožbenih razlogov po določbi 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 - 2/04), ki se v skladu z določbo 1. odst. 14. čl. Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94) uporablja tudi v postopkih pred delovnimi sodišči. Navaja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ne vsebuje utemeljenih razlogov za sprejeto odločitev. Tožena stranka je lahko v okviru svojih pooblastil določila s pravilnikom le dodatke, ki jih predpisuje določba 19. čl. ZRPJZ. Ne more vzdržati stališče, da je dodatek za nezdružljivost funkcij predviden le za višje upravne delavce, ne pa tudi za funkcionarje, zaradi česar izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti. Sodišče bi se moralo sklicevati na konkretno določbo predpisa, in ne pavšalno. V tej zvezi se zadovolji zgolj z ugotovitvijo računskega sodišča, da mu tožena stranka ni pravilno izplačevala sporna dodatka. Tožena stranka jih je določila s Pravilnikom o osnovah in merilih za plače in nadomestila ter o povračilu materialnih stroškov funkcionarjev Mestne občine Koper. Navedeni pravilnik je bil sprejet na podlagi ZFDO in ZLS, torej na podlagi veljavnih zakonov. V skladu z določbo 3. čl. ZFDO odloča o osebnih dohodkih funkcionarjev ter o višini drugih prejemkov organ, pristojen za izvolitev oz.

imenovanje funkcionarjev. Pravilnik tožene stranke ni bil nikoli razveljavljen. Poleg tega noben pristojen organ ni ugotovil, da bi bil izdan v nasprotju z zakonom. V skladu z navedenimi dejstvi je bilo izplačevanje spornih dodatkov pravilno, saj v nasprotnem ne bi bilo potrebno sprejeti določbe 100. b čl. ZLS-J, ki je predpisovala, da občinskim funkcionarjem ne pripadajo posebni dodatki po ZRPJZ. V kolikor je bilo to sporno že prej, bi moralo sodišče razlagati predpise v korist funkcionarja in njegovih pridobljenih pravic, kar utemeljuje stališče, da ni bilo podane podlage za vračilo prejetih zneskov. Zato predlaga, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo tako, da njegovim zahtevkom v celoti ugodi oz. podrejeno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo sodbo v mejah pritožbenega izpodbijanja in po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka ter pravilno uporabo materialnega prava (2. odst. 350. čl. ZPP). Po takšnem preizkusu je ugotovilo, da vsebuje sodba glede odločilnih dejstvih pravilne dejanske in pravne razloge. Poleg tega sodišče prve stopnje tako v zvezi s postopkom kot izdano sodbo ni storilo nobene bistvene postopkovne kršitve.

Zato pritožbeno sodišče v zvezi s pritožbenimi navedbami še dodaja:

Tožena stranka je v spornem obdobju izplačevala tožniku dodatek za znanje jezika narodne skupnosti in dodatek za nezdružljivost opravljanja javne funkcije s pridobitno dejavnostjo, oboje po Pravilniku o osnovah in merilih za plače in nadomestila ter o povračilu materialnih stroškov funkcionarjev Mestne občine Koper (v nadaljevanju pravilnik), ki ga je sprejela v mesecu aprilu 1995 na podlagi določb Zakona o funkcionarjih v državnih organih (ZFDO, Ur. l. RS, št. 30/90 - 4/93) in Zakona o lokalni samoupravi (ZLS, Ur. l. RS, št. 72/93 - 14/95). Nadalje je z določbo 1. odst. 100. b čl. ZLS predpisano, da se za člane občinskega sveta, župana, podžupana in tajnika uporabljajo določbe ZFDO in določbe Zakona o razmerjih plač v javnih zavodih, državnih organih in organih lokalnih skupnosti (ZRPJZ, Ur. l. RS, št. 18/94 in 36/96), ob tem da je vprašanje dodatkov, ki pripadajo občinskim funkcionarjem, dokončno uredil Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o lokalni samoupravi (ZLS-J, Ur.l. RS št. 74/98, ki je v 6. odst. 100. b čl. ZLS-J določil, da občinskim funkcionarjem ne pripadajo posebni dodatki po ZRPJZ ter Uredbi o količnikih za določitev plače in dodatkih zaposlenih v službah Vlade RS in upravnih organih (Uredba, Ur. l. RS, št. 35/96 in 5/98).

V skladu z navedenim so se tako do uveljavitve ZLS-J za takšne funkcionarje uporabljale določbe ZFDO in določbe ZRPJZ. Vendar je potrebno posebej opozoriti na ZRPJZ, ki je kot kasnejši predpis v določbi 29. čl. opredelil, da z dnem uveljavitve ZRPJZ prenehajo veljati tiste določbe ZFDO, ki se nanašajo na osnovo za določanje plač, tarifne skupine, količnike za določanje plač, uspešnost in dodatke, ki so v nasprotju z ZRPJZ. Zakonodajalčev cilj sprejema takšnega predpisa je bil v uskladitvi tistih elementov v sistemu obračunavanja plač iz državnega proračuna, ki so do takrat povzročile razlike v določevanju količnikov plač in dodatkov. V skladu z navedenimi pravnimi razlogi predstavlja po določbi 19. čl. ZRPJZ edini dodatek k plači občinskega funkcionarja, dodatek za delovno dobo, ne glede na ostale dodatke, ki se pojavljajo občasno in niso upoštevani v vrednotenju delovnega mesta, to je dodatek za delo v manj ugodnem delovnem času in drugi dodatki, določeni s kolektivno pogodbo, zakonom ali na njegovi podlagi izdanim predpisom. Navedeno je ugotovilo tudi Ustavno sodišče RS v zadevi opr. št. U-I-274/97 z dne 29.6.2000, ko je presojalo vprašanje skladnosti določbe 2. alinee 1. odst. 29. čl. ZRPJZ z Ustavo.

Zato določbe 1. odst. 19. čl. ZRPJZ, po kateri pripadajo zaposlenim v javnih zavodih in državnih organih tudi drugi dodatki, določeni s predpisom, izdanim na podlagi zakona, ni razumeti kot pooblastila posameznim občinam za izdajo podzakonskega predpisa - pravilnika, za določitev dodatkov k plačam njihovih funkcionarjev. Povedano drugače, takšno pooblastilo bi pomenilo, da lahko vsaka občina povsem arbitrarno določi dodatke k plačam funkcionarjem, glede katerih niso z zakonom predpisani nobeni okviri za normativno ureditev.

Po zaključku pritožbenega sodišča tožena stranka v svojem pravilniku ni imela podlage za določitev že navedenih dveh dodatkov svojim funkcionarjem. Zato ni bilo podanih pravnih razlogov za obračunavanje in izplačevanje takšnih dodatkov tožniku v spornem obdobju od leta 1995 do 1997 oz. do uveljavitve določb ZLS-J, kot je pravilno ugotovilo soidšče prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je po takšnem preizkusu izpodbijane sodbe ugotovilo, da pritožbeni razlogi niso utemeljeni. Zato je zavrnilo tožnikovo pritožbo in v celoti potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. čl. ZPP).

Ker tožnik s pritožbo ni uspel, sam krije svoje pritožbene stroške (1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 155. čl. ZPP).