Jedro

Odločitev polnoletnega otroka, ki se želi osamosvojiti in se zato odloči živeti proč od staršev, je tako pomemben razlog, da lahko, ob nadaljevanju rednega študija, zahteva od njih preživljanje v denarju. Če starši niso krivi za otrokov odhod iz skupnega gospodinjstva, so dolžni prispevati k preživljanju v takšnem obsegu, kot da bi otrok živel pri njih.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožeča stranka trpi sama svoje stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora toženec plačati svojemu 19-letnemu sinu - tožniku preživnino po 18.000,00 SIT na mesec od 6.4. do 11.10.1998, od takrat naprej pa po 25.000,00 SIT - dokler bodo obstajali zakoniti pogoji za to. Tožniku mora tudi povrniti 56.373,00 SIT pravdnih stroškov. Ugotovilo je, da se tožnik redno šola; da tožniku preselitev k babici odpira možnosti, da se ustali neodvisno od toženčeve fizične kontrole; da mora tožnikova mati po zadnji odločbi centra za socialno delo plačevati tožniku po 11.049,92 SIT preživnine; da so bile tožnikove potrebe ob vložitvi tožbe kot srednješolca 30.000,00 SIT, zdaj kot študenta pa 50.000,00 SIT; da pomeni prisojena preživnina 15% toženčevega osebnega dohodka.

Sodišče druge stopnje je v enem letu, po prejemu pritožbe toženca le-to zavrnilo, pri čemer je zavzelo stališče, da mora toženec plačevati preživnino za tožnika v denarju ne pa v kakšni drugi obliki, kot si pritožnik napačno razlaga 131. člen Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (Uradni list SRS, št. 15/76 in 1/89 ter Uradni list RS, št. 13/94 in 82/94 - ZZZDR). Prvo sodišče je pravilno ugotovilo tožnikove potrebe in premoženjske razmere njegovih staršev.

Proti tej sodbi je toženec vložil revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

Predlaga, naj se sodbi nižjih sodišč spremenita, tako da se tožbeni zahtevek zavrne, ali pa naj se razveljavita in vrne zadeva sodišču prve stopnje, toda drugemu sodniku, ker je bilo dejansko stanje zaradi neuporabe 131. člena ZZZDR nepopolno ugotovljeno. Nobena izmed sodb nima razlogov o tem, zakaj naj ne bi bilo uporabno določilo prvega odstavka 131. člena ZZZDR. Neutemeljene so negativne ocene toženca in njegove žene. Zadeva je bila skrajno površno obravnavana. Opisuje, kako je tožnik prehajal od matere do toženca in potem k babici. Ta ga preživlja skoraj v celoti, tožnikovi dohodki pa znašajo vsaj 70.000,00 SIT na mesec.

Tožnik v odgovoru na revizijo poudarja, da je njegova pravica kot polnoletnega otroka, da se odloči sam, pri kom bo živel, zlasti še, ker sta si starša ustvarila novo družino. Sporoča še, da je za eno leto prekinil študij in da služi vojaški rok. Za čas služenja tega roka ne zahteva preživnine.

Toženec v repliki trdi, da ga tožnik niti ni obvestil, da je študij opustil in da gre služit vojsko. Gre za neodgovorno in lahkomiselno osebo.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o vročeni mu reviziji ni izjavilo.

Revizija ni utemeljena.

V tej zadevi se je izluščilo kot središčno sporno vprašanje, ali mora toženec prispevati k tožnikovemu preživljanju v denarju ali pa tako, da bi tožnik živel pri njem. Po lastnih trditvah in izjavah se toženec namreč zaveda svoje obveznosti preživljati tožnika, če ta redno študira. Omenjeni problem ureja 131. člen ZZZDR, ki v prvem odstavku določa, da lahko tisti (izjema so starši, ki morajo preživljati mladoletne otroke), ki je dolžan koga preživljati, sam izbere, ali mu bo plačeval določene zneske kot preživnino ali ga bo vzel k sebi na preživljanje ali pa mu bo preskrbel preživljanje na drug način. Izbirno pravico glede načina preživljanja ima torej preživljalec. Toda to temeljno pravilo je omiljeno oziroma se ne uporabi v primerih, ki ga ureja drugi odstavek tega člena, po katerem lahko tisti, ki ima pravico do preživnine, iz pomembnih razlogov zahteva, naj se mu plačuje v denarju. Ko torej nastane spor o načinu preživljanja, je treba pretehtati, ali so razlogi na preživljančevi strani za preživnino v denarju tako tehtni, da presežejo preživljalčevo izbirno pravico. Pa še en odsev ima takšno ureditev: vpliva lahko na višino preživnine z vidika možnosti zavezanca (129. člen ZZZDR) in njegove dolžnosti preživljanja otrok, ki se šolajo. V obravnavani zadevi je ključno vprašanje, ali tožnikova želja živeti ločeno od staršev, posebej aktualno še od toženca, tisti "pomembni razlog" iz drugega odstavka 131. člena ZZZDR ali ne. Staršem je naloženo, da omogočijo svojim otrokom razmere za zdrav, skladen osebnostni razvoj in usposobitev za samostojno življenje in delo (102. člen ZZZDR), pa tudi skrbeti za njihovo šolanje in strokovno izobrazbo (drugi odstavek 103. člena ZZZDR). Te njihove dolžnosti so hkrati tudi pravice (prvi odstavek 54. člena Ustave Republike Slovenije - URS). Ta njihova pravica in dolžnost pa nista vselej enako "močni" oziroma se spreminjata z otrokovo starostjo in zrelostjo, kot je to, denimo, posebej določeno za starševsko usmerjanje otrok na nekaterih področjih (tretji odstavek 41. člena URS). S starostjo in zrelostjo otroka se ne le te dolžnosti staršev ampak tudi njihove pravice manjšajo, pri čemer je nedvomno pomembna ločnica otrokova polnoletnost. Pri tem se spreminja tudi notranje razmerje med pravicami in dolžnostmi staršev, ko prve pojenjujejo, druge pa ne, kar zadeva preživljanje, ki še ostajajo, če so za to dane možnosti (že omenjeni drugi odstavek 103. člena ZZZDR).

Protivesek pravicam in dolžnostim staršev so pravice in dolžnosti otrok na tem področju in tako se veča tudi njihova pravica do samostojnega življenja, torej takšnega, na kakršnega so morali starši otroka pripravljati ves čas njihove vzgoje. Osamosvojitev v tem pomenu je slejkoprej lahko tehten razlog, da otrok zahteva preživnino v denarju, kadar živi ločeno od staršev in če so seveda sploh podani pogoji za izpolnjevanje njihove preživninske obveznosti zaradi šolanja otrok.

Tožnikova odločitev, da se preseli k svoji babici (toženčevi materi) je razumljiva in ne more imeti kar vnaprejšnega negativnega prizvoka "prehajanja" od enega do drugega izmed sorodnikov. Tožnikova roditelja sta se razšla, ustvarila vsak svojo novo družino, ne v eni ne v drugi pa tožnik ni našel tistega, kar je pričakoval. Pri tem niti ni odločujoče, na čigavi strani so bili vzroki za to. Nič nenavadnega ni potemtakem njegova odločitev živeti pri stari materi in doštudirati. Ko sta nižji sodišči sprejeli takšno odločitev polnoletnega otroka kot razumljivo (ne da bi se opredeljevali, ali je tudi razumna), kot možnost, da se tožnik ustali, hkrati pa tudi kot pravno relevantno za to, da sme zahtevati preživnino v denarju, sta ravnali prav.

To svoje stališče sta tudi obrazložili (res da pritožbeno sodišče bolj skromno) v zadostnem obsegu, tako da je mogoče njuni obrazložitvi tudi preizkusiti. Res nista posebej omenili določbe drugega odstavka 131. člena ZZZDR kot korekturne določbe prvemu odstavku, toda sodeč po vsebini obrazložitev napadenih sodb sta mislili prav nanjo in jo uporabili. Skratka, očitane kršitve po 13. točki drugega odstavka 354. člena Zakona o pravdnem postopku iz leta 1977 (tu še ni mogoče uporabiti določb novega Zakona o pravdnem postopku, ker to preprečuje prehodna določba njegovega prvega odstavka 498. člena). Tudi ni mogoče pritrditi reviziji v trditvah o antipatiji obeh sodišč do toženca, o neargumentiranih očitkih, površnem obravnavanju zadeve ipd. Sicer pa, formalno gledano, revizija niti ne pojasni, za kakšne procesne kršitve naj bi šlo v zvezi s tem.

Spet glede uporabe materialnega prava - vrhovno sodišče nima pomislekov niti glede prisojene višine preživnine. Spričo omenjene narave prvega odstavka 131. člena ZZZDR v razmerju do drugega odstavka tega člena in dejstva, da ima tožnik tudi glede na svoj študij možnost živeti skupaj s tožencem, za katerega ni bilo ugotovljeno, da je kriv, da skupno življenje ni možno, je tožnik upravičen le to tolikšnega zneska preživnine, kolikor bi ga bil dolžan plačevati, če bi tožnik živel pri njem. Toda tudi ob takšnem izhodišču revizijsko sodišče ne dvomi o primernosti in pravilnosti prisojenih zneskov preživnine. Pri tem je lahko upoštevalo le razmere, kakršne so bile ob sojenju na prvi stopnji (novembra 1998). Takrat je znašalo mesečno povprečje toženčevih dohodkov 167.000,00 SIT in njegove žene 70.000,00 SIT, tožnik pa naj bi prejemal od matere, ki živi v precej slabši gmotnih razmerah (prejemala je le 30.000,00 SIT in njen mož 90.000,00 SIT), 11.050,00 SIT. Tožnik je še prejemal sam 8.150,00 SIT otroškega dodatka, bil je najprej dijak, jeseni pa postal študent. Torej prav gotovo bi tožnik toženca "stal" toliko, kot je prisojeno, tudi če bi živela v skupnem gospodinjstvu.

V zvezi z drugimi zadevnimi revizijskimi očitki naj bo povedano, da ni zakonske podlage za to, da bi toženec prenesel svojo obveznost preživljanja na tožnikovo babico, ker ga ta ob njegovih živih roditeljih ni dolžna preživljati. V zvezi s tem, kaj naj bi tožnik še dobival od dohodkov, kako se spreminjajo razmere na strani toženčeve žene in da tožnik v prvem letniku ni izpolnil nobene študijske obveznosti, je bilo že povedano, da sme revizijsko sodišče razsojati le na podlagi dejanskih ugotovitev, do katerih sta prišli sodišči prve in druge stopnje.

Pravilno je bilo torej uporabljeno materialno pravo, ki ga je mogoče v zvezi s to zadevo povzeti, tako da je odločitev polnoletnega otroka, ki se želi osamosvojiti in se zato odloči živeti proč od staršev, tako pomemben razlog, da lahko zahteva od njih ob nadaljevanju rednega študija preživljanje v denarju. Če starši niso krivi za otrokov odhod iz skupnega gospodinjstva, so dolžni prispevati k preživljanju v takšnem obsegu, kot da bi otrok živel pri njih.

Uveljavljana revizijska razloga po povedanem nista podana in ker tudi ne gre za procesno kršitev, na kakršno pazi sodišče po uradni dolžnosti, je moralo neutemeljeno revizijo zavrniti (393. člen ZPP/77).

Odločitev o toženčevih revizijskih stroških je zajeta z zavrnilnim izrekom te odločbe (prvi odstavek 166. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP/77). Pravdni stroški gredo stranki le, kadar so ti potrebni. Glede na vsebino revizije in njene trditve ter glede na vsebino odgovora na revizijo stroškov zanj ni mogoče šteti kot potrebnih (prvi odstavek 155. člena ZPP/77). Zato jih mora trpeti tožeča stranka sama.