Jedro

Tožena stranka je svoje trditve o malomarnem neskrbnem ravnanju tožeče stranke temeljila zgolj na prodaji predmetov leasinga pod ceno, ni pa navajala dejstev, ki jih je kot odločilna za presojo v zvezi z ravnanjem tožeče stranke upoštevalo sodišče prve stopnje. Izpovedba priče pa ne more nadomestiti niti širiti trditvene podlage stranke.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se v točki II. in III. izreka izpodbijana sodba in sklep sodišča prve stopnje spremenita tako, da sedaj glasita: “Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 9. 2010 opr. št. VL 121498/2010 se delno vzdrži v veljavi tudi za znesek 13.614.53 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila; v presežku za znesek 21.656,77 EUR s pp. pa se citirani sklep o izvršbi razveljavi in tožbeni zahtevek zavrne. III. Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 749,00 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.” V preostalem delu, t. j. glede izpodbijanega zneska 317,47 EUR s pp. se pritožba zavrne.

Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki pritožbene stroške v znesku 471,00 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 16. dne dalje do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedeno sodbo in sklepom izreklo: I.“Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 9. 2010 opr. št. VL 121498/2010 se delno vzdrži v veljavi tako, da je dolžna tožena stranka plačati tožeči stranki znesek 2.420,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila. II. Sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani z dne 3. 9. 2010 opr. št. VL 121498/2010 se delno razveljavi za znesek 35.271,30 EUR in tožbeni zahtevek v tem delu zavrne. III. Tožeča stranka mora v 15 dneh od vročitve te sodbe povrniti toženi stranki njene stroške pravdnega postopka v znesku 279,57 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.” Tožeča stranka s pravočasno pritožbo izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu, torej v točki II. izreka za znesek 13.932,00 EUR in v stroškovnem izreku, to je v točki III. izreka. Uveljavlja vse pritožbene razloge iz 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu spremeni tako, da obsodi toženo stranko, da je dolžna plačati tožeči stranki poleg že prisojenega zneska še 13.932,00 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila ter da je dolžna povrniti tožeči stranki celotne na prvi stopnji zaznamovane pravdne stroške skupaj s pripadajočimi obrestmi.

Tožeča stranka uveljavlja pritožbene stroške v višini sodne takse za pritožbo skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Tožena stranka na pritožbene navedbe tožeče stranke ni odgovorila.

Pritožba je delno, kolikor izpodbija odločitev sodišča prve stopnje v točki II. izreka glede zneska 13.614,53 EUR s pripadki in v točki III. izreka utemeljena.

Tožeča stranka je zoper toženo stranko uveljavljala plačilo dolga iz naslova zapadlih neporavnanih obveznosti tožene stranke po večih posojilnih pogodbah in pogodbah o finančnem leasingu. Tožena stranka je tožbeni zahtevek prerekala. Sodišče prve stopnje je na 16.035,22 EUR s pripadki skrčenemu tožbenemu zahtevku ugodilo le delno za znesek 2.420,69 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila. V presežku pa je tožbeni zahtevek zavrnilo kot neutemeljen.

Sodišče prve stopnje je ostale ugovorne navedbe tožene stranke kot neutemeljene zavrnilo, sledilo pa je ugovornim navedbam tožene stranke v zvezi s prodajo vrnjenih predmetov leasinga pod ceno in s prenizko iztrženo prodajno vrednostjo vozil, ki jo je tožeča stranka upoštevala pri znižanju sicer nesporne višine obveznosti tožene stranke iz naslova neporavnanih pogodbenih obveznosti. Sodišče prve stopnje je kot odločilno zaključilo, da ravnanje tožeče stranke po odvzemu vozil ni bilo dovolj skrbno, ker je vozila hranila na frekventnem nezavarovanem parkirišču, kjer se je njihovo stanje (do prodaje) lahko še poslabšalo, ter je vsled tega ugovoru tožene stranke ugodilo do višine razlike med vrednostjo, ki jo je tožeča stranka dosegla pri prodaji vrnjenih predmetov leasinga in vrednostjo, kot jo je ocenil v postopku na prvi stopnji angažirani stalni sodni cenilec.

Zaključek sodišča prve stopnje je tudi po presoji pritožbenega sodišča napačen.

Sodišče prve stopnje je za presojo skrbnosti ravnanja tožeče stranke štelo kot odločilno ravnanje tožeče stranke po odvzemu vozil. Ugotovilo je, da so bila vozila hranjena na nezavarovanem frekventnem parkirišču tožeče stranke, kjer je imel do njih dostop vsakdo in se je lahko stanje vozil do prodaje še poslabšalo. Za takšne ugotovitve pa sodišče prve stopnje, kot to pravilno uveljavlja pritožba, ni imelo podlage v trditvah pravdnih strank, saj nobena od pravdnih strank navedb o neustreznosti hrambe vozil nikoli ni podala. Kot je razvidno iz navedb tožene stranke v spisu, ki jih je sodišče prve stopnje povzelo tudi v obrazložitvi izpodbijane sodbe, je tožena stranka tožeči stranki očitala le malomarno ravnanje tožeče stranke pri prodaji, pri čemer je navajala le , da je vrnjene predmete leasinga prodala znatno pod ceno in s tem oškodovala toženo stranko s tem, ko je njen dolg iz leasing pogodb na nesorazmeren način znatno prenizko zmanjšala (glej pripravljalni spis tožene stranke z dne 10. 10. 2011). Pri tem je tožena stranka prejete kupnine primerjala z vrednostjo vozil, kot je bila dogovorjena v pogodbah o leasingu in zgolj pavšalno zatrjevala kršitev pogodbenih določil in predlagala po potrebi dokaz s postavitvijo izvedenca oziroma cenilca. Nato pa je na naroku za glavno obravnavo 11. 10. 2011 v zvezi s trditvami o malomarnem ravnanju tožeče stranke pri prodaji predmetov leasinga pod tržno ceno predlagala zaslišanje predstavnika družbe J. t. d.o.o., ki naj bi skušal dva od vrnjenih predmetov leasinga pri tožeči stranki kupiti.

Tožena stranka je tako svoje trditve o malomarnem neskrbnem ravnanju tožeče stranke temeljila zgolj na prodaji predmetov leasinga pod ceno, ni pa navajala dejstev, ki jih je kot odločilna za presojo v zvezi z ravnanjem tožeče stranke upoštevalo sodišče prve stopnje. Izpovedba priče pa glede na določbe člena 7 in 212 ZPP ne more nadomestiti niti širiti trditvene podlage stranke, kar celo samo pojasnjuje sodišče prve stopnje v točki 27 obrazložitve sodbe v zvezi z izpovedbo priče D. K. Sodišču prve stopnje pritožbeno očitana kršitev iz prvega odstavka 339. člena ZPP je tako utemeljena. Po sodišču prve stopnje ugotovljena hramba vozil tako ne more biti odločilno dejstvo, upoštevno pri presoji skrbnosti ravnanja tožeče stranke pri prodaji predmetov leasinga.

Sodišče prve stopnje nadalje kot odločilno in v škodo tožeče stranke v zvezi z ravnanjem tožeče stranke šteje dejstvo, da tožeča stranka ni predložila primopredajnega zapisnika o stanju vrnjenih predmetov leasinga ob njihovem odvzemu (prav: ob vrnitvi) in razloguje, da bi bilo dokazno breme o stanju vrnjenih predmetov leasinga na tožeči stranki. Sodišče prve stopnje meni, da bi tožeča stranka morala ob odvzemu predmetov leasinga sestaviti primopredajni zapisnik, čeprav ji to Splošni pogoji pogodb o finančnem leasingu (v nadaljevanju: Splošni pogoji) ne nalagajo, ker to od nje zahteva načelo skrbnosti dobrega strokovnjaka. Zaključilo je, da bi takšno ravnanje od nje zahtevala že povprečna skrbnost ob vedenju, da so vozila parkirana na frekventnem nezavarovanem parkirišču. Takšno stališče sodišča prve stopnje je zmotno, kot to utemeljeno uveljavlja pritožba. Prvič zato, ker se nobena od pravdnih strank tekom postopka ni sklicevala na primopredajni zapisnik in ni podala nobenih trditev v zvezi s tem, sodišče pa v okviru materialnega procesnega vodstva strank k temu tudi ni pozivalo. Poleg tega pa je tožeča stranka stanje vozil in vrednost vozil ob vrnitvi dokazovala s predloženo cenitvijo tržne vrednosti vozil v kateri je bilo stanje vozil podrobno opisano. Dokazno breme, da stanje vozil ob odvzemu ni bilo takšno, kot ga je zatrjevala tožeča stranka, je bilo zato na toženi stranki. Nadalje pa je pritrditi tožeči stranki, da ta ni strokovnjak avtomobilske stroke, zato ji ni mogoče brez ustrezne pravne podlage naložiti dolžnosti, da bi morala ob odvzemu oziroma vrnitvi vozil sestaviti primopredajni zapisnik z izključnim namenom, da bi ugotovila stanje vozil ob odvzemu oziroma vrnitvi. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje pa takšna obveznost tožeče stranke niti iz pogodbe niti iz Splošnih pogojev ne izhaja.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da je predvsem v interesu leasingojemalca, ki je v primeru odstopa od pogodbe dolžan vrniti predmete leasinga, da si pridobi potrdilo – primopredajni zapisnik o stanju vrnjenih vozil. Ker je trditveno in dokazno breme glede neskrbnega ravnanja tožeče stranke pri prodaji (t. i. nadomestnem vnovčenju) predmeta leasinga na toženi stranki, ki pa trditev v zvezi s primopredajnim zapisnikom ni podala, odsotnost primopredajnega zapisnika tudi ne more biti razlog za odločitev in zaključek sodišča prve stopnje o neskrbnem ravnanju tožeče stranke.

Poleg tega je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je stanje odvzetih vozil ugotovil in ocenil stalni sodni cenilec, ki ga je tožeča stranka angažirala pravilno, v skladu z določilom 23. člena Splošnih pogojev. Tako ugotovljeno stanje vozil pa je v svoji cenitvi tudi v celoti upošteval v postopku postavljeni sodni cenilec, ki mu je sodišče prve stopnje v celoti sledilo, kar utemeljeno izpostavlja pritožba. Nadalje pa je sodišče prve stopnje ugotovilo tudi, da so po toženi stranki predloženi računi s katerimi je ta dokazovala drugačno stanje vozil brezpredmetni za ugotovitev stanja vozil in njihove tržne vrednosti. Sodišče prve stopnje je tako glede stanja vozil ob vrnitvi oziroma odvzemu v celoti sledilo tožeči stranki.

S temi ugotovitvami sodišča prve stopnje in pa z ugotovitvami, da kupec, ki ga naj bi pripeljala tožena stranka, po ogledu vozil ni imel več resnega namena oziroma volje, da bi kupil vozila, je bila v celoti izčrpana trditvena podlaga tožene stranke, s katero je ta prerekala med pravdnima strankama sporno višino terjatve tožeče stranke v zvezi z višino upoštevane kupnine prodanih vozil. Navedeno pa ob pravilni uporabi določb ZPP (ob neupoštevanju po sodišču prve stopnje neutemeljeno (odveč) ugotovljenih in za odločitev neupoštevnih dejstev, ki niso bila zatrjevana) in ob pravilni uporabi materialnega prava (pravila o dokaznem bremenu) pripelje do zaključka, da so trditve tožene stranke v zvezi z ravnanjem tožeče stranke pri prodaji odvzetih oziroma vrnjenih predmetov leasinga, neutemeljene.

Po sodnem cenilcu angažiranem tekom postopka ocenjena višja tržna vrednost vozil od dosežene s prodajo, pa je za odločitev nerelevantna, glede na določilo četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se upošteva vrednost, ki jo dajalec leasinga doseže s prodajo predmeta leasinga, kar utemeljeno uveljavlja tožeča stranka v pritožbi.

Nerelevantna za odločitev je prav tako ugotovitev sodišča prve stopnje, da je nepošteno določilo četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev, ki določa, da se jemalec leasinga vnaprej strinja s cenitvijo sodno zapriseženega cenilca in jo priznava. S takšno ugotovitvijo pa se pritožbeno sodišče tudi sicer ne strinja iz razlogov kot te utemeljeno navaja pritožba.

Pritožbeno sodišče je po navedenem po sodišču prve stopnje zagrešene kršitve lahko samo odpravilo in ob pravilni uporabi materialnega prava o zadevi odločilo (člen 354 v zvezi s členom 358 alineja 4, 5 in 6 ZPP).

Pritožbeno sodišče upoštevaje po sodišču prve stopnje v obrazložitvi sodbe povzete določbe Splošnih pogojev in določbe četrtega odstavka 243. člena OZ zaključuje, da je tožeča stranka upravičeno pri višini dolga tožene stranke po spornih štirih leasing pogodbah upoštevala znesek prejete kupnine kot jo je za vozila iztržila s prodajo. Po določbi četrtega odstavka 23. člena Splošnih pogojev v zvezi s tretjim odstavkom istega člena se od ugotovljenih terjatev dajalca leasinga odšteje vrednost predmeta leasinga ob njegovi izročitvi dajalcu leasinga. To vrednost stranki določita sporazumno, sicer velja vrednost, ki jo dajalec doseže s prodajo predmeta leasinga. Takšno določilo je skladno z določilom 243. člena OZ, ki določa obseg odškodnine do katere je upravičen upnik zaradi kršitve pogodbe. Določilo četrtega odstavka citiranega člena določa, da mora stranka, ki se sklicuje na kršitev pogodbe storiti vse razumne ukrepe, da bi se zmanjšala škoda, ki jo je kršitev povzročila, sicer lahko druga stranka zahteva zmanjšanje odškodnine. Ker tožena stranka ni dokazala, da bi bilo zatrjevano ravnanje tožeče stranke pri prodaji neskrbno, malomarno, kot je bilo to ugotovljeno zgoraj, je tožeča stranka upravičena do odškodnine kot je to zahtevala s tožbo, torej upoštevaje znižanje pogodbene obveznosti za prejeto kupnino v znesku 13.626,10 EUR, kakor je to vseskozi uveljavljala tožeča stranka. Vsled tega je pritožbeno sodišče sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijani točki II. izreka spremenilo tako, da je toženi stranki naložilo še plačilo zneska 13.614,53 EUR (razlika med v točki I. izreka že dosojenim zneskom in po tožeči stranki uveljavljano terjatvijo v višini 16.035,22 EUR) z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20. 10. 2011 dalje do plačila in v tem delu vzdržalo izdani sklep o izvršbi v veljavi.

Ker je tožeča stranka sodbo sodišča prve stopnje neutemeljeno izpodbijala v točki II. izreka za višji znesek, to je za znesek 13.932,00 EUR (vtoževano je bilo le 16.035,22 EUR) je bilo v presežku, torej za znesek 317,47 EUR s pripadki, pritožbo kot neutemeljeno zavrniti (točka II. Izreka).

Posledično zaradi spremenjene odločitve sodišča prve stopnje je pritožbeno sodišče moralo znova odločiti o pravdnih stroških (člen 165/II ZPP). V skladu z določilom prvega odstavka 154. člena ZPP je toženi stranki naložilo povrnitev vseh pravdnih stroškov tožeče stranke, saj je ta s tožbenim zahtevkom v celoti uspela. Tožeča stranka je kot pravdne stroške v postopku na prvi stopnji priglasila le sodno takso za redni pravdni postopek v višini 749,00 EUR.

O stroških tega pritožbenega postopka je pritožbeno sodišče odločilo v skladu z določilom člena 154/III ZPP v zvezi s členom 165/II ZPP in tožeči stranki, ki s pritožbo ni uspela le v sorazmerno majhnem delu, pa zaradi tega dela niso nastali posebni stroški, priznalo celotne pritožbene stroške, katere predstavlja le sodna taksa za pritožbo v znesku 471,00 EUR. Poleg tega je tožeča stranka upravičena do zakonskih zamudnih obresti od pritožbenih stroškov za primer, če ti ne bodo plačani v postavljenem roku.

Pritožbeno sodišče pripominja, da ni odgovarjalo na vse pritožbene navedbe tožeče stranke, temveč le na tiste, ki so pomembne za odločitev.