Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost.
V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve.
I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.
II.Upnica sama nosi svoje pritožbene stroške.
1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe, ki se glasi: "1. Prepoved, da dolžnik ne sme odtujiti ali obremeniti svojega lastniškega deleža do celote 1/1 pri nepremičninah ID znak: parc. št. 0000 1866/111, parc. št. 0000 1866/111, parc. št. 0000 1866/118, parc. št. 0000 1866/120, parc. št. 0000 1866/12 in parc. št. 0000 1866/123, z zaznambo te prepovedi v zemljiški knjigi; 2. Dolžniku se prepoveduje kakršnokoli izplačilo po Pogodbi o revolving posojilu z dne 10. 12. 2021, dolžniku A. d. o. o.; 3. V primeru kršitve iz 1. ali 2. točke te začasne odredbe je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 50.000,00 EUR; 4. Ta začasna odredba velja še 30 dni po nastopu pogojev za izvršbo; 5. Ugovor zoper začasno odredbo ne zadrži njene izvršitve; 6. Dolžnik je dolžan upniku v roku 15 dni povrniti stroške tega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka paricijskega roka dalje do plačila."
2.Zoper navedeni sklep se je upnica pritožila iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP. Višjemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu za izdajo začasne odredbe ugodi in dolžnici naloži povračilo vseh nastalih stroškov. Podrejeno predlaga, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.
3.Pritožba ni utemeljena.
4.Pogoje za zavarovanje denarne terjatve z začasno odredbo določa 27o. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju - ZIZ. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Upnik mora verjetno izkazati tudi nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo.
5.Za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve morata biti predpostavki iz prvega in drugega odstavka 270. člena ZIZ podani kumulativno. Sodišče prve stopnje je pravilno presodilo, da upnica ni verjetno izkazala nevarnosti, da je zaradi dolžničinega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena (drugi odstavek 270. člena ZIZ). Za verjetno ni izkazala niti, da bi dolžnica s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Že navedeno zadošča za ugotovitev, da pogojev za izdajo začasne odredbe ni. Zato višje sodišče ne odgovarja na pritožbene očitke glede verjetno izkazanega obstoja terjatve (prvi odstavek 270. člena ZIZ), ker za presojo niso odločilnega pomena, saj pritožnica z njimi ne more doseči drugačne končne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
6.Pritožnica z razlogi, ki jih uveljavlja, ne more izpodbiti pravilnega zaključka sodišča prve stopnje, da ni zatrjevala nobenega takšnega aktivnega ravnanja dolžnice, ki bi ga bilo mogoče kvalificirati kot odtujevanje, skrivanje ali kakšno drugačno razpolaganje s premoženjem, zaradi česar ni izkazan subjektivni pogoj iz drugega odstavka 270. člena ZIZ za izdajo začasne odredbe. Pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve je potrebno že v načelu obravnavati restriktivno, saj gre za poseg v finančni in premoženjski položaj dolžnice, za katerega upnica še nima izvršilnega naslova. Zato je na upnici kot predlagateljici začasne odredbe breme, da navede takšna ravnanja oziroma okoliščine, ki verjetno izkazujejo, da je dolžničino razpolaganje s premoženjem takšno, da bi bila izvršba lahko onemogočena ali precej otežena, če ne bi bila izdana začasna odredba. Pri subjektivni nevarnosti mora ogroženost za uveljavitev terjatve izhajati iz dolžničinega razpolaganja s premoženjem.
7.Višje sodišče soglaša s sodiščem prve stopnje, da upnica z navedbami o objektivno slabem finančnem stanju dolžnice in s tem objektivno slabimi možnostmi za uveljavitev terjatve ne more izkazati subjektivne nevarnosti, ki je glede na drugi odstavek 270. člena ZIZ pogoj za izdajo začasne odredbe za zavarovanje denarne terjatve. Upnica v pritožbi ponavlja podatke iz bilance stanja in izkazov poslovnega izida, ki pa ne morejo biti odločilni za presojo subjektivnega pogoja za izdajo začasne odredbe v zavarovanje denarne terjatve. Slab finančni položaj dolžnice namreč sam po sebi še ne izkazuje nevarnosti, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali močno otežena, pač pa so njena konkretna ravnanja tista, ki povzročijo to nevarnost. Zato se višje sodišče do podatkov, ki izhajajo iz bilance staja in izkazov poslovnega izida, ne opredeljuje, ker pritožnica z njimi ne more doseči drugačne končne odločitve (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ).
8.Pritožnica ne more uspeti z očitkom, da je opozorila tudi na aktivno razpolaganje dolžnice s premoženjem, in sicer, da iz notarskega zapisa SV 933/2025 nedvoumno izhaja, da je dolžnica že pristopila k odtujitvi nepremičnin. Naveden očitek je neutemeljen že zato, ker je upnica v predlogu za izdajo začasne odredbe sama navedla, da je bil namen dogovora o delnem poplačilu obveznosti in asignacijske pogodbe, sklenjenega v obliki navedenega notarskega zapisa, zagotoviti, da dolžnica delno poplača obveznost družbe A., d. o. o., do upnice, in sicer neposredno iz zneskov kupnin, ki jih bo dolžnica prejela s prodajo dveh nepremičnin. S kupnino iz prodaje dveh nepremičnin je bila torej delno poplačana terjatev, katere zavarovanje in kasneje dokončno poplačilo želi v tem postopku doseči upnica tudi od dolžnice, saj zoper njo uveljavlja solidarno odgovornost na podlagi 433. člena Obligacijskega zakonika - OZ. In v zvezi z navedenim temeljem upnica tudi v pritožbi ponavlja, da je z listinsko dokumentacijo izkazano, da je družba A., d. o. o. na dolžnico prenesla denarna sredstva v višini 3.200.000,00 EUR in sama zaključi, da takšen prenos predstavlja povečanje dolžničinega premoženja. Hkrati je upnica že v predlogu za izdajo začasne odredbe navedla, da je dolžnica lastnica večjega števila nepremičnin. Z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da njihova vrednost bistveno presega vrednost sporne terjatve, pa se v pritožbi ne sooči. Vse navedeno po presoji višjega sodišča kaže, da je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da ni verjetno izkazano, da dolžnica premoženje odtujuje z namenom, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Pritožnica tudi ne more uspeti z navedbami, da se premoženje družbe A., d. o. o. zmanjšuje zaradi prenosov na dolžnico, saj je stranka tega postopka in naslovnica predlagane začasne odredbe dolžnica in ne družba A., d. o. o.
9.Sodišče prve stopnje je presodilo, da upnica tudi ni verjetno izkazala, da bi dolžnica s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo (tretji odstavek 270. člena ZIZ). Neutemeljen je pritožbeni očitek, da pri tej presoji ni opravilo tehtanja nasprotujočih si interesov, ampak se je omejilo na formalističen očitek, da presoje sorazmernosti ni mogoče opraviti. Neznatna škoda je namreč pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretne zadeve, zato je bilo na upnici trditveno in dokazno breme, da z navedbo konkretnih okoliščin verjetno izkaže, da bi dolžnica z izdajo začasne odredbe utrpela zgolj neznatno škodo. V skladu z ustaljeno sodno prakso pomeni vsak poseg v tujo lastnino za lastnika škodo, saj omejuje njegovo upravičenje, da s stvarjo prosto razpolaga. Zato v primeru, ko se predlagana začasna odredba nanaša na prepoved odtujitve in obremenitve nepremičnin, praviloma ni mogoče govoriti o neznatni škodi, saj gre za poseg v ustavno varovano zasebno lastnino. Da bi kljub temu šlo za neznatno škodo, bi morala to upnica utemeljiti s konkretnimi okoliščinami zadeve. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, upnici to ni uspelo. Tudi okoliščina, na katero se sklicuje v pritožbi, in sicer, da predlagana začasna odredba pomeni zgolj začasno omejitev, pri kateri dolžnica kot lastnica ni omejena pri izvrševanju drugih lastninskih upravičenj, ne predstavlja situacije, v kateri bi lahko zgolj zaradi tega dejstva govorili o neznatni škodi. Sicer pa upnica v pritožbi ne navede, da je sodišče prve stopnje prezrlo ali zmotno ocenilo kakšne druge okoliščine iz predloga za izdajo začasne odredbe, ki naj bi verjetno izkazovale nastanek neznatne škode za dolžnico.
10.Višje sodišče zavrača tudi očitek pritožnice, da ima izpodbijan sklep pomanjkljivosti, zaradi katerih ga ni mogoče preizkusiti (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ). Obrazložitev izpodbijanega sklepa omogoča strankam in višjemu sodišču ugotovitev, zaradi katerih razlogov in na podlagi katerih dejstev je sodišče prve stopnje sprejelo odločitev, kot jo vsebuje izrek sklepa. Razlogi sodišča prve stopnje so jasni in jih je vsekakor mogoče preizkusiti, saj se je sodišče opredelilo o bistvenem, to je, ali sta verjetno izkazana obstoj terjatve in nevarnost, da je uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, oziroma bi dolžnica s predlagano odredbo pretrpela le neznatno škodo.
11.Ker niso podani niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere višje sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 366. členom ZPP in 15. členom ZIZ), je višje sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi 15. členom ZIZ).
12.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in 15. členom ZIZ. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi stroške pritožbe.