Jedro

Ker tožba v delu, ki se nanaša na regres letni dopust, ni sklepčna (iz dejstev, navedenih v tožbi, ne izhaja utemeljenost zahtevka), bi sodišče skladno z 1. odstavkom 39. člena ZDSS-1 moralo s sklepom tožniku določiti rok za popravo tožbe in šele nato tožbeni zahtevek zavrniti, če tožnik v danem roku tožbe ne bi popravil. Ker sodišče ni postopalo po citiranem 39. členu ZDSS-1, je preuranjeno izdalo zavrnilno zamudno sodbo.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se v izpodbijanem delu zamudna sodba v tč.

6. izreka razveljavi in v tem delu vrne zadeva sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano zamudno sodbo je Delovno sodišče v Celju razsodilo, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 2.12.2004, ki jo je tožena stranka vročila tožeči stranki, nezakonita. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo na delovno mesto, ki ga je pri toženi stranki opravljala na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1.1.2004, oz. na drugo delovno mesto, ki ustreza njeni poklicni kvalifikaciji, znanju in zmožnostim ter ji v delovno knjižico vpisati čas nezakonitega prenehanja delovnega razmerja od 17.1.2005 do vrnitve nazaj na delo. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki za čas od 17.1.2005 do vrnitve tožeče stranke nazaj na delo obračunati in plačati mesečno plačo v višini 84.590,00 SIT neto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od posameznega mesečnega zneska plače od 18. dne v mesecu za tekoči mesec do plačila in je dolžna za tožnico od njene bruto plače v znesku 123.230,00 SIT obračunati in plačati vse prispevke, ki po zakonu iz naslova bruto plače bremenijo delodajalca, za obdobje od 17.1.2005 do vrnitve tožnice nazaj na delo. Tožena stranka je dolžna plačati tožeči stranki znesek 137.853,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska od 1.8.2004 dalje do plačila in je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v znesku 40.392,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 15.2.2005 dalje do plačila, vse v roku 8 dni, da ne bo izvršbe. Nadalje je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek na plačilo zneska 132.700,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 1.8.2003 dalje.

Zoper navedeno zamudno sodbo, le zoper izrek v tč. 6. izpodbijane sodbe se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb postopka in zmotne uporabe materialnega prava.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje ni uporabilo določbe 39. člena ZDSS-1, ko bi jo moralo, zato je bilo treba pritožbi ugoditi. Pritožba uveljavlja, da je glede 6. točke izreka izpodbijane sodbe sodišče zmotno uporabilo določbo 318. čl. ZPP v zvezi z določbo 19. čl. ZDSS-1, ker glede zavrnitve zahtevka za regres za leto 2003 ni v nasprotju s predlaganimi dokazi oz. ko bi moralo, v primeru, da zahtevek ni sposoben za izdajo zamudne sodbe, o tem odločiti po glavni obravnavi. Razen tega pritožba navaja, da se zamudna sodba sme izdati samo v primeru, da se ugodi tožbenemu zahtevku, ne pa tudi v primeru, da se tožbeni zahtevek zavrne. Meni, da gre za relativno bistveno kršitev določb postopka v smislu 1. odst. 339. čl. ZPP.

V pritožbi se sicer ne uveljavlja kršitve 39. čl. ZDSS-1, vendar je sodišče prve stopnje pri tem, da se sodba izpodbija tudi iz razloga bistvene kršitve določb postopka, na to pazilo. Navedeni

39. čl. ZDSS-1 določa, da če tožena stranka ne odgovori na tožbo delavca, iz dejstev, ki so navedena v tožbi, pa ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka (nesklepčnost tožbe), sodišče s sklepom določi delavcu rok za odpravo nesklepčnosti tožbe. Če delavec v tem roku tožbe ustrezno ne popravi, sodišče tožbeni zahtevek zavrne. Sodišče prve stopnje je torej nepravilno preuranjeno zavrnilo tožbeni zahtevek, ne da bi po 1. odst. 39. čl. ZDSS-1 pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe.

Prvostopenjsko sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da tožeča stranka v tožbi ni izkazala, da bi imela sklenjeno pogodbo o zaposlitvi tudi za čas v letu 2003, ker je izkazala le sklenjenost pogodbe o zaposlitvi od 1.1.2004 dalje. Iz listine pod prilogo A5 izhaja izjava tožnice, da je delala pri toženi stranki že od leta 1999, nekaj let preko javnih del, kasneje pa je sklenila redno delovno razmerje za nedoločen čas. Iz same tožbe ne izhaja utemeljenost tožbenega zahtevka glede plačila vtoževanega zneska 132.700,00 SIT, zato je bilo treba pritožbi ugoditi, da bo sodišče prve stopnje v skladu z 39. čl. ZDSS-1 pozvalo tožečo stranko na odpravo nesklepčnosti tožbe v tem delu in nato postopalo po navedenem členu ZDSS-1. Zato je bilo treba pritožbi ugoditi, razveljaviti sodbo prve stopnje v izpodbijanem delu in v tem delu vrniti zadevo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek. Zaradi razveljavitve v glavni stvari je bilo treba tudi odločiti, da so pritožbeni stroški nadaljnji stroški postopka, o katerih bo sodišče prve stopnje odločilo s končno odločbo.