Jedro

Tudi v primeru, ko obramba z zagovornikom ni obvezna, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodišče opravi glavno obravnavo brez navzočnosti zagovornika, ki nanjo sploh ni bil ali ni bil v redu vabljen.

S pisno odredbo sodišče določi, kdo bo opravil izvedenstvo in kaj je predmet izvedenstva, tako da se določno in jasno formulirajo vprašanja, na katera mora izvedenec odgovoriti. To pa ne pomeni, da izvedenec ne bi smel samoiniciativno, po lastni presoji, odgovoriti tudi na kakšno drugo vprašanje s področja svoje stroke, na katero naleti pri svojem delu v okviru postavljene naloge in ki je pomembno za obravnavani kazenski primer.

Odredba o postavitvi izvedenke je bila vročena obsojencu in zagovornici (1. odstavek 249. člena ZKP), oba pa sta imela v skladu z določbo 1. odstavka 128. člena ZKP ves čas med postopkom pravico, da pregledata in prepišeta kazenski spis. Če tega nista storila in ker se je obsojenec odrekel pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, to pomeni, da se je odrekel tudi pravici, biti seznanjen z mnenjem izvedenke.

Izrek

Zahtevi zagovornice obsojenega P.P. za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijana pravnomočna sodba se razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

S sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu z dne 16.3.2001 sta bila P.P. in F.B. spoznana za kriva, da sta v sostorilstvu storila kaznivo dejanje goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ ter kaznivo dejanje ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ v zvezi s 25. členom KZ. Obsojenemu P.P. je bila izrečena pogojna obsodba ter za vsako od navedenih dejanj določena kazen po eno leto zapora, nato pa izrečena enotna kazen eno leto in deset mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Obsojenemu F.B. sta bili v okviru pogojne obsodbe določeni kazni pet mesecev zapora za kaznivo dejanje goljufije ter tri mesece zapora za kaznivo dejanje ponarejanja listin, nato pa izrečena enotna kazen sedem mesecev zapora s preizkusno dobo enega leta. Odločeno je tudi bilo, da sta obsojenca dolžna oškodovanki N.P. "plačati njen premoženjskopravni zahtevek v višini 6.033.882,00 SIT", dolžna pa sta plačati tudi stroške kazenskega postopka, od tega povprečnino, vsak po 40.000 SIT. Višje sodišče v Celju je ugodilo pritožbi zagovornika obdolženega F.B. in navedeno sodbo glede tega obdolženca razveljavilo in zadevo v tem obsegu vrnilo prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Okrajno sodišče v Žalcu je s sodbo z dne 26.6.2003 na podlagi 1. odstavka 437. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 3. točko 1. odstavka 277. člena ZKP v ponovljenem postopku zavrglo obtožbo zoper obdolženega F.B. zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena KZ in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ ter kazenski postopek zoper tega obdolženca ustavilo, ker je ugotovilo, da je kazenski pregon za obe dejanji absolutno zastaral. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je zagovornica obsojenega P.P., odvetnica M.N., dne 25.4.2001 vložila zahtevo za varstvo zakonitosti "iz vseh razlogov po členu 420 ZKP" in Vrhovnemu sodišču predlagala, da izpodbijano prvostopenjsko sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje.

Vrhovni državni tožilec A.P. je na zahtevo za varstvo zakonitosti odgovoril (2. odstavek 423. člena ZKP) in predlagal, da ji Vrhovno sodišče ugodi, ker je utemeljena. Ugotavlja, da je bila glavna obravnava dne 16.3.2001 opravljena v odsotnosti zagovornice obsojenega P., čeprav je iz spisovnih podatkov jasno, da je ta obsojenec za zagovor v tej kazenski zadevi pooblastil zagovornico, odvetnico M.N. V spisu Okrožnega sodišča v Celju, v katerem je bila zaradi istega kaznivega dejanja vodena preiskava zoper obsojenega P.P., je na list. št. 93 prošnja zagovornice, iz katere je razvidno obdolženčevo pooblastilo N., čeprav pooblastilo v spis Okrajnega sodišča v Žalcu ni bilo prenešeno. S sojenjem v odsotnosti obsojenčeve zagovornice je prvostopenjsko sodišče ravnalo v nasprotju s 1. odstavkom 439. člena ZKP, saj zagovornice kljub pooblastilu ni povabilo na glavno obravnavo in s tem zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 3. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Po mnenju vrhovnega državnega tožilca je sodišče prve stopnje sodbo oprlo na dokaz, na katerega se ne more opirati. Strinja se z zahtevo, da je izvedenka grafološke stroke prof. A.S. podala izvedeniško mnenje o primerjavi rokopisov tudi za listino (potrdilo o nakazilu) na list. št. A 1, čeprav za izdelavo mnenja o piscu te listine ni bila odrejena. Prvostopenjska sodba se na ugotovitev izvedenke, da je to listino napisal obsojeni P., opira, ko ugotavlja, da je iz listine razviden goljufiv način, ker se naj bi že prvič lažno predstavil kot Š.F. in je prvo nakazilo (tisto, ki ga je brez odredbe analizirala izvedenka), opravil pod tem imenom. Ta okoliščina je v povezavi z ostalimi dokazi bistvena za sodbeno ugotovitev, da je obsojeni storilec in kriv kaznivih dejanj po obtožnem predlogu. Vrhovni državni tožilec zato predlaga, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti, ki je utemeljena, ugodi.

Zahteva za varstvo zakonitosti je utemeljena.

Zagovornica uveljavlja "kršitev obdolženčeve pravice do obrambe in do zagovora z zagovornikom", ker je sodišče prve stopnje opravilo glavno obravnavo brez njune navzočnosti. Navaja, da sodišče zagovornice ni vabilo na glavno obravnavo dne 16.3.2001, na kateri je izreklo obsodilno sodbo, čeprav je že dne 6.4.1999 predložila pooblastilo za obsojenčevo zagovarjanje v preiskovalni zadevi, v kateri sta bili med drugimi obravnavani tudi kaznivi dejanji goljufije in ponarejanja listin, ki sta predmet tega postopka. Sodišče prve stopnje je po navedbah zagovornice na dan glavne obravnave razpolagalo tudi "s ponovno prijavo pooblastila zagovornice" in njenim predlogom, da naj se glavna obravnava preloži, ker ni prejela obtožnega predloga in ker potrebuje čas za pripravo obrambe.

Vrhovno sodišče na podlagi podatkov spisa ugotavlja, da je bil obsojeni P.P. dne 4.10.1998 po prijetju zaslišan pri preiskovalnem sodniku kot obdolženec v smeri več kaznivih dejanj, med drugim tudi zaradi kaznivih dejanj goljufije po 1. odstavku 217. člena in ponarejanja listin po 1. odstavku 256. člena KZ, ki sta predmet tega postopka. S sklepom preiskovalnega sodnika z dne 16.11.1998 je bila zoper obsojenega P.P. (in F.B.) uvedena preiskava zaradi navedenih kaznivih dejanj, med katero je obsojenec preklical pooblastilo dotedanji zagovornici (dopis z dne 26.2.1999) in hkrati sodišču sporočil, da je za zagovor pooblastil drugo zagovornico. Odvetnica M.N. iz C. je z dopisom z dne 6.4.1999 preiskovalnega sodnika obvestila, da bo v nadaljevanju postopka zagovarjala obsojenca in predlagala, da jo obvešča o vseh nadaljnjih procesnih dejanjih, kar je preiskovalni sodnik, kot je razvidno iz podatkov spisa, tudi upošteval. Iz podatkov spisa je tudi razvidno, da v postopku po vložitvi obtožnega predloga zaradi kaznivih dejanj goljufije in ponarejanja listin sodišče o narokih za glavno obravnavo zagovornice, odvetnice M.N., ni obveščalo in da ji tudi ni vročilo obtožnega predloga. Z dopisom z dne 15.3.2001 (list. št. 167), ki mu je priloženo pooblastilo za obsojenčevo zastopanje, je zagovornica sodišče obvestila, da zagovarja obsojenca ter prosila za preložitev glavne obravnave, razpisane za dne 16.3.2001, ki pa je bila kljub temu opravljena v odsotnosti zagovornice in obsojenca. Iz uradnega zaznamka v spisu je razvidno, da je kazenska pisarna omenjeni dopis zagovornice prejela ob 10.20. uri na dan glavne obravnave, ki se je pričela ob 10.50. uri in da razpravljajoča sodnica z njim ni bila seznanjena.

Ustava (2. alinea 29. člena) in Zakon o kazenskem postopku (1. odstavek 12. člena) obdolžencu zagotavljata, da se v kazenskem postopku brani sam ali z zagovornikom, ki si ga izbere sam. Pomoč neodvisnega pravnega strokovnjaka (zagovornika) v postopku obdolžencu zagotavlja dejansko enakost strank v postopku, kar je bistveni element pravice do poštenega sojenja. Pravno razmerje med obdolžencem in zagovornikom se vzpostavi s pooblastilom, ki ga mora zagovornik predložiti organu, pred katerim teče kazenski postopek (5. odstavek 67. člena ZKP). Pravice in dolžnosti zagovornika med drugim prenehajo z obdolženčevim preklicem pooblastila, z zagovornikovo odpovedjo pooblastila, z zagovornikovo razrešitvijo itd. Sodišče je v primeru tako imenovane formalne obrambe, to je obrambe z zagovornikom, temu dolžno omogočiti sodelovanje s postopku. Tako ga je med drugim (če se omejimo na vsebino vložene zahteve za varstvo zakonitosti) vedno dolžno povabiti na glavno obravnavo, kar velja za redni (1. odstavek 288. člena ZKP), kot tudi za skrajšani postopek (1. odstavek 439. člena ZKP). Tudi v primeru, ko obramba z zagovornikom ni obvezna, je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 3. točki 1. odstavka 371. člena ZKP, če sodišče opravi glavno obravnavo brez navzočnosti zagovornika, ki sploh ni bil ali ni bil v redu vabljen na glavno obravnavo.

Takšna procesna kršitev, na katero se smiselno sklicuje zagovornica, je podana tudi v obravnavanem primeru, ker je sodišče prve stopnje dne 16.3.2001 opravilo glavno obravnavo brez navzočnosti zagovornice, kljub temu, da jo je obsojenec že v preiskavi pooblastil, da ga zagovarja v postopku zaradi obravnavanih kaznivih dejanj in da pooblastilno razmerje ves ta čas ni prenehalo. Ob tem ni pomembno, da je bil preiskovalni postopek zoper obdolženca v času, ko je zagovornica sodišču predložila pooblastilo, voden pod drugo opr. št. in še za nekatera druga kazniva dejanja. Še vedno gre namreč za pooblastilo istega obdolženca v isti, ne pa drugi kazenski zadevi, četudi je šlo za kazniva dejanja v manjšem obsegu. Kasnejša oziroma ponovna predložitev pooblastila na oceno o ugotovljeni procesni kršitvi nima nobenega vpliva.

Sodišče prve stopnje pa ni storilo enake procesne kršitve, ker je glavno obravnavo dne 16.3.2001 opravilo tudi v obsojenčevi nenavzočnosti. Iz podatkov spisa izhaja, da je bil obsojencu na glavni obravnavi dne 12.3.2001, na katero je bil prisilno priveden, vročen obtožni predlog in da se je takrat odrekel obrambi z zagovornikom. Glavna obravnava je bila preložena na 16.3.2001, ker je sodišče ocenilo, da zaradi zdravstvenega stanja obsojenec ni sposoben spremljati glavne obravnave, s čimer je ta soglašal, vendar pa na obravnavo, o kateri je bil v redu obveščen, kasneje ni prišel, pa tudi razlogov za svoj izostanek sodišču ni sporočil. S tem se je odrekel pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti. Netočna je navedba zagovornice, da obsojenec o dejanjih iz obtožnega predloga ni bil zaslišan, saj je bil glede obeh dejanj, ki sta enako opisani tudi v obtožnem aktu, zaslišan že v preiskavi, kar pomeni, da je v postopku imel možnost izjaviti se o dejanskih in pravnih vidikih zadeve. Kolikor zagovornica trdi, da preložitev glavne obravnave "ni bila umestna že zaradi zdravstvenega stanja obsojenca", s tem v nasprotju z zakonom izpodbija dejansko stanje glede procesno relevantnih dejstev (2. odstavek 420. člena ZKP).

Neutemeljeni so tudi očitki zagovornice v zvezi z izvedenstvom: da je izvedenka grafološke stroke mimo odredbe sodišča "opravila tudi izvedeničenje priloge A 1"; da obdolženec s strokovnim mnenjem ni bil nikoli seznanjen in da, kot zagovornica sklepa na podlagi zapisnika o glavni obravnavi, sodišče izvedenskega mnenja na glavni obravnavi niti ni prečitalo. Zagovornica v nobenem od navedenih primerov ne navaja, katere konkretne zakonske določbe naj bi bile kršene z opisanim ravnanjem sodišča. Iz podatkov spisa izhaja, da je preiskovalni sodnik z odredbo z dne 17.1.2001 (list. št. 122) odredil izvedenstvo grafološke stroke, ki ga je opravila izvedenka, prof. A.S. Izvedenki je naročil, da po pregledu spisa in razpoložljive dokumentacije poda izvid in mnenje o tem, ali je obdolženec P.P. pisec potrdil o nakazilu ali posameznih rubrik v njih, ki so izvedenki priložena v fotokopijah kot priloga spisa Kpr ... - A2, A3 in A4. Izvedenka je podala mnenje (list. št. 127), da obsojeni P.P. ni izpolnil oziroma napisal treh spornih potrdil o nakazilu, ki so v prilogi A2, A3 in A4 spisa, da pa je izpolnil in napisal potrdilo o nakazilu, ki je v prilogi A1. Izpodbijana sodba se v zvezi z ugotavljanjem obsojenčeve krivde opira na ta del strokovnega mnenja, saj ugotavlja, da je prvo nakazilo (A1) napisal prav obsojenec, ki se je že prvič lažno predstavil kot F.Š.

Po določbi 248. člena ZKP se izvedenstvo odredi, kadar je za ugotovitev ali presojo kakšnega pomembnega dejstva potrebno dobiti izvid in mnenje nekoga, ki ima potrebno strokovno znanje. Izvedenstvo se odredi s pisno odredbo, v kateri se navede, katera dejstva naj se ugotovijo ali presodijo s pomočjo izvedencev in komu naj bo izvedensko delo zaupano (1. odstavek 249. člena ZKP). Iz navedenega sledi, da je naloga izvedenca v kazenskem postopku, da prouči določena strokovna vprašanja, ki so pomembna za zadevo in da poda sodišču o tem svoje strokovno mnenje. Zakon o kazenskem postopku izvedencu daje pooblastila, zaradi katerih ima v postopku aktivno vlogo in zaradi česar ga kazenskoprocesna teorija opredeljuje kot pomočnika sodišča pri izvrševanju njegove funkcije. S pisno odredbo sodišče določi, kdo bo opravil izvedenstvo in kaj je predmet izvedenstva, tako da se določno in jasno formulirajo vprašanja, na katera mora izvedenec odgovoriti. To je potrebno predvsem zato, da izvedenec in stranke vedo, kaj je naloga izvedenca. To pa seveda ne pomeni, da izvedenec ne bi smel samoiniciativno, po lastni presoji odgovoriti tudi na kakšno drugo vprašanje s področja svoje stroke, na katero naleti pri svojem delu v okviru postavljene naloge in ki je pomembno za obravnavani kazenski primer. To se glede na že omenjeni specifični procesni položaj izvedenca in njegovo aktivno vlogo v kazenskem postopku od njega celo pričakuje, še posebej ker sodišče ob izdaji odredbe pogosto ne more vnaprej predvideti vseh strokovnih vprašanj, na katera bo moral odgovoriti izvedenec. Temeljna naloga sodišča pa je, da po resnici in popolnoma ugotovi dejstva, pomembna za izdajo pravilne in zakonite odločbe (1. odstavek 17. člena ZKP).

Glede na navedeno je treba ugotoviti, da izvedenka ni presegla svojih zakonskih pooblastil oziroma naloge, določene v odredbi preiskovalnega sodnika s tem, ko je opravila tudi izvedenstvo listine v prilogi A1. Tudi odgovor na to vprašanje namreč sodi v okvir naloge, da odgovori, katere listine, uporabljene pri storitvi kaznivega dejanja, je izpolnil obsojenec. Zaradi vsega navedenega tudi ni mogoče trditi, da je takšno izvedensko mnenje dokaz, na katerega se sodba ne bi smela opirati.

Iz podatkov spisa izhaja, da je bila odredba o postavitvi izvedenke vročena obsojencu in zagovornici (1. odstavek 249. člena ZKP). V skladu z določbo 1. odstavka 128. člena ZKP sta imela obsojenec in zagovornica ves čas med postopkom pravico, da pregledata in prepišeta kazenski spis. Če tega nista storila in ker se je obsojenec, kot je že bilo omenjeno, odrekel pravici, da se mu sodi v njegovi navzočnosti, to pomeni, da se je odrekel tudi pravici, biti seznanjen z mnenjem izvedenke. Iz zapisnika o glavni obravnavi, na kateri obsojenec in zagovornica nista bila navzoča, (list. št. 127) ter obrazložitve sodbe (stran 5) izhaja, da je sodnica v dokaznem postopku "prebrala vso listinsko dokumentacijo". Trditev zahteve, da na glavni obravnavi ni bilo prebrano izvedensko mnenje, ni z ničemer izkazana, zato tudi ni podlage za očitek, da je sodišče sodbo oprlo na dokaze, ki na glavni obravnavi niso bili pretreseni (1. odstavek 355. člena ZKP).

Ker je zahteva za varstvo zakonitosti v navedenem obsegu utemeljena, ji je Vrhovno sodišče ugodilo, razveljavilo sodbo sodišča prve stopnje ter zadevo vrnilo temu sodišču v novo sojenje (1. odstavek 426. člena ZKP). Zaradi takšne odločitve se vrhovno sodišče ni ukvarjalo z ostalimi uveljavljanimi kršitvami.