Jedro

Toženka je dokazovala, da je sporno stanovanje kupila iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje. Posebno premoženje po sklenitvi zakonske zveze (enako pa tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti) ne preide v skupno premoženje.

Izrek

Pritožba se zavrne in sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z napadeno delno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožnika, s katerim je zahteval ugotovitev, da stanovanje z ID znakom ..., ki se nahaja v večstanovanjski stavbi na naslovu P. predstavlja skupno premoženje pravdnih strank in znaša tožnikov delež do ½. Prav tako je zavrnilo tudi del tožbenega zahtevka, s katerim je zahteval vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja na način, da se pri navedenem stanovanju vknjiži lastninska pravica v tožnikovo korist do ½.

2. Zoper sodbo se je iz vseh možnih pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena ZPP pritožil tožnik. Navaja, da sodišče v dokaznem postopku ni izvajalo dokazov v smeri kdaj je zunajzakonska skupnost pravdnih strank nastala. Tožnik je zaradi tega na zadnjem naroku grajal bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Prav obstoj te skupnosti je ključnega pomena za odgovor na vprašanje ali stanovanje sodi v skupno premoženje pravdnih strank. V zvezi z nakupom stanovanja je bil kot priča predlagan A. A. (nepremičninski posrednik), ki bi vedel povedati glede nakupa stanovanja in plačila kupnine. Toženka je predlog za zaslišanje umaknila, tožnik pa je pri zaslišanju vztrajal, ker je pomembno za razjasnitev dejanskega stanja. Priči B. B. in C. C. sta izpovedala enako naučeno, C. C. pa je povedala, da sta s toženko zelo dobri prijateljici. Izpovedi teh prič ni mogoče oceniti kot verodostojni. V nadaljevanju pa se sodišče ni opredelilo do izjav prič Č. Č. in D. D. D. D. je povedal, da je tožnik na ogled stanovanja enkrat prišel skupaj s tožnico. Pritožba nadalje meni, da ni mogoče iti mimo dejstva, da je toženka 22.10.2004 prejela 8,000.000,00 tolarjev na račun prodanega stanovanja, tri dni kasneje pa prodajalcu novega stanovanja nakazala 8,020.000,00 SIT. Toženka je pred 22.10.2004 imela na računu denarna sredstva za katere bi sodišče moralo ugotavljati na kakšen način jih je pridobila. Ob upoštevanju, da sta pravdni stranki živeli skupaj od julija 2003, gre za denar ustvarjen v času skupnega življenja. Prišlo je do mešanja skupnega in posebnega premoženja, zato je zagotovo del kupnine skupno premoženje. Enako bi moralo sodišče ugotavljati glede zneskov 880.000,00 SIT. Del sredstev je bilo iz dela in regresov. Sodišče je ugotovilo, da je imela toženka v juniju 2003 na računu več kot 1.550,00 SIT, prezrlo pa je, da je morala tudi živeti in je denar trošila za sprotno življenje. Priča E. E. – oče tožnika je bil prepričan, da je znesek 2,000.000,00 SIT v spornem obdobju dvignil, a se je šele naknadno spomnil, da je imel odprt račun pri banki. Na banki so mu dali izpisek za obdobje od maja do decembra 2004 in ga izročili tožniku. Iz izpiska se vidi, da je 31.8.2004 dvignil 2,300.000,00 SIT. Predlaga, da sodišče upošteva ta dokaz kljub temu, da je bil pridobljen po zaključku glavne obravnave. Tudi toženka ni vedela, koliko je znašala ara in kdaj je bila kupnina v celoti plačana. Sodišče je navedlo, da je bila ara plačana 2.9.2004, znesek 2,000.000,00 SIT, pa je bil iz računa tožnikovega očeta dvignjen 31. avgusta 2004, kar nedvomno pomeni, da je bil znesek 2,000.000,00 SIT oziroma del tega porabljen za nakup stanovanja. Glede zneska 1.500.000,00 SIT je sodišče zapisalo, da tožnik dejstva, da bi toženki za plačilo kupnine izročil kakšne svoje prihranke, kot svoje posebno premoženje ni potrdil, a pojasnjuje, da ga sodišče o tem ni povprašalo. Odgovarjal je izključno na postavljena vprašanja. Tožnik je v času izvenzakonske skupnosti in v zakonu toženki izročal gotovino, saj je precej zaslužil tudi poleg plače, denar pa je dobil na roke. Pravno zmotna je obrazložitev v točki 38, ko pravi, da bi bilo potrebno zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrniti v vsakem primeru. Tožnik od toženke te listine ni zahteval, saj gre za originarni način pridobitve lastninske pravice.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Zavrača vse pritožbene navedbe tožnika in predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrne in delno sodbo sodišča prve stopnje ohrani v celoti v veljavi.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Očitane bistvene kršitve določb pravdnega postopka niso podane. Sodba sodišča prve stopnje ima razloge o odločilnih dejstvih, razlogi niso sami s seboj v nasprotju, prav tako pa tudi ne obstoji nasprotje med vsebino listin oziroma zapisnikov in tistim, kar se o vsebini listin oziroma zapisnikov navaja v razlogih sodbe. Pritožbeno sodišče pa tudi v celoti sprejema dokazno oceno prvega sodišča, ki je sprejeta in v razlogih sodbe tudi utemeljena na način, kot to določa 8. člen Zakona o pravdnem postopku torej na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. Sodišče prosto ocenjuje dokaze, s svojo dokazno oceno pa mora ustrezno utemeljiti v razlogih sodbe. To pa je prvo sodišče kot je bilo že povedano storilo. Dokazna ocena kot jo ponuja tožnik oziroma njegovi pomisleki glede pravilnosti dokazne ocene prvega sodišča ne omajajo prepričanja pritožbenega sodišča v pravilnost prvostopne dokazne ocene. Glede na posamezne pritožbene navedbe je pojasniti, da sodišče res ni izvajalo dokazov v smeri ugotavljanja obstoja izvenzakonske skupnosti pred 7. majem 2005, a to tudi ni bilo potrebno. Toženka je vseskozi zatrjevala in dokazovala, da je tukaj sporno stanovanje na naslovu P. kupila iz sredstev, ki so bila njeno posebno premoženje. Posebno premoženje po sklenitvi zakonske zveze (enako pa tudi v času trajanja izvenzakonske skupnosti) ne preide v skupno premoženje. Skupno premoženje je le tisto, ki je pridobljeno z delom v času trajanja izvenzakonske skupnosti oz. zakonske zveze (2. odst. 51. čl. ZZZDR). Posledično temu ni relevantno vprašanje kdaj je bilo stanovanje kupljeno.

6. Po prepričanju pritožbenega sodišča pa je toženka predvsem z listinskimi dokazi (prodajna pogodba, izpiska iz TRR) dokazala, da je stanovanje kupila iz svojega posebnega premoženja. Kupnina v skupnem znesku 8,900.000,00 SIT (točka III kupne pogodbe) je bila plačana v dveh delih in sicer 2.9.2004 v znesku 880.000,00 SIT (ara), dne 25.10.2004 v znesku 8,020.000,00 SIT preostali del kupnine. Znesek 8,000.000,00 SIT ji je nakazal kupec njenega stanovanja na naslovu U., in je bilo njeno posebno premoženje. Tožnica je znesek le prenakazala naprej prodajalcu stanovanja, ki ga je kupila – torej tukaj spornega stanovanja. Razlika med prejetim zneskom 8,000.000,00 SIT in nato prenakazanim zneskom 8,020.000,00 SIT na kar opozarja pritožba, je neznatna v primerjavi s celotno kupnino, zato pritožbeno sodišče na to ne odgovarja. Pritožbeno sodišče tudi nima pomislekov v tožničino triditev, da je aro plačala iz svojega posebnega premoženja. Toženka je imela dne 30. maja 2004 na svojem računu preko 1,500.000,00 SIT. Torej je z zneskom are in več razpolagala pred datumom, ki naj bi potrditvah tožnika predstavljal začetek izvenzakonske skupnosti. Tožnik v pritožbi trdi, da je rabila sredstva za življenje, kar sicer drži, a je bila v tistem času zaposlena in je prejemala plačo. Tožnik ni pojasnil, zakaj bi denar iz računa, ki je bilo njeno posebno premoženje porabila. Po povedanem pritožbeno sodišče ne dvomi, da je toženka tudi aro plačala iz posebnega premoženja.

7. Tožnik je šele k pritožbi priložil izpisek banke z dne 23.7.2015, ki potrjuje, da je njegov oče 31.8.2004 dvignil 2,300.000,00 SIT. Gre za pritožbeno novoto, ki v pritožbenem postopku ni upoštevna (337. člen ZPP). Pa tudi, če bi to držalo, tak znesek ni bil položen na račun toženke, ki je poslovala in plačevala vse preko svojega računa. Tudi brez pologa zneska za katerega tožnik trdi, da ga je dal tožnici, je ta razpolaga z dovolj sredstvi, tako za plačilo are kot celotne kupnine.

8. Že na podlagi do sedaj povedanega pritožbeno sodišče nima pomislekov v ugotovitev prvega sodišča, da je toženka celotno kupnino za stanovanje na naslovu P. plačala iz svojega posebnega premoženja. Zato je odločitev sodišča, ki je zavrnilo tožnikov zahtevek, da je stanovanje skupno premoženje pravdnih strank, pravilna. Kar so izpovedale zaslišane priče sodišče samo še dodatno utrjuje v prepričanju, da je odločitev pravilna in dejstvo, da sodišče v obrazložitvi ne omenja vseh prič na odločitev, ne bi mogla vplivati. V posledici zavrnitve ugotovitvenega dela zahtevka, je pravilno zavrnilo tudi zahtevek na vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja in vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika.

9. Sodišče prve stopnje je tako pravilno ugotovilo relevantna dejstva primera, zaključki izpodbijane sodbe pa so tudi materialnopravno pravilni. Do kršitev določb postopka na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP) ni prišlo, zato je pritožbeno sodišče pritožbo tožnika zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).