Jedro

Obsojenca sta bila spoznana za kriva kaznivega dejanja, ki je bilo zajeto v opisu dejanja, za katerega sta bila obsojena pred sodiščem prve stopnje, sodišče druge stopnje je dejanje le drugače (milejše) pravno opredelilo. S tem ni kršilo pravic obrambe niti objektivne identitete med obtožbo in sodbo.

Oškodovanec poda predlog za pregon, ni pa njegova dolžnost, da dejanje tudi pravilno pravno opredeli.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Vsak obsojenec je dolžan plačati sodno takso v znesku 250,00 EUR.

Obrazložitev

1. Okrajno sodišče v Slovenskih Konjicah je obsojena J. V. in K. Z. spoznalo za kriva vsakega kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ). Izreklo jima je pogojni obsodbi, v katerih je vsakemu določilo kazen tri mesece zapora s preizkusno dobo v trajanju dveh let. Na podlagi določbe prvega odstavka 95. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je odločilo, da sta obsojenca dolžna povrniti stroške kazenskega postopka vsak v znesku 274,25 EUR ter plačati sodno takso. Višje sodišče v Celju je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo v odločbah o krivdi in pravni opredelitvi tako, da je obsojenca spoznalo za kriva kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ ter jima v okviru pogojnih obsodb vsakemu določilo kazen dva meseca zapora s preizkusno dobo v trajanju enega leta. V ostalem pa je pritožbi zagovornika obsojenega J. V. in obsojenega K. Z. zavrnilo kot neutemeljeni in v nespremenjenih delih potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper pravnomočno sodbo sta zagovornika obsojencev vložila zahtevi za varstvo zakonitosti iz vseh razlogov, navedenih v 420. členu ZKP kot so zmotna uporaba materialnega prava in bistvena kršitev pravil postopka. Vrhovnemu sodišču sta predlagala, naj zahtevama ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Vrhovni državni tožilec v pisnem odgovoru na zahtevi, podanem na podlagi določbe drugega odstavka 423. člena ZKP, navaja, da zahtevi nista utemeljeni. Kršitve zakona, ki jih uveljavljata, niso podane, uveljavljata pa tudi razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, česar z vloženim izrednim pravnim sredstvom ni dovoljeno uveljavljati. Predlaga, naj Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti zavrne.

4. O odgovoru državnega tožilca se je pisno izjavil zagovornik obsojenega J. V. 5. Zahtevo za varstvo zakonitosti je po določbi prvega odstavka 420. člena ZKP mogoče vložiti zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe; v tem primeru mora vložnik zahteve izkazati kršitev in obrazložiti njen vpliv na to, da je odločba nezakonita. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP). Pri odločanju se Vrhovno sodišče omeji na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP), ki morajo biti konkretizirane in ne le poimensko navedene.

6. Vrhovno sodišče uvodoma ugotavlja, da sta zahtevi vsebinsko enaki, zato obe zahtevi obravnava hkrati.

7. Zagovornika navajata, da obsojencema v kazenskem postopku ni bilo omogočeno, da bi se lahko zagovarjala o kaznivem dejanju grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, saj sta bila za to kaznivo dejanje spoznana za kriva izključno s sodbo Višjega sodišča v Celju. Višje sodišče v Celju ne more biti v vlogi tožilstva ter istočasno tudi v vlogi sodišča, ki odloča. Pritožbeno sodišče je poudarilo, da obravnavanega historičnega dogodka ni možno pravno opredeliti kot kaznivo dejanje nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, v sklepu, s katerim je razveljavilo prvo sodbo sodišča prve stopnje, sodišče prve stopnje teh napotkov pritožbenega sodišča ni upoštevalo, česar pa ni mogoče sanirati na način, da je pritožbeno sodišče enostavno oba obsojenca obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje.

8. Zagovornika neutemeljeno uveljavljata kršitev pravice do obrambe, češ da obsojenca nista imela možnosti podati zagovora v zvezi s kaznivim dejanjem, za katerega sta bila spoznana za kriva. Opis kaznivega dejanja nasilništva, za katerega sta bila spoznana za kriva s sodbo sodišča prve stopnje, je zajemal v konkretnem delu opisa vsa ravnanja, ki so zajeta v opis kaznivega dejanja grdega ravnanja v sodbi drugostopenjskega sodišča. Obsojenca sta imela pred sodiščem prve stopnje možnost, da se zagovarjata in sta zagovor podala. Omogočen jima je bil zagovor v zvezi z očitki iz obtožbe, to je v zvezi z opisom dejanja, ki je povzet v izrek sodbe sodišča druge stopnje. Ker je bil obsojencema omogočen zagovor, in sta se tudi izjavila o vseh relevantnih dejstvih in okoliščinah ter aktivno izvajala svojo obrambo, njuna pravica do obrambe ni bila kršena. Sodišče druge stopnje je tako po presoji, da v opisu dejanja, za katerega sta bila obsojenca spoznana za kriva s sodbo sodišča prve stopnje, niso opisani zakonski znaki kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ, dejanje pravno opredelilo za kaznivo dejanje, ki je bilo tudi opisano in zajeto v opisu kaznivega dejanja nasilništva, to je grdo ravnanje, ki je predstavljalo eno izmed izvršitvenih oblik kaznivega dejanja nasilništva po prvem odstavku 299. člena KZ. Sodišče druge stopnje je pri obravnavanju pritožb ugotovilo, da je bil kazenski zakon prekršen o vprašanju, ali je bil glede kaznivega dejanja, ki je predmet obtožbe, uporabljen zakon, ki se ne bi smel uporabiti ter dejanje pravno opredelilo po blažji pravni kvalifikaciji, to je kot kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ. Neutemeljena je tudi trditev, da je sodišče druge stopnje prekoračilo obtožbo in da objektivna identiteta med obtožbo in sodbo ni podana, s čimer naj bi kršilo določbo prvega odstavka 354. člena ZKP ter zagrešilo bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, češ da je obsojenca obsodilo za povsem drugo kaznivo dejanje. Kot je bilo že poudarjeno, sta bila oba obsojenca spoznana za kriva kaznivega dejanja, ki je bilo opisano tudi v opisu dejanja, za katerega sta bila obsojenca spoznana za kriva pred sodiščem prve stopnje. Sodišče druge stopnje je spoznalo obsojenca za kriva za isti historični dogodek, ki ga je obravnavalo sodišče prve stopnje in ki je bil opisan v obtožbi. Objektivna identiteta med obtožbo in sodbo je tako podana. Obsojenca sta bila spoznana za kriva za milejše kaznivo dejanje s sodbo sodišča druge stopnje kot s sodbo sodišča prve stopnje za isti historični dogodek, ki ga je sodišče druge stopnje drugače pravno opredelilo, kar pa ne pomeni prekoračitve obtožbe.

9. Zagovornika uveljavljata bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 5. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, da je sodišče prekršilo predpise kazenskega postopka o vprašanju, ali je podan predlog oškodovanca, z navedbami, da oškodovanca nista podala predloga za pregon za kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena ZKP. Na to navedbo je odgovorilo že pritožbeno sodišče v točki 9. sodbe, ko je ugotovilo, da sta oba oškodovanca pravočasno, to je dne 19. 2. 2008 (istega dne kot je bilo storjeno kaznivo dejanje) podala predlog za pregon zoper oba obsojenca Policijski postaji v Slovenskih Konjicah. Ni pa dolžnost oškodovanca, da dejanje tudi pravilno pravno opredeli. Pomembno je, da je kazenska ovadba oziroma predlog za pregon podan za historični dogodek, za katerega tožilec vloži obtožbo in ga nato obravnava sodišče. Procesna predpostavka za kazenski pregon je bila tako izpolnjena.

10. Z ostalimi navedbami v zahtevi, v katerih zagovornika trdita, da ne obstaja zakonski znak kaznivega dejanja nasilništva po 299. členu KZ „nasilje v družini“, ne uveljavljata kršitev kazenskega zakona, saj nasilje v družini ni zakonski znak kaznivega dejanja grdega ravnanja, za katerega sta bila spoznana za kriva oba obsojenca.

11. Z navedbami, da sta obsojenca ravnala v skrajni sili, da sta ju oškodovanca fizično napadla ter da je zaradi skrajne sile izključena protipravnost in kaznivost ravnanj J. V. in K. Z., da obsojenca nista ravnala naklepno in da jima kaznivo dejanje ni dokazano, zagovornika ne uveljavljata kršitve zakona, ampak trdita, da odločilna dejstva, na podlagi katerih temelji uporaba kazenskega zakona, niso pravilno ugotovljena. Uveljavljata razlog zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni dovoljeno uveljavljati.

12. Po navedenem je Vrhovno sodišče zahtevi obeh zagovornikov zavrnilo kot neutemeljeni (člen 425 ZKP).

13. Odločba o stroških postopka temelji na določbi 98.a člena v zvezi s prvim odstavkom 95. člena ZKP. Stroški predstavljajo sodno takso, ki jo je Vrhovno sodišče odmerilo po tarifnih številkah 7111, 71113 in 7152 Zakona o sodnih taksah, ter ob upoštevanju trajanja in zamotanosti te zadeve ter premoženjskih razmer obeh obsojencev, ugotovljenih s sodbo sodišča prve stopnje.