Jedro

Sodišče prve stopnje je v okviru primarno postavljenega zahtevka obravnavalo le možnost ukinitve služnosti v celoti. Ko je ugotovilo, da za to ni pogojev, je v okviru podrednega zahtevka presojalo le možnost njene utesnitve. Jasno je torej, da se vsebinsko odločitev sodišča ni podvojila in s tega vidika ne gre za res iudicata.

Obseg pravnomočnosti sodbe se lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.

Lastnik služeče stvari lahko zahteva, da se služnost utesni, če so izpolnjeni enaki pogoji, kot jih zakon določa za prenehanje služnosti. Stvarna služnost po prvem odstavku 222. člena SPZ preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Možnost obračanja z dvakratnim manevriranjem pomeni, da služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je podana podlaga za njeno utesnitev.

Izrek

I. Revizija se zavrne.

II. Tožena stranka je dolžna v petnajstih dneh od vročitve te sodbe tožeči stranki povrniti 335,99 EUR stroškov revizijskega postopka, v primeru neplačila skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje.

Obrazložitev

**Dosedanji potek postopka in odločitev sodišč prve in druge stopnje**

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo primarni tožbeni zahtevek na ukinitev služnostne pravice obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji ter priklopniki na v izreku navedenih nepremičninah, ki je bila na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Novem mestu P 49/2016 z dne 31. 5. 2016 ustanovljena v korist vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 479/5 ter 479/3, obe k. o. ..., last tožene stranke in v breme nepremičnine parc. št. *69/0 k. o. ..., last tožeče stranke (I. točka izreka). Podrednemu tožbenemu zahtevku je delno ugodilo in ukinilo (utesnilo) služnostno pravico obračanja z osebnim vozilom v tam navedenem obsegu (II. točka izreka), v preostalem pa je tožbeni zahtevek zavrnilo (III. točka izreka). Stroške pravdnega postopka je naložilo v plačilo tožniku (IV. točka izreka).

2. Sodišče druge stopnje je pritožbi tožnika delno ugodilo in izpodbijano sodbo v III. točki izreka spremenilo tako, da je ukinilo (utesnilo) tudi služnostno pravico obračanja s traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles, v IV. točki izreka pa tako, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (I. točka izreka). V preostalem je pritožbo tožnika, toženca pa v celoti, zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v nespremenjenem, a izpodbijanem delu, potrdilo (II. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

3. Vrhovno sodišče je s sklepom II DoR 469/2019 z dne 21. 11. 2019 na predlog tožene stranke dopustilo revizijo glede spodaj navedenih vprašanj: - Ali je postavljen zahtevek za utesnitev – ukinitev služnosti glede določenih prevoznih sredstev (s strani sodišča obravnavan kot podredni zahtevek) vsebovan v zahtevku za ukinitev služnosti glede vseh prevoznih sredstev (s strani sodišča obravnavan kot primarni zahtevek), ko gre v obeh zahtevkih za isto služnostno pot? - Ali lahko tožnik v predmetni zadevi uveljavlja iste ugovore oz. razloge v zahtevku za prenehanje oz. utesnitev služnosti, kot jih je kot toženec navajal v postopku P 49/2016, kjer se je zahtevku toženca (tam tožnika) za ugotovitev služnosti branil z istimi ugovori, kot jih navaja v tem postopku in je bilo o teh vprašanjih že pravnomočno odločeno? - Ali je pri utesnitvi oz. ukinitvi služnosti treba upoštevati in to ne glede na to, da je služnost potrebno izvrševati na način, ki najmanj obremenjuje služečo stvar (t. j. pravica obračanja z osebnim vozilom in s traktorjem in traktorjem s priključki brez lastnih koles, kar je bilo v predmetni zadevi utesnjeno) znatno oteženost in težave, ki jih ima lastnik gospodujoče stvari – toženec z obračanjem teh vozil na gospodujočem zemljišču ter s tem znatno poslabšanje življenjskih zmožnosti in močno oteženost dotedaj nespremenjenega življenja?

4. Tožena stranka je v skladu s tem sklepom vložila revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka (prvi odstavek 370. člena ZPP). Predlaga, da Vrhovno sodišče odločitev sodišča druge stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek tožnika v celoti oz. da se razveljavi in vrne zadeva drugostopnemu oziroma prvostopnemu sodišču v novo odločanje in razsojo, tožniku pa naloži stroške postopka.

5. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo predlaga zavrnitev revizije.

**Oris zadeve**

6. Revizijsko sodišče v primeru dopuščene revizije preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu in glede tistih konkretnih pravnih vprašanj, glede katerih je bila revizija dopuščena (371. člen ZPP). Za presojo utemeljenosti revizije so zato relevantne dejanske ugotovitve v sodbah sodišč prve in druge stopnje, ki so povezane s pravnimi vprašanji, glede katerih je bila revizija dopuščena in na katera je Vrhovno sodišče vezano (drugi odstavek 370. člena ZPP).

7. Med pravdnima strankama že več časa potekajo spori glede služnostne pravice obračanja z vsemi vozili in kmetijskimi delovnimi stroji in priklopniki v korist določenih gospodujočih nepremičnin, sedaj v lasti toženca in v breme služečih nepremičnin, sedaj v lasti tožnika. Stranki sta vprašanje deloma rešili s sodno poravnavo N 38/98 z dne 1. 6. 2000, in sicer sta rešili problem krožnega prometa, ki ga je toženec izvajal po določenih parcelah tožnika. Vendar pa težave nista rešili v celoti, izkazalo se je, da toženec del služečih nepremičnin še vedno potrebuje. V letu 2016 je tako sodišče prve stopnje s sodbo P 49/2016 z dne 31. 5. 2016 odločilo o tožbi tožnika (v tem sporu toženca) na ugotovitev služnosti po 218. členu Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju SPZ), in sicer je sodišče ugotovilo, da omenjena služnost, v obsegu navedenem v izreku sodbe, obstaja. Obrazložilo je, da je prišlo do priposestvovanja služnosti.

8. Tožnik (v sporu P 49/2016 toženec) v obravnavanem sporu zaradi zatrjevane nekoristnosti in neizvrševanja navedene služnosti zahteva njeno ukinitev (primarni zahtevek) oziroma zmanjšanje obsega služnosti (podredni zahtevek). Navaja, da predmetna služnost predstavlja nesorazmerno breme za služeče zemljišče, še zlasti, ker je na gospodujočem zemljišču dovolj prostora za obračanje vozil. Toženec temu nasprotuje, ker se okoliščine, v katerih je bila služnost ustanovljena, niso bistveno spremenile. Stvarno služnost obračanja, ki je nujno potrebna za nemoteno uporabo gospodujočega zemljišča, tako trdi, vseskozi izvršuje. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku ugotovilo, da je obstoječa stvarna služnost obračanja še koristna za dostop do gospodujočega zemljišča, vendar glede na mnenje izvedenca z manjšim obsegom izvrševanja. Zato je v skladu z 222. členom SPZ primarni zahtevek zavrnilo, podrednemu zahtevku na utesnitev služnosti pa delno ugodilo (glede obračanja z osebnim vozilom). Sodišče druge stopnje je služnost še dodatno utesnilo (glede obračanja s traktorjem in traktorjem s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles).

9. V revizijskem postopku ostaja sporno, ali je sodišče s podrednim zahtevkom odločilo o stvari, o kateri je odločilo že s primarnim zahtevkom (zgoraj navedeno prvo dopuščeno vprašanje), ali gre glede na sodbo v zadevi P 49/2016 za res iudicata (drugo dopuščeno vprašanje) ter kakšni so in ali so bili izpolnjeni vsebinski pogoji za utesnitev služnosti (tretje dopuščeno vprašanje).

**Odločitev o reviziji**

10. Revizija ni utemeljena.

**Glede kumulacije tožbenih zahtevkov (prvo dopuščeno vprašanje)**

11. Tožnik je v obravnavani zadevi postavil primarni tožbeni zahtevek na ukinitev služnosti in podredni zahtevek na njeno utesnitev. Sodišče prve stopnje je primarni zahtevek zavrnilo, podrednemu pa delno ugodilo. Sodišče druge stopnje je presodilo, da s tem ni zagrešilo bistvene kršitve določb postopka, saj je šlo za eventuelno kumulacijo tožbenih zahtevkov iz tretjega odstavka 182. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP).

12. Toženec v reviziji temu nasprotuje in meni, da je podredni zahtevek (utesnitev služnosti) zajet v primarnem (ukinitev služnosti) in bi lahko sodišče odločilo tako, da bi delno ugodilo primarnemu zahtevku. Navidezna kumulacija zahtevkov po tretjem odstavku 182. člena ZPP ni dovoljena, sklicuje se na relevantno sodno prakso. Ker je sodišče prve stopnje pravnomočno zavrnilo primarni zahtevek, zoper to pa se toženec ni pritožil, vsebinsko ni mogoče več odločati o zavrnilnem delu sodbe.

13. Tožnik v odgovoru na revizijo navaja, da je tak zahtevek postavil z vidika jasnosti. Gre za formalno vprašanje, v nobenem primeru tožnik ne bi smel trpeti negativnih posledic, če bi sodišče prve stopnje namesto, da je odločilo o podrednem zahtevku, moralo le utesniti primarnega.

14. V prvem odstavku 182. člena ZPP je določeno, da lahko v eni tožbi tožeča stranka uveljavlja več zahtevkov zoper isto toženo stranko, kadar imajo vsi zahtevki isto dejansko in pravno podlago. V tretjem odstavku tega člena je še določeno, da lahko tožeča stranka dva ali več tožbenih zahtevkov, ki so v medsebojni zvezi, uveljavlja z eno tožbo tudi tako, da naj sodišče ugodi naslednjemu zahtevku, če spozna, da tisti zahtevek, ki ga uveljavlja pred njim, ni utemeljen.

15. Po presoji Vrhovnega sodišča sodišče prve stopnje (in s tem sodišče druge stopnje) ni ravnalo napačno s tem, ko je zavrnilo primarni zahtevek, delno pa ugodilo podrednemu. Res je, da se vsebina obeh prekriva. V primeru, ko gre za isto služnost na istih nepremičninah, stranka pa zahteva njeno ukinitev v celoti, pri čemer sodišče ugotovi, da so pogoji le za utesnitev, lahko sicer le utesni prvega, torej deloma ugodi zahtevku, ki je v obravnavani zadevi postavljen kot primaren. Vendar je za presojo vprašanja, ali je z drugačnim ravnanjem, ko je sodišče prve stopnje zavrnilo primarni zahtevek in delno ugodilo podrednemu, zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, pomembno upoštevati ne le sam izrek temveč tudi razloge sodbe. Jasno je, da je v obravnavani zadevi sodišče prve stopnje v okviru primarno postavljenega zahtevka obravnavalo le možnost ukinitve služnosti v celoti. Ko je ugotovilo, da za to ni pogojev, je v okviru podrednega zahtevka presojalo le možnost njene utesnitve. Kot je poudaril tožnik, jasno je torej, da se vsebinsko odločitev sodišča ni podvojila in s tega vidika ne gre za res iudicata, pravnomočno rešeno stvar, o kateri v okviru podrednega zahtevka sodišče ne bi smelo več odločiti. Trditve o zagrešenih bistvenih kršitvah določb postopka se tako izkažejo za neutemeljene.

16. Odgovor na prvo dopuščeno vprašanje je torej, da postavljen zahtevek za utesnitev – ukinitev služnosti glede določenih prevoznih sredstev (s strani sodišča obravnavan kot podredni zahtevek) ni bil vsebovan v zahtevku za ukinitev služnosti glede vseh prevoznih sredstev (s strani sodišča obravnavan kot primarni zahtevek), čeprav je šlo v obeh zahtevkih za isto služnostno pot. **Glede vprašanja _res iudicata_ (drugo dopuščeno vprašanje)**

17. Pravdni stranki sta v sporu že dlje časa in so med njima potekali že drugi (sodni) postopki. Eden od teh je postopek P 49/2016 Okrajnega sodišča v Novem mestu. Glede na ugovore toženca je vprašanje, ali gre v obravnavani zadevi za že pravnomočno rešeno stvar, res iudicata.

18. Sodišče druge stopnje je glede enakega pritožbenega ugovora pojasnilo, da se je v pravdni zadevi P 49/2016 Okrajnega sodišča v Novem mestu obravnavala toženčeva (tam tožnikova) tožba na ugotovitev služnosti po 218. členu SPZ. V tem okviru se je sodišče ukvarjalo z vprašanji, ali sta pravdni stranki lastnika služečega in gospodujočega zemljišča, ali služnostna pravica obstoji (ali je nastala na enega od načinov, ki jih določa zakon) ter kakšna je vsebina zatrjevane služnosti. Ker je toženec (tam tožnik) zatrjeval priposestvovanje stvarne služnosti, je sodišče ugotavljalo, ali so se stekli vsi pogoji za priposestvovanje in je služnost v zatrjevanem obsegu (že) nastala. Tožnik (tam toženec) je ugotovitvi služnosti res nasprotoval tudi z ugovori, ki jih uveljavlja v predmetnem postopku, tj. da služnost za gospodujoče zemljišče ni potrebna, se ne izvaja ter da je obračanje možno brez uporabe služečega zemljišča, vendar se sodišče v zadevi P 49/2016 z njimi ni ukvarjalo, saj za presojo (ne)utemeljenosti tožbe na ugotovitev služnosti (oziroma za presojo pogojev priposestvovanja) niso bili bistveni. O tožnikovih ugovorih zato še ni bilo pravnomočno odločeno.

19. Tožena stranka v reviziji temu nasprotuje in navaja, da tožnik v tej pravdi uveljavlja iste okoliščine in ugovore, kot jih je navajal v pravdi P 49/2016, in sicer glede potrebnosti vožnje z vsemi prevoznimi sredstvi, kot se je vršila že prej in vseskozi v istem obsegu in se ni nič nikoli spremenilo. To pove tudi sodišče prve stopnje v 11. točki obrazložitve. Nova tožba, v kateri se le dodajo ali opustijo določena dejstva, zato ni dopustna in bi jo moralo sodišče prve stopnje zavreči oziroma zavrniti. Sklicuje se na sodno prakso, ki naj bi potrjevala njegovo stališče. 20. Tožeča stranka v odgovoru na revizijo odgovarja, da je bila v prejšnjem postopku ugotovljena služnost, ki se je v preteklosti izvajala, in sicer v zadostnem obdobju za njeno priposestvovanje. Ni pa bilo govora o upravičenosti oziroma potrebnosti slednje in tudi ne, kako obremenjuje služečo nepremičnino oziroma ali sploh je bila in v kakšni meri koristna za gospodujoče zemljišče. V obravnavani zadevi ni bila pomembna sprememba stanja od omenjene sodbe dalje do vložitve tožbe v tej zadevi, ampak sprememba stanja pred tem. Sodišče je v zadevi P 49/2016 zapisalo, da je do nastanka spora leta 2002 minilo že 35 let, kar je dovolj dolga priposestvovalna doba.

21. Presoja o (ne)obstoju že pravnomočno odločene zadeve kot procesne ovire temelji na kriteriju identitete spora: če je o identičnem tožbenem zahtevku že pravnomočno odločeno, novo sojenje ni dopustno. Dva spora sta po uveljavljenem stališču sodne prakse1 identična, če sta podani subjektivna istovetnost2 in objektivna istovetnost3. Istovetnost primerjanih zahtevkov se presoja po njuni podlagi in je podana, kadar je pravno razmerje, o katerem je bilo že pravnomočno odločeno, po vsebini in nastanku enako pravnemu razmerju iz tekoče pravde; če je dejanska podlaga različna, ne gre za res iudicata.4 Obseg pravnomočnosti sodbe se zato lahko presoja le z razlago celotne sodbe, ne le izreka, ampak tudi dejanskega stanja in njenih razlogov.5

22. Primerjava sodbe – dejanskega stanja in razlogov v pravdi P 49/2016 in v predmetni pravdi pokaže, da ne gre za res iudicata. Razlogom, ki jih je navedlo sodišče druge stopnje in so povzeti v 18. točki obrazložitve te sodbe, ni kaj dodati. Tožbeni zahtevek v pravdi P 49/2016 se je glasil na ugotovitev obstoja služnostni na istih nepremičninah, kot se v tem sporu zahteva ukinitev oziroma utesnitev le te, vloga strank pa je obrnjena. Sodišči nižjih stopenj sta ugotovili, da so bili enaki ugovori o nepotrebnosti oziroma nekoristnosti podani že v prejšnji pravdi. A ključno je, da se sodišče v sporu P 49/2016 z njimi ni ukvarjalo. Presojalo je le, ali in na katerih nepremičninah so stekli zakonski pogoji za priposestvovanje služnosti v tam navedenem obsegu, ne pa tudi, v kakšnem obsegu je le ta še vedno potrebna. Razlogovanje revizije, da je bilo o zahtevku že razsojeno (ugovor res iudicata), je zmotno in revizijski očitek bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 12. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ni utemeljen.

23. Odgovor na drugo vprašanje je, da tožnik v obravnavani zadevi lahko uveljavlja iste ugovore oz. razloge v zahtevku za prenehanje oz. utesnitev služnosti, kot jih je kot toženec navajal v postopku P 49/2016. **Glede pogojev za utesnitev služnosti (tretje dopuščeno vprašanje)**

24. V okviru tretjega vprašanja je treba presoditi, kakšni so pogoji za utesnitev služnosti, in sicer ali je treba pri utesnitvi upoštevati znatno oteženost oziroma težave, ki jih ima lastnik gospodujoče nepremičnine.

25. Sodišči nižjih stopenj sta presodili, da je treba služnost utesniti za vozila, s katerimi lahko toženec (in vsak ki ima vozniško dovoljenje) obrne na svojem zemljišču. Sodišče prve stopnje je s pomočjo izvedenca to ugotovilo za obračanje z osebnimi vozili, sodišče druge stopnje pa še za traktor brez priključkov. Pri teh vozilih je potrebno le dvojno manevriranje, za ostala vozila pa bi bilo obračanje zelo težavno.

26. Toženec v reviziji poudarja, da je stanje ves čas enako, in sicer že več desetletij in da tožnik ni dokazal, da je zaradi spremenjenih okoliščin poseg v lastninsko pravico večji, kot so koristi gospodujoče nepremičnine. Sodišči bi morali opraviti tehtanje obeh, česar nista storili. Zmanjšanje koristnosti pa ni razlog za prenehanje služnosti (VSL sodba I Cp 3213/2011 z dne 9. 5. 2012). Razlaga okoliščine, zaradi katerih je zanj takšno obračanje praktično nemogoče. 27. Tožnik opozarja, da toženec želi izpodbiti dejansko stanje. Izvedenec je pojasnil, da lahko vsak z vozniškim dovoljenjem na toženčevem zemljišču z omenjenimi vozili tudi obrne. To narekuje utesnitev služnosti.

28. Po presoji Vrhovnega sodišča je odločitev sodišč nižjih stopenj tudi v tem delu pravilna. Res je, da zakon izrecno ne ureja varstva, ki bi zagotavljalo spremembo načina izvrševanja služnostne pravice tako, da bi ta manj obremenjevala služečo stvar. Vendar to varstvo narekuje upoštevanje splošnih načel glede izvrševanja služnosti. Bistveno je, da pomenijo stvarne služnosti poseg v lastninsko pravico, zato je logično, da se morajo utesnjevati, kolikor dopuščata njen namen in narava. Tudi zakon določa, da se stvarna služnost izvršuje na način, ki najmanj obremenjuje služno stvar (prvi odstavek 219. člena SPZ). V skladu s tem členom je torej treba opraviti tehtanje dveh pravic: lastninske pravice na eni in služnostne pravice na drugi strani. Pri utesnitvi se pogoji za izvrševanje služnosti ne smejo spremeniti bistveno, služnost mora ohraniti svoj namen. Skladno z navedenim lahko po stališču Vrhovnega sodišča lastnik služeče stvari zahteva, da se služnost utesni, če so izpolnjeni enaki pogoji, kot jih zakon določa za prenehanje služnosti. Stvarna služnost po prvem odstavku 222. člena SPZ preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena.

29. Sodišči sta tako presojali (ne)koristnost služnosti. S pomočjo mnenja izvedenca sta ugotovili, da lahko toženec osebno vozilo obrne na gospodujoči nepremičnini z dvakratnim manevriranjem, enako je sodišče druge stopnje ugotovilo za traktor brez priključkov oziroma s priključki, ki nimajo nameščenih lastnih koles. Glede na mnenje izvedenca lahko tam obrne vsak, ki ima vozniški izpit. Toženec v reviziji sicer navaja še večja bremena in trdi, da je obračanje zanj nemogoče. A s tem izpodbija dejansko stanje, kar ni dovoljen revizijski razlog. Po presoji Vrhovnega sodišča pa možnost obračanja z dvakratnim manevriranjem pomeni, da služnost za gospodujoče zemljišče ni več potrebna in je s tem v skladu z zgoraj navedenimi načeli podana podlaga za njeno utesnitev v opisani meri. Do pogoja spremenjenih okoliščin se Vrhovnemu sodišču niti ni bilo treba opredeljevati, saj sta pogoja za prenehanje oziroma utesnitev služnosti (nekoristnost in bistvena sprememba okoliščin) glede na določbo 222. člena SPZ postavljena alternativno.

30. Odgovor na tretje vprašanje je torej, da se pri utesnitvi služnosti upoštevajo težave, ki jih ima lastnik gospodujoče stvari. A močna oteženost dotedaj nespremenjenega življenja v obravnavani zadevi ni izkazana. V dejansko stanje zadeve Vrhovno sodišče ne sme posegati.

31. Vrhovno sodišče je na podlagi navedenega revizijo v skladu s 378. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo.

**Stroški revizijskega postopka**

32. Ker tožena stranka z revizijo ni uspela, je dolžna povrniti tožeči stranki stroške odgovora na revizijo (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Vrhovno sodišče je v skladu z Odvetniško tarifo (Uradni list RS št. 2/2015) toženi stranki priznalo kot potrebne stroške odgovora na revizijo (tar. št. 21/34) v višini 450 točk. Upoštevaje vrednost točke (0,60 EUR), materialne stroške 2 % in 22 % DDV znašajo potrebni stroški tožeče stranke 335,99 EUR. Izrek o revizijskih pravdnih stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP. Ker toženec z revizijo ni uspel, mora sam kriti stroške revizijskega postopka **Glasovanje**

33. Senat je odločitev sprejel soglasno (sedmi odstavek 324. člena ZPP).

1 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 163/2008 z dne 26. 5. 2011. 2 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 667/2001 z dne 26. 9. 2002. 3 Sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 468/2003 z dne 26. 2. 2004. 4 Sodba in sklep Vrhovnega sodišča RS II Ips 167/99 z dne 25. 11. 1999. 5 Enako sodba Vrhovnega sodišča RS II Ips 286/2011 z dne 19. 9. 2013.