Jedro

Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje neupravičeno zastopanega, če jo ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. V predmetni zadevi je za odločanje o pritožbi, na podlagi sklepa predsednika Vrhovnega sodišča RS, Su 877/2015, z dne 17.2.2016, pristojno Višje sodišče v Kopru.

2. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da se zavrnejo vsi zahtevki po nasprotni tožbi, glede zahtevka po tožbi pa je odločilo, da mora tožena stranka po tožbi in tožeča stranka po nasprotni tožbi P. d.o.o. (v nadaljevanju: tožena stranka) plačati tožeči stranki po tožbi in prvi toženki po nasprotni tožbi (N. d.d.) glavnico v znesku 31.001,77 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.11.2011 dalje, medtem ko je višji tožbeni zahtevek po tožbi sodišče prve stopnje zavrnilo. Poleg tega je sodišče prve stopnje odločilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki pravdne stroške v znesku 461,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega 15-dnevnega roka dalje. P. d.o.o. pa je dolžna A.K.. v 15-ih dneh povrniti pravdne stroške v znesku 1.674,45 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka dalje.

3. Zoper to sodbo (razen v delu, kolikor je bil zahtevek po tožbi v presežku zavrnjen) se je iz vseh pritožbenih razlogov po svojem pooblaščencu pritožila tožena stranka in predlagala pritožbenemu sodišču, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek po tožbi zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. V pritožbi opozarja, da je sodišče zmotno ugotovilo, da je sporno asignacijsko pogodbo iz leta 2010 podpisala A.K.. A.K. je namreč v odgovoru na tožbo navedla, da te pogodbe ni podpisala in da je bila žrtev goljufije, storjene s strani M.M. in M.Ma.. Zoper ti dve osebi se pred Okrožnim sodiščem v Celju vodi tudi preiskovalni postopek zaradi suma storitve kaznivih dejanj ponarejanja listin in poslovne goljufije. Zaslišana kot stranka pa je A.K.. izpovedala, da sta zakonca M. ponaredila njen podpis in da je zato sedaj dolžna banki 80.000,00 EUR. Izpovedala je, da je podpisovala dokumente le tedaj, ko je bila prvič na banki, to je bilo ob podpisu kreditne pogodbe v letu 2009. Poleg tega je izpovedala tudi, da žiga niti ni imela, saj sta z njim razpolagala zakonca M.. Asignacijske pogodbe sploh ne razume in ne ve, za kakšen posel v tem primeru sploh gre. Sodišče vseh teh argumentov in dejstev sploh ni upoštevalo. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da A.K.. obveznosti iz naslova kreditne pogodbe ni izpolnila prostovoljno, temveč s prisilo v izvršilnem postopku, ko ji je tožeča stranka rubila razpoložljivi del njenega dohodka. Zgrešeno je torej stališče sodišča prve stopnje, da je dejstvo delne izpolnitve mogoče povezovati z veljavnostjo asignacijske pogodbe z dne 9.2.2010. Sodišče ne bi smelo slediti izpovedbi priče M.M., ki je izpovedal, da je sporno asignacijsko pogodbo z dne 9.2.2010 podpisala A.K.. Navedena izpoved je motivirana z zaščito lastnih interesov. Zakonca M. sta zlorabila zaupanje podrejene in odvisne osebe A.K.. V zvezi s podpisom sporne asignacijske pogodbe s strani A.K. sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaznega predloga za zaslišanje M.Ma., prav tako pa sodišče prve stopnje neupravičeno ni izvedlo dokaza z izvedencem grafologom. Sodišče prve stopnje je tudi neupravičeno zavrnilo dokazni predlog za vpogled v kazenski spis Okrožnega sodišča v Celju. Tudi iz izpovedi A.K., M.K. in S.M. je zaključiti, da A.K.. sporne asignacijske pogodbe ni podpisala. Pritožnica v tej zvezi tudi izpostavi, da je A.K. seveda v interesu, da bi B. v pravdi uspela, saj bi se sama v tem primeru razbremenila dela svoje obveznosti po kreditni pogodbi. Pritožba graja tudi zavrnitev dokaznega predloga z zaslišanjem priče A.Š., ki je sopodpisal sporno asignacijsko pogodbo. Njegova pisna izjava je glede na izpoved priče S.M. močno vprašljiva. Asignacijska pogodba z dne 9.2.2010 je predstavljala s pogodbo o zastavi terjatev št. 19-2010 zložen pravni posel. Oba pravna posla sta bila sklenjena istočasno. S pogodbo o zastavi terjatev je A.K. v razmerju do banke zastavljala tudi svoje bodoče terjatve, ki bodo nastale po pogodbi o poslovnem sodelovanju z dne 12.8.2009. Zapis v pogodbi o zastavi terjatev jasno kaže na pogojnost obveze tožene stranke in asignacijske pogodbe (tožena stranka bo plačala banki le, če bo imela obveznost do A.K.). Zloženost in povezanost teh dveh poslov s strani banke niti ni bilo prerekano. Zmotna je tudi ocena sodišča prve stopnje, da na strani tožene stranke ni bila podana upravičljiva zmota. Asignacijska pogodba iz leta 2009 je bila sicer izpolnjena, pri čemer pa je bila asignacijska pogodba iz leta 2010 izpolnjena le delno. P. d.o.o. je izpolnjevala obveznost A.K. do banke le tedaj, če je bil za to izpolnjen pogoj, to pa je, da je tudi sama imela obveznost do A.K.. Pritožnica je za bistveno zmoto v vsebini pravnega posla izvedela šele s prejemom opomina z dne 20.7.2011. Dotlej pa za to zmoto ni vedela, saj sta se pogodbi izvrševali v skladu z voljo pritožnice. Ni mogoče trditi, da pritožnica pri sklepanju posla ni bila skrbna, saj pogojnost njene obveznosti izhaja prav iz omenjenega zloženega pravnega

4. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje v obravnavani zadevi pravilno in popolno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva, na tako ugotovljeno dejansko stanje pa je tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Pri tem ravno tako ni zagrešilo nobene bistvene kršitve določb pravdnega postopka; niti take, na katero opozarja obravnavana pritožba, niti take, na katere mora paziti pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti.

6. Določila pogodbe se uporabljajo tako, kot se glasijo (prvi odstavek 82. člena Obligacijskega zakonika - OZ). Jasna in nedvoumna pogodbena določila se torej vedno uporabljajo tako, kot so zapisanA. Z asignacijsko pogodbo štev. 1/2010 z dne 9.2.2010 (Priloga A2) je A.K. s.p. kot asignant pooblastila toženo stranko (asignata), da namesto nje nakaže denarna sredstva tožeči stranki N. d.d. (asignatar), in sicer 1.000,00 EUR mesečno v 12-ih mesečnih obrokih (prvi obrok zapade 1.3.2010, zadnji pa 1.2.2011), preostanek v višini 26.988,33 EUR, ki zapade v plačilo 9.2.2011, pa v celoti. Tožena stranka (asignat) se je s tem strinjala in se je zavezala, da bo sprejeto obveznost iz te pogodbe nakazovala na transakcijski račun asignatarja, kot je plačilo obveznosti določeno v asignacijski pogodbi. V tej zvezi je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba ne izpodbija), da je prvi obrok plačala banki A.K.., preostalih sedem obrokov pa je plačala tožena stranka. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno ugotovilo, da iz zapisane vsebine omenjene asignacijske pogodbe nikakor ne izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačevati banki le v primeru, ko bo sama imela obveznost plačila do A.K. s.p. (iz naslova opravljenih prevoznih storitev). Takšen pogoj v asignacijski pogodbi ni bil zapisan (1) in tudi po oceni pritožbenega sodišča ga tožena stranka ni uspela dokazati (tudi glede na izpolnjeno asignacijsko pogodbo iz leta 2009 in glede na izpolnjevanje asignacijske pogodbe v letu 2010). Zgolj izpoved zakonitega zastopnika tožene stranke - glede na omenjeno - pa ni dovolj prepričljivo dokazno sredstvo, zlasti tudi iz razloga, ker je asignacija abstrakten pravni posel. To pa pomeni, da so posamezna asignacijska razmerja medsebojno neodvisna. Zaveza asignata do asignatarja je samostojna in ločena od temeljnega posla (kritno razmerje), ki sta ga sklenila asignat in asignant, oziroma je neodvisna od valutnega razmerja med asignantom in asignatarjem.

7. Materialnopravno pravilna (glede na to, da odločitve v tem delu pritožba niti ne konkretno izpodbija) je tudi odločitev sodišča prve stopnje, da omenjena asignacija ni ničen pravni posel. Prav tako v konkretnem primeru ni šlo za neobstoječ pravni posel. V tej zvezi je tožena stranka sicer trdila in dokazovala, da A.K. asignacije iz leta 2010 sploh ni podpisala, vendar po oceni pritožbenega sodišča to sploh ni pravno pomembno dejstvo. Sodišče prve stopnje je namreč pravilno ugotovilo (česar obravnavana pritožba niti ne izpodbija), da je A.K.. ta pravni posel naknadno odobrila (2). Pogodba, ki jo sklene nekdo v imenu drugega brez njegovega pooblastila, zavezuje namreč neupravičeno zastopanega, če je ta pozneje odobri (prvi odstavek 73. člena OZ).

8. Asignacijska pogodba iz leta 2010 je samostojen in neodvisen posel tudi glede na pogodbo o zastavi terjatev štev. 19-2010 (Priloga B5), kot je to pravilno in prepričljivo ugotovilo sodišče prve stopnje. Iz vsebine obeh pogodb nikakor ne izhaja, da gre za enovit (zložen) pravni posel. Pa tudi sicer: pogodba o zastavi terjatev nikakor ne potrjuje trditve tožene stranke, da je bila zaveza tožene stranke po asignacijski pogodbi pogojena z nastankom obveznosti tožene stranke do A.K., kot to zmotno ocenjuje tožena stranka v obravnavani pritožbi.

9. Tožena stranka (kot gospodarski subjekt) bi morala ravnati pri sklepanju omenjene asignacije skrbno, kar pomeni, da bi morala vztrajati pri zapisu (če je bila takšna njena prava volja), da je njena zaveza po asignaciji v razmerju do banke pogojna (če bo sama dolgovala A.K. iz naslova opravljenih prevozov). Odmik od zahtevane skrbnosti pa je malomarnost, spričo česar se tožena stranka ne more uspešno sklicevati na zmoto pri sklepanju pravnega Stranka, ki je v zmoti, lahko zahteva razveljavitev pogodbe zaradi bistvene zmote le tedaj, če je pri sklepanju pogodbe ravnala s skrbnostjo, ki se zahteva v prometu (drugi odstavek 46. člena OZ). V tej zvezi pa je sodišče prve stopnje prepričljivo zaključilo, da zmota tožene stranke nikakor ni bila opravičljiva, pri čemer te odločitve pritožbene navedbe ne morejo z ničemer omajati.

10. Iz teh razlogov je pritožbeno sodišče pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

op. št. 1: Tožena stranka kot gospodarski subjekt bi se morala zavedati, da kar ni zapisano v pisni pogodbi, ne obstaja, oziroma je obstoj nezapisanega pogoja zelo težko dokazovati.

op. št. 2: Tega se zaveda tudi pritožnik, ko v pritožbi navaja, da je A.K.. v interesu, da v konkretni pravdi zmaga B., ker bi se v tem primeru razbremenila dela svojih obveznosti po kreditni pogodbi. obveznosti po kreditni pogodbi.