Jedro

Ker je razlog za odložitev izvršitve zaporne kazni le hujša bolezen zaradi katere obsojenec ni zmožen nastopiti kazni, je tožnik v zmoti, če meni , da se kazen lahko odloži tudi ko ne gre za hujšo bolezen in je obsojenec v zvezi z zdravstvenimi težavami napoten na pregled k specialistu. Po presoji sodišča zato ugotavljanje dejstva, za ugotovitev katerega je tožnik predlagal izvedenca medicinske stroke, sploh ni pravno pomembno.

Izrek

1. Tožba se zavrne.

2. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča v A., s katero je podpredsednik sodišča zavrnil prošnjo tožnika z dne 8. 12. 2005 za odložitev izvršitve kazni zapora. Po povzemanju pritožbenih navedb tožnika, tožena stranka ocenjuje, da je organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je tožnik prošnjo vložil ponovno iz istih odložitvenih razlogov, kot že v prošnji z dne 10. 10. 2005 (težave z delovanjem srca in povišanim krvnim tlakom). Po presoji tožene stranke pa je tudi pravilna ugotovitev organa prve stopnje, da tožnik v prošnji z dne 8 12. 2005 ni izkazal, da zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni, kar je lahko razlog za odložitev izvršitve kazni zapora po 1. točki 1. odstavka 24. člena ZIKS-1. Tožena stranka se zato strinja z ugotovitvijo, da z napotnicami, s katerimi je napoten na kardiološki pregled in na kateri se sklicuje tožnik, ne zadostujeta za zaključek, da bi šlo pri tožniku za tako hujšo bolezen, zaradi katere ne bi bil zmožen nastopiti kazni. V zvezi s tem se tožena stranka sklicuje tudi na določbo 2. odstavka 25. člena ZIKS-1, po kateri je treba prošnji priložiti tudi dokaze o razlogih za odložitev.

Tožnik izpodbija navedeno odločbo iz vseh razlogov po Zakonu o upravnem sporu, predvsem pa zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in kršitev pravil postopka. V tožbi navaja, da je s prošnjo z dne 8. 12. 2005 uveljavljal odložitev prestajanja kazni zaradi zdravstvenih težav, saj ga je zaradi težav s srcem splošni zdravnik napotil na specialistični pregled. Poleg tega je tožnik v prošnji Okrožnemu sodišču predlagal tudi, naj izvedenec medicinske stroke ob upoštevanju njegovih zdravstvenih težav oceni, ali lahko prične s prestajanjem zaporne kazni. Tožnik meni, da je dejansko stanje na katerem temelji izpodbijana odločba nepopolno ugotovljeno, ker tožena stranka in organ prve stopnje nista izvedla vseh v prošnji predlaganih dokazov. Ker je v ZIKS-1 določeno, da organ, ki odloča o predlogu opravi ustrezna preverjanja, po določbah ZUP pa se dejansko stanje ugotavlja z izvedbo predlaganih dokazov, tožnik meni, da so bile v postopku izdaje izpodbijane odločbe storjene bistvene kršitve pravil postopka. Toženi stranki očita, da v izpodbijani odločbi ni navedla razlogov zaradi katerih njegovemu dokaznemu predlogu o postavitvi izvedenca ni ugodila. Ker sodišče nima strokovnega znanja s področja medicine, je tožnik prepričan, da ostaja dejansko stanje, na katerem bi morala temeljiti odločba, nepopolno ugotovljeno. Zato sodišču predlaga da izpodbijano odločbo odpravi in samo ugotovi dejansko stanje oz. podrejeno, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovno odločanje. Kršitev postopka pa je po mnenju tožnika podana tudi zato, ker njegova prošnja za odlog ni bila zavržena, saj bi po pravnem mnenju Vrhovnega sodišča Slovenije sprejetem dne 15. 12. 1986, moralo sodišče tožniku najprej izdati poziv za prestajanje kazni. Na podlagi vsega navedenega sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne toženi stranki v ponovno odločanje.

Z vlogo z dne 24. 1. 2006 pa tožnik sodišču predlaga, naj zato, ker tožena stranka o njegovem predlogu za odlog z dne 14. 1. 2006 da dne 23. 1. 2006 to je do poteka 7 dnevnega zakonskega roka ni odločila, izda začasno odredbo. V predlogu se sklicuje na dve napotnici z dne 7. 12. 2005 in na zdravniško mnenje. Zatrjuje, da sta bili obe napotnici priloženi prošnji za odlog, ki jo je tožena stranka zavrnila. Ker je odlog izvrševanja kazni predlagal zato, ker je bil napoten na specialistične preglede in je kot razlog za odlog navedel izvedbo specialističnih pregledov bi moralo sodišče pred odločitvijo o njegovi prošnji zaslišati tožnika in tudi določiti izvedenca. Zatrjuje, da bi začetek prestajanja kazni zanj pomenil hujšo zdravstveno nevarnost. Zato sodišču predlaga, da z začasno odredbo odloži izvršitev izpodbijane odločbe za obdobje 60 dni po izdaji odredbe. Meni, da nasprotni stranki zaradi odložitve ne bo nastala nobena škodljiva posledica in da odložitev tudi ne nasprotuje javni koristi. Kazenski postopek teče zoper tožnika že 13 leto in zato ni nobenega razloga, da tožnik ostane na prostosti zaradi specialističnih pregledov še nadaljnjih 60 dni. Ker meni, da je njegov zahtevek podan v tožbi verjetno izkazan, trdi da je podana le nevarnost za tožnikovo zdravstveno stanje. Meni, da po določbah ZUS lahko zahteva izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, saj se z izdajo začasne odredbe lahko prepreči hujše škodljive posledice na tožnikovem zdravju. Sodišču zato predlaga, da z začasno odredbo zadrži izvršitev odločbe Višjega sodišča v A. z dne 27. 12. 2005 do dokončne rešitve v tem upravnem sporu, podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijani sklep zadrži za 60 dni po izdaji sklepa.

K točki 1. izreka: Tožba ni utemeljena.

Po presoji sodišča je tožena stranka z izpodbijano odločbo, ki temelji na podatkih v predloženih spisih, na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabila materialni zakon. Sodišče zato v celoti sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe in v skladu z 2. odstavkom 67. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97, 65/97-popr. in 70/00 - ZUS) ponovno ne navaja razlogov za odločitev. V zvezi s tožbo pa še dodaja: Po oceni sodišča je zmotno stališče tožnika, ki meni, da so zatrjevani tožbeni razlogi nepravilne ugotovitve dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev pravil postopka in materialnega zakona, podani z okoliščinami, na katere se sklicuje. Tako v prošnji za odlog prestajanja kazni zapora z dne 8. 12. 2005 kot tudi v pritožbi zoper odločbo Okrožnega sodišča v A. in v tožbi zoper izpodbijano odločbo tožnik navaja, da prestajanja kazni ne more nastopiti dokler ne zaključi preiskav, na katere je bil napoten z dvema napotnicama splošnega zdravnika z dne 7. 12. 2005, zdravstvenih težav s srcem. Tožena stranka na podlagi ugotovitev organa prve stopnje zaključuje, da tožnik v prošnji za odložitev izvršitve kazni zapora z dne 7. 12. 2005, z napotnicama, ki ju je priložil prošnji, ni izkazal, da zaradi hujše bolezni ni zmožen nastopiti kazni. V obravnavani zadevi ostaja za tožnika sporno dejansko stanje, ki je za odložitev izvršitve zaporne kazni določeno v 1. točki 24. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (Uradni list RS, št. 22/00 - ZIKS-1), zato, ker pred izdajo odločbe organ prve stopnje in tožena stranka nista izvedla v prošnji predlaganega dokaza z izvedencem medicinske stroke, ki naj bi podal mnenje o tem ali lahko tožnik v času opravljanja preiskav zaradi kardioloških težav prestaja zaporno kazen. Ker je razlog za odložitev izvršitve zaporne kazni le hujša bolezen zaradi katere obsojenec ni zmožen nastopiti kazni, je tožnik v zmoti, če meni , da se kazen lahko odloži tudi ko ne gre za hujšo bolezen in je obsojenec v zvezi z zdravstvenimi težavami napoten na pregled k specialistu. Po presoji sodišča zato ugotavljanje dejstva, za ugotovitev katerega je tožnik predlagal izvedenca medicinske stroke, sploh ni pravno pomembno. Ker tožnik v postopku izdaje izpodbijane odločbe ni navedel okoliščin s katerimi bi izkazoval obstoj hujše bolezni, to pa iz predloženih napotnic z dne 7. 12. 2005, s katerima je tožnik napoten na kontrolni pregled v internistično nefrološko ambulanto in na pregled v kardiološko ambulanto, sploh ne izhaja, dejstvo ali tožnik lahko nastopi prestajanje kazni zapora šele po opravljenih specialističnih pregledih pa ni pravno pomembno, po presoji sodišča tudi izvajanje dokaza z izvedencem medicinske stroke ni potrebno. Zato so tožbeni očitki, ki se nanašajo na nepopolno ugotovitev dejanskega stanja in s tem v zvezi zatrjevanih kršitev pravil postopka in materialnega prava, neutemeljeni. Sodišče tožniku še pojasnjuje, da bi moral že v prošnji navesti hujšo bolezen zaradi katere ni zmožen nastopiti kazni, priložiti pa bi moral tudi dokaze o hujši bolezni, saj sodišče v zadevi odložitve lahko s preverjanjem ugotovi le pravno pomembna dejstva, ki jih prosilec navaja v prošnji. Ni pa sodišče v zadevi odločanja o prošnji za odložitev kazni zapora dolžno preverjati dejstev, ki v prošnji niso navedena in niti dejstev, ki ne predstavljajo razloga določenega za odložitev v 24. členu ZIKS-1. Trditev tožnika, da mu doslej še ni bil vročen poziv za nastop kazni pa nima podlage v predloženih spisih, saj mu je bil poziv za prestajanje kazni z dne 8. 10. 2002 vročen dne 4. 11. 2002. Zato so tožbeni očitki tudi v tem delu brez dejanske in pravne podlage. Ker je tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedla razloge zaradi katerih je tožnikovo pritožbo zoper odločbo Okrožnega sodišča zavrnila, izvajanje dokaza z izvedencem, ki ga je predlagal tožnik, pa je iz že zgoraj navedenih razlogov nepotrebno, je neutemeljen tudi tožbeni očitek, da je tožena stranka zato, ker ni posebej navedla razlogov glede predlagana dokaza, bistveno kršila pravila postopka.

Na podlagi navedenega sodišče ugotavlja, da dejstvo za katerega tožnik predlaga izvedbo dokaza z izvedencem medicinske stroke, za pravilno uporabo 1. točke 1. odstavka 24. člena ZIKS-1, ni pravno pomembno. Ker je bilo z navedeno določbo dejansko stanje v postopku izdaje izpodbijane odločbe pravilno ugotovljeno, tudi na podlagi dokazne ocene napotnic, ki ju je prošnji predložil tožnik, je sodišče predvsem zaradi spoštovanja načela ekonomičnosti postopka odločilo na seji senata in je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo po 1. odstavku 59. člena ZUS.

K točki 2. izreka: Zahteva za izdajo začasne odredbe v tem upravnem sporu ni utemeljena iz naslednjih razlogov: Pogoji za izdajo začasne odredbe so določeni v 69. členu ZUS. Po 1. odstavku 69. člena ZUS lahko tožnik zahteva, da sodišče odloži izvršitev upravnega akta, če organ pristojen za izvršbo sam v primerih in pod pogoji iz 30. člena ZUS, ne odloži izvršitve upravnega akta do izdaje sodne odločbe. Tožnik pa lahko zahteva izdajo začasne odredbe tudi za začasno ureditev stanja glede na sporno razmerje, če se ta ureditev, predvsem pri trajajočih pravnih razmerjih, verjetno izkaže za potrebno, da se odvrnejo hujše škodljive posledice ali grozeče nasilje (2. odstavek 69. člena ZUS).

V konkretnem primeru tožnik v predlogu navaja, da je odložitev izpodbijane odločbe zahteval od tožene stranke. Ker tožena stranka ni organ pristojen za izvršitev kazni zapora, na katero je bil tožnik pozvan in za katero je pri Okrožnem sodišču vložil dne 8. 12. 2005 prošnjo za odložitev nastopa kazni, to pomeni, da za obravnavanje njegovega predloga za izdajo začasne odredbe po 1. odstavku 69. člena ZUS niso izkazane procesne predpostavke.

V obravnavanem upravnem sporu je pravno razmerje, ki izhaja iz izpodbijane odločbe, zavrnitev prošnje za odložitev nastopa zaporne kazni. Tožnik bi moral, po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS, za to razmerje izkazati neposredno, dejansko in konkretno možnost nastanka škodljivih posledic. Pavšalne navedbe o zdravstvenem stanju in napotnici, s katerima je bil dne 7. 12. 2005 napoten na specialistične internistične preglede, po presoji sodišča ne kažejo na to, da bo z nastopom kazni zapora ogroženo tožnikovo življenje. Po določbah ZIKS-1 so obsojencem na voljo vse zdravstvene storitve in zdravljenje v okviru zavoda, kakor tudi zunaj zavoda v zdravstvenih organizacijah (58., 59., 60. člen ZKS-1). To pa pomeni, da ima tožnik tudi po nastopu prestajanja kazni, tako kot na prostosti, svojemu zdravstvenemu stanju primerno oskrbo. Kot obsojenec se lahko udeležuje vseh potrebnih pregledov v različnih zdravstvenih ustanovah v in izven zavoda, omogočena pa je tudi hospitalizacija, če je to potrebno. To pa pomeni, da tožnikovo zdravstveno stanje in njegovo življenje zaradi nastopa zaporne kazni, ne bo ogroženo, saj bo specialistične preglede po napotnicah z dne 7. 12. 2005 lahko opravil tudi med prestajanjem kazni. Prav zato z napotnicama, na kateri se tožnik sklicuje, ni verjetno izkazana neposredna vzročna zveza med boleznimi tožnika in nastopom zaporne kazni. Po presoji sodišča zato tudi ni verjetno izkazana potreba za začasno drugačno ureditev stanja v zvezi s spornim razmerjem, kar pomeni, da ni verjetno izkazana potreba za odložitev nastopa zaporne kazni, ker bi bilo huje ogroženo tožnikovo zdravje.

Sodišče na podlagi navedenega ugotavlja, da niso podani razlogi za izdajo začasne odredbe po določbi 2. odstavka 69. člena ZUS.