Jedro

Ne gre za protispisno ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obdolženec priznal, da je storil očitano kaznivo dejanje, saj v razlogih prvostopnega sklepa ni navedeno, da je obdolženec priznal, da je storil očitano kaznivo dejanje, pač pa je navedeno, da je dejanje priznal in natančno opisal okoliščine, ki so ga do tega privedle.

Izrek

Zahteva zagovornika obd. T.F. za varstvo zakonitosti se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

S sklepom Okrajnega sodišča na Vrhniki z dne 20.5.1997 je bil obd. T.F. zaradi kaznivega dejanja kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ na podlagi 61. člena KZ izrečen sodni opomin. Višje sodišče v Ljubljani je s sklepom z dne 7.10.1997 pritožbo zagovornika obd. T.F. zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sklep o sodnem opominu sodišča prve stopnje.

Zagovornik obd. T.F. je dne 13.2.1998 priporočeno po pošti vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočni sklep o sodnem opominu, v kateri uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ter predlaga, da Vrhovno sodišče pravnomočni sklep o sodnem opominu spremeni tako, da obd. T.F. na podlagi 3. točke 358. člena ZKP oprosti obtožbe, da je storil kaznivo dejanje kršitve nedotakljivosti stanovanja po 1. odstavku 152. člena KZ.

Vrhovni državni tožilec Republike Slovenije dr. Z.F. je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem na podlagi 2. odstavka 423. člena ZKP, navedel, da skuša zahteva za varstvo zakonitosti prikazati, da je prvostopno sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, kar je zagovornik uveljavljal že v pritožbi, ki jo je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in odločitev tudi obširno obrazložilo. Zato meni, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena, zaradi česar jo je treba zavrniti.

Zahteva zagovornika obd. T.F. za varstvo zakonitosti ni utemeljena.

Tako kot je zagovornik obd. T.F. navajal že v pritožbi zoper sklep sodišča prve stopnje o sodnem opominu tudi v zahtevi za varstvo zakonitosti, v kateri sicer obširno prikazuje dogajanje kritičnega dne, uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP, pri čemer navaja, da je protispisna ugotovitev prvostopnega sodišča, da je obd. T.F. priznal, da je storil očitano kaznivo dejanje. Take navedbe zagovornika obd. T.F. niso utemeljene, saj v razlogih prvostopnega sklepa ni navedeno, da je obdolženec priznal, da je storil očitano kaznivo dejanje, pač pa je navedeno, da je dejanje priznal in tudi natančno opisal vse okoliščine, ki so ga do tega privedle. Razlogi prvostopnega sklepa o sodnem opominu niso v nasprotju s tem, kar je obdolženec povedal v zagovoru, kar je pojasnjeno tudi že v razlogih sklepa pritožbenega sodišča. V zvezi z navedbami zagovornika obd. T.F. v zahtevi za varstvo zakonitosti, da "ni bilo nasilnega vstopa" v stanovanje, je potrebno pripomniti, da kaj takega pravnomočni sklep o sodnem opominu obsojencu sploh ne očita, pač pa mu očita, da kljub odločnim zahtevam M.J. in D.R., da se iz stanovanjske hiše odstrani, tega ni hotel storiti, zaradi česar ga je moral D.R. potisniti skozi vrata. Celo iz zagovora obdolženca, ki ga je podal na glavni obravnavi dne 20.5.1997, je razvidno, da je nepovabljen vstopil v stanovanje, prav tako pa je obdolženec na tej glavni obravnavi povedal, da sta D.R. in M.J. zahtevala, da takoj skupaj z L. odideta iz stanovanja, vendar pa iz stanovanja nista takoj odšla.

Razlogi, navedeni v pravnomočnem sklepu o sodnem opominu, torej niso, kot navaja zagovornik obd. T.F., protispisni, zaradi česar ni podana uveljavljana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke 1. odstavka 371. člena ZKP.

Vrhovno sodišče je ugotovilo, da ni podana kršitev zakona, na katero se sklicuje vložnik v zahtevi za varstvo zakonitosti. Zato je zahtevo zagovornika obd. T.F. za varstvo zakonitosti zavrnilo kot neutemeljeno (425. člen ZKP).