Jedro

Omejitev sodišča pri odločanju v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi, se nanaša na uveljavljanje zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v okviru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. To pa sodišča ne omejuje pri odločanju o dopustitvi spremembe tožbe v smislu razširitve tožbenega zahtevka, katero lahko tožeča stranka predlaga tudi v toku pravde, ki izhaja iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine.

Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačevati mesečno pavšalno najemnino za najete prostore, v kateri so bili vključeni vsi obratovalni stroški (ogrevanje, voda, električna energija in čiščenje). Takšen dogovor izrecno izključuje kakršnekoli ugovore tožene stranke iz naslova nižjih stroškov v času, ko naj tožena stranka prostorov dejansko ne bi več uporabljala. Zato se kot nerelevantno izkaže vprašanje višine tovrstnih stroškov v času po izpraznitvi prostorov s strani tožene stranke in pred prenehanjem najemnega razmerja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa potrdita.

Pravdni stranki sami nosita svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano odločbo dovolilo razširitev tožbenega zahtevka za znesek 1.268,82 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 25. 10. 2007 do plačila (1. točka izreka). Razveljavilo je sklepa o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 25805/2008, z dne 16. 05. 2008, in opr. št. I2461 Ig 7756/2007, z dne 08. 11. 2007, v 1. in 3. točki izreka (2. in 3. točka izreka). Postopek je ustavilo za znesek 3.655,54 EUR (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo plačilo tožeči stranki glavnice 126.129,51 EUR in pripadajočih zakonskih zamudnih obresti (5. točka izreka). Ugotovilo je, da ne obstoji v pobot uveljavljena terjatev tožene stranke v višini 8.506,823 EUR (6. točka izreka). Toženi stranki je naložilo povrnitev izvršilnih in pravdnih stroškov v skupnem znesku 833,31 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (7. točka izreka).

V pritožbenem roku je pritožbo vložila tožena stranka. Uveljavljala je vse pritožbene razloge in izrecno izpodbijala odločitev prvostopenjskega sodišča v 1., 5., 6. in 7. točki izreka izpodbijane odločbe. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da ne dovoli razširitve tožbenega zahtevka, zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke ter po opravljenem pobotanju ugotovi, da tožena stranka tožeči stranki ničesar ne dolguje ter posledično naloži povrnitev stroškov tožene stranke tožeči stranki. Podrejeno temu je predlagala, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Neutemeljen je pritožbeni očitek v delu, s katerim uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka s strani prvostopenjskega sodišča. Iz pritožbenih navedb izhaja, da pritožnica očita nepravilno postopanje prvostopenjskega sodišča v delu, s katerim je združilo dva pravdna postopka, ki izhajata iz izvršilnih postopkov na podlagi verodostojne listine ter dovolilo razširitev zahtevka za znesek, ki ni bil vsebovan v sklepu o izvršbi. Edini očitek, ki bi ga bilo mogoče razumeti v tem delu kot zatrjevanje absolutnih bistvenih kršitev iz 2. odst. 339. člena ZPP je sklicevanje na neobrazloženost odločitve o združitvi obeh postopkov (14. točka 2. odst. 339. člena ZPP). Ta očitek pa je neutemeljen, saj je sodišče prve stopnje odločitev o združitvi postopka utemeljilo na načelu smotrnosti zaradi zmanjšanja stroškov in hitrejše odločitve v obeh zadevah (1. odst. 300. člena ZPP). Očitki, ki se nanašajo na neskladnost odločanja prvostopenjskega sodišča glede na 3. odst. 436. člena ZPP bi zato lahko predstavljali le zatrjevanje relativne bistvene kršitve postopka, za kar pa bi poleg same kršitve pritožnica morala izkazati tudi, da je le-ta vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Res je, da v konkretnem primeru prvostopenjsko sodišče ni postopalo skladno s 3. odst. 436. člena ZPP, vendar zgolj to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe. Sodišče prve stopnje je namreč odločitev o tem, da je razveljavilo oba sklepa o izvršbi v 1. in 3. točki izreka (2. in 3. točka izreka izpodbijane odločbe) in odločilo skupaj o vseh tožbenih zahtevkih, ki jih je še uveljavljala tožeča stranka, utemeljilo na večji preglednosti svoje odločitve, potem ko je združilo dva pravdna postopka, ki sta izvirala iz izvršilnih postopkov na podlagi verodostojne listine in dovolilo razširitev tožbe za znesek 1.268,82 EUR in delno ustavilo postopek za umaknjen del zahtevka, s čimer je soglašala tožena stranka. S takšnim razlogovanjem pritožbeno sodišče v celoti soglaša. V posledici takšne odločitve je sodišče prve stopnje v okviru 5. točke izreka izpodbijane sodbe skupaj odločilo o vseh denarnih zahtevkih, ki jih je še uveljavljala tožeča stranka. Takšna odločitev se torej v ničemer ne razlikuje od odločitve, s katero bi sodišče skladno s 3. odst. 436. člena ZPP odločilo, da oba sklepa o izvršbi v 1. točki izreka ostaneta v veljavi, razen v umaknjenem delu tožbenega zahtevka. Ob takšni odločitvi pa bi sodišče prve stopnje moralo posebej odločiti tudi glede tožbenega zahtevka, za katerega je skladno s 1. odst. 185. člena ZPP dovolilo spremembo tožbe. V tem delu je neutemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da je prvostopenjsko sodišče napačno upoštevalo argumentacijo odločitve Vrhovnega sodišča RS v sklepu II Ips 518/2001. Omejitev sodišča pri odločanju v postopku po ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine samo na dejstva in pravna razmerja, od katerih je odvisna pravilnost in utemeljenost sklepa o izvršbi, se nanaša na uveljavljanje zahtevka, ki ga je tožeča stranka uveljavljala v okviru predloga za izvršbo na podlagi verodostojne listine. To pa sodišča ne omejuje pri odločanju o dopustitvi spremembe tožbe v smislu razširitve tožbenega zahtevka, katero lahko tožeča stranka predlaga tudi v toku pravde, ki izhaja iz izvršilnega postopka na podlagi verodostojne listine. Odločitev sodišča prve stopnje o dovolitvi spremembe tožbe zato ni neskladna z določbo 3. odst. 436. člena ZPP.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim prvostopenjskemu sodišču očita, da ni pravilno upoštevalo okoliščine, da se je tožena stranka iz najetih prostorov izselila že pred iztekom odpovednega roka, v posledici česar je ugovarjala plačilu stroškov ogrevanja, vode, električne energije in čiščenja. Sodišče prve stopnje je s tem v zvezi v okviru dejanskih ugotovitev ugotovilo, da tožena stranka ni uspela dokazati svojih trditev o dogovoru med pravdnima strankama, da se računi tožeče stranke v tem delu stornirajo. Iz neizpodbijanih dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da se je tožena stranka zavezala plačevati mesečno pavšalno najemnino za najete prostore, v kateri so bili vključeni vsi obratovalni stroški, na katere se sklicuje tožena stranka (ogrevanje, voda, električna energija in čiščenje). Takšen dogovor izrecno izključuje kakršnekoli ugovore tožene stranke iz naslova nižjih stroškov v času, ko naj tožena stranka prostorov dejansko ne bi več uporabljala. Zato se kot nerelevantno izkaže vprašanje višine tovrstnih stroškov v času po izpraznitvi prostorov s strani tožene stranke. Posledično so neutemeljeni tudi pritožbeni očitki glede nepravilnosti sklepanja prvostopenjskega sodišča v zvezi s trditvenim in dokaznim bremenom glede tovrstnih stroškov. Ker gre za nerelevantne okoliščine, so zato neutemeljeni pritožbeni očitki o kršitvi pravice do izjave tožene stranke, izvirajoče iz 22. člena Ustave. Ker gre za pravno nerelevantna dejstva, je neutemeljen tudi pritožbeni očitek glede opustitve materialnoprocesnega vodstva s tem v zvezi s strani prvostopenjskega sodišča, kakor tudi, da naj bi v posledici teh opustitev izpodbijana sodba za toženo stranko pomenila popolno presenečenje. Prvostopenjska sodba namreč temelji na dejanskih ugotovitvah o trajanju pogodbenega razmerja v času, na katerega se nanašajo vtoževani računi in na višini, izhajajoči iz pavšalno dogovorjene najemnine po sklenjenih najemnih pogodbah med pravdnima strankama.

Neutemeljena je pritožba tudi v delu, s katerim izpodbija odločitev prvostopenjskega sodišča o neobstoju v pobot uveljavljane terjatve tožene stranke. Tožena stranka je kot tovrstno terjatev uveljavljala zahtevek na povrnitev stroškov vlaganj v prostore tožeče stranke. Pravno zmotno je pritožbeno stališče, da bi navedeno upravičenje toženi stranki izhajalo že iz okoliščine, da je bivši direktor tožeče stranke dal ustno soglasje k vgradnji opreme. Ugotovitev prvostopenjskega sodišča, da le-to še ne pomeni, da je s tem štel investicije kot potreben strošek za vzpostavitev poslovnih prostorov, je lahko razumeti le kot sklepanje, da samo soglasje tožeče stranke še ne vzpostavlja denarne terjatve tožene stranke do tožeče stranke na vrnitev stroškov vgradne opreme. Takšno sklepanje nima podlage niti na dejanski ugotovitvi, da so bila vlaganja investirana zaradi opravljanja dejavnosti, saj je sodišče prve stopnje pravilno sklepalo, da je v tem smislu imela tožena stranka lasten interes za opravljanje njene dejavnosti.

Ob neizkazani pogodbeni podlagi za uveljavljanje vrnitvenega zahtevka se tožena stranka v pritožbi neutemeljeno sklicuje tudi na podlago za zavrnitveni zahtevek iz 17. člena Zakona o poslovnih stavbah in poslovnih prostorih. Za utemeljitev tovrstne podlage tožena stranka namreč ni podala ustrezne trditvene podlage v smislu nastalih stroškov popravil v posledici neizvedbe s strani tožeče stranke v primernem roku. Tožena stranka bi ob neizkazani pogodbeni podlagi lahko uveljavljala vrnitveni zahtevek od tožeče stranke zgolj po splošnih pravilih, ki veljajo za neupravičeno obogatitev (1. odst. 190. člena OZ). V tem smislu pa bi korist tožeče stranke kot najemodajalca lahko predstavljala le povečana vrednost nepremičnine glede na trenutek vrnitve v posest najemodajalca, to je tožeče stranke. Materialnopravno zmotno je bilo zato sklicevanje tožene stranke na obogatitev tožeče stranke v povezavi s stroški vlaganja v nepremičnine, ki naj bi ji nastali na podlagi računov, izdanih v letih 1999 do 2004, to je več let pred vrnitvijo nepremičnine v posest tožeči stranki. Sodišče prve stopnje je zato pravilno sklepalo na neutemeljenost pobotnega ugovora tožene stranke, saj tožena stranka ni podala relevantnih trditev, s katerimi bi utemeljila obstoj v pobot uveljavljane terjatve.

Ker pritožbeno sodišče v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 350. člena ZPP in po ugotovitvi, da je prvostopenjsko sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, je pritožbo zavrnilo in izpodbijani del prvostopenjske sodbe in sklepa potrdilo (353. člen ZPP in 2. točka 365. člena ZPP).

Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka (1. odst. 154. v zvezi s 1. odst. 165. člena ZPP). Do vrnitve stroškov pritožbenega postopka, pa ni upravičena niti tožeča stranka, saj z odgovorom na pritožbo, v katerem je izrazila zgolj nestrinjanje s pritožbo tožene stranke, ni v ničemer prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča.