Jedro

Dovoljenost revizije ni podana, če je bilo vprašanje ustavnosti predpisov, ki ga revidentke izpostavljajo kot pomembnega po vsebini obravnavane zadeve, že predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, neustavnost teh predpisov pa ni bila ugtovljena.

Izrek

I. Revizija se zavrže. II. Tožeča stranka sama trpi stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

1. Zoper pravnomočno sodbo so revidentke po odvetnici dne 30. 9. 2009 vložile revizijo. Glede dovoljenosti revizije navajajo, da vrednost spora znaša 20.001,00 EUR in da gre za odločanje o pomembnem pravnem vprašanju, in sicer, da se pri določanju vrednosti odškodnine upoštevajo predpisi, ki so v nasprotju z Ustavo, saj ne zagotavljajo vsaj 30 % tržne vrednosti. To ima zanjo hude posledice, saj bo za vrnjeno premoženje prejela le dober odstotek tržne vrednosti.

2. Revizija ni dovoljena.

3. S pravnomočno sodbo, ki jo revidentke izpodbijajo z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njihovo tožbo zoper delno odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 1. 12. 2008, v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 23. 3. 2009, s katero je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper odločbo prvostopenjskega upravnega organa. Ta je z navedeno odločbo med drugim odločil, da se upravičencu do denacionalizacije A.A. za tam navedeno podržavljeno premoženje določi odškodnina v obliki obveznic Slovenske odškodninske družbe (v nadaljevanju SOD) v višini 233.004,64 DEM s pripadajočimi obrestmi od 1. 7. 1996 dalje.

4. Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je podan eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o obstoju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (št. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5. Po določbi 1. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če vrednost izpodbijanega dela dokončnega upravnega akta oziroma pravnomočne sodbe, če je sodišče odločilo meritorno, v zadevah, v katerih je pravica ali obveznost stranke izražena v denarni vrednosti, presega 20.000 EUR. Ker so revidentke kot sporno vrednost navedle le znesek 20.001,00 EUR, tega zneska pa niso z ničemer opredelile niti izkazale, po presoji Vrhovnega sodišča pogoji za dovoljenost revizije po tej določbi niso izpolnjeni. O tem, da mora obstoj pogojev za dovoljenost revizije z navedbo in jasno utemeljitvijo podatkov o vrednosti spornega predmeta, pomembnih za dovoljenost revizije, izkazati revident, se je v sklepu Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009 izreklo tudi Ustavno sodišče. 6. Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

7. Revidentke kot pomembno pravno vprašanje zastavljajo vprašanje ustavnosti predpisov, na podlagi katerih je bila v upravnem postopku določena odškodnina v obliki obveznic SOD. Ker je bilo to vprašanje že predmet presoje pred Ustavnim sodiščem, na kar se sklicuje tudi sodišče prve stopnje (odločbi U-I-82/92 z dne 11. 11. 1993 in U-I-137/98 z dne18. 3. 1999), neustavnost teh predpisov pa ni bila ugotovljena, po presoji Vrhovnega sodišča niso izpolnjeni pogoji za dovoljenost revizije po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1. 8. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi dovoljenost revizije tudi ni podana po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija sicer dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Pri denacionalizaciji gre namreč za pričakovanje morebitne pridobitve premoženja, zato revidentke zelo hudih posledic niso izkazale z zatrjevanjem, da priznana odškodnina v obveznicah SOD dosega le manjši odstotek tržne vrednosti vrnjenega premoženja.

9. Glede na to, da revidentke niso izkazale nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1. 10. Ker je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo, revidentke na podlagi določb prvega odstavka 165. člena ZPP in prvega odstavka 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 same trpijo svoje stroške revizijskega postopka.