Jedro

Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.

Izrek

I. ZAZNAMEKPritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke xy se zavrne kot neutemeljena.

II. Oškodovanka kot tožilka xy mora povrniti stroške pritožbenega postopka iz 1. do 5. točke 92. člena ZKP in potrebne izdatke osumljenke B. B. ter potrebne izdatke in nagrado za njenega zagovornika.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zahtevo za preiskavo oškodovanke kot tožilke xy, ki jo je vložila dne 15. 4. 2016 zoper osumljenko B. B. zaradi suma storitve štirih kaznivih dejanj zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po drugem v zvezi s prvim odstavkom 240. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z 2. točko enajstega odstavka 99. člena KZ-1, dveh kaznivih dejanj zlorabe uradnega položaja ali uradnih pravic po prvem odstavku 257. člena KZ-1 ter kaznivega dejanja nevestnega dela v službi po 258. členu KZ-1 (opis kaznivih dejanj izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa), očitno na podlagi sedmega odstavka 169. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), zavrnilo. O stroških kazenskega postopka je odločil, da je po drugem odstavku 96. člena ZKP zasebna tožilka (prav oškodovanka kot tožilka) xy dolžna povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 5 . točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke osumljenke in potrebne izdatke in nagrado njenega zagovornika.

2. Proti temu sklepu so se pritožili pooblaščenci oškodovanke kot tožilke zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlagajo, da izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da zoper osumljenko B. B. na podlagi določb sedmega odstavka 169. člena v zvezi s prvim odstavkom 167. člena ZKP preiskavo opravi.

3. Na pritožbo pooblaščencev oškodovanke kot tožilke je osumljenka odgovorila in pritožbenemu sodišču predlagala, da se pritožba zavrne in potrdi izpodbijani sklep Okrožnega sodišča na Ptuju.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Pritožniki sodišču prve stopnje očitajo, da je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje zgolj na kratko povzel stališča preiskovalne sodnice, ki pa je že v fazi preiskave dejansko podala dokazno oceno zagovora osumljenke in predloženih listin s strani obrambe, katerim je, brez preizkusa z nasprotnimi dokazi (razen poročila Nadzornega odbora xy), nekritično spustilo v presojanje zagovora osumljenke in tudi v vsebino šele v tej fazi pridobljenih dokazov. V pritožbi še navaja, da je v sodni praksi uveljavljeno stališče, da sodišče v fazi odločanja o uvedbi preiskave ne more presojati verodostojnosti posameznih dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana razpravljajočemu senatu na glavni obravnavi. V tej, obravnavani fazi pa po mnenju pritožnikov zbrani dokazi izkazujejo sum, da je bila xy z ravnanjem osumljenke oškodovana. Sodišče prve stopnje je tako odločitev v izpodbijanem sklepu oprlo na nepopolne in predvsem zmotne dejanske zaključke, ker ni ocenjevalo utemeljenosti suma, ampak se je zgolj nekritično spustilo v presojanje zagovora osumljenke in tudi v vsebino šele v tej fazi pridobljenih dokazov.

6. Z navedenimi pritožbenimi izvajanji se ni moč strinjati. Po določbi prvega odstavka 167. člena ZKP je eden od pogojev za začetek preiskave obstoj utemeljenega suma, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Procesni zakon zahteva utemeljen sum pri odločanju o priporu, o uvedbi preiskave in v postopku obtoževanja. Gre za pravni standard, za katerega zakon ne predpisuje meril, prav tako ne predpisuje dokaznih standardov. Zato jih s posameznimi odločitvami ustvarja ustavna in sodna praksa. Toda, utemeljen sum lahko izvira le iz retrospektivno prognostičnega sklepanja, ki vselej temelji na danih dejstvih, iz katerih izhaja določena stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Takšna verjetnost pa se presoja z vidika sporočljivosti in preverljivosti posameznih dejstev. V fazi odločanja, ali naj se začne zoper določeno osebo preiskava, je seveda treba izhajati iz njenega namena, predpisanega v drugem odstavku 167. člena ZKP, in sicer, da se med njeno izvedbo zberejo dokazi in podatki, ki so potrebni za odločitev, ali naj se vloži obtožnica ali ustavi postopek. Slednje pomeni, da za presojo obstoja utemeljenega suma ni potrebno, da so v predkazenskem postopku zbrani vsi dokazi, pač pa ugotovljena tista dejstva in zbrani tisti dokazi, ki utemeljujejo sklepanje, da je določena oseba storila kaznivo dejanje. Pri presoji utemeljenega suma preiskovalni sodnik upošteva vsebino dokazov ter iz njih izhajajoča dejstva in na njihovi podlagi sklepa, ali je izkazana potrebna stopnja verjetnosti, da je bilo storjeno kaznivo dejanje. Ne more pa presojati verodostojnosti posameznih nasprotujočih si dokazov, ker je takšna ocena vselej pridržana glavni obravnavi, če v nadaljnjem postopku pride do njene izvedbe.(1)

7. Pritožniku ni moč pritrditi, da je zunajobravnavni senat presojal verodostojnost posameznih nasprotujočih si dokazov. Preiskovalna sodnica je v svojem nesoglasju zapisala, da zbrani dokazi v spisu ob vložitvi zahteve za preiskavo ne utemeljujejo sklepanja, da je osumljenka storila očitana kazniva dejanja. Edini dokaz na katerega se opira oškodovanka kot tožilka v zahtevi za preiskavo za podanost utemeljenega suma, je dokončno poročilo xy izvedbi nadzora v Javnem vzgojno izobraževalnem zavodu št. 060-8/2015 z dne 12. 5. 2015. Vendar pa iz te listine po globokem prepričanju tudi pritožbenega sodišča pač ne izhajajo očitki, da je osumljenka utemeljeno sumljiva, da je storila katerokoli kaznivo dejanje, ki se ji v zahtevi za preiskavo očita. Zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa (še posebej v točki 6) navedel obširne in tehtne razloge, zakaj utemeljen sum ni podan in s temi razlogi se povsem strinja tudi pritožbeno sodišče, se nanje sklicuje ter jim v izogib ponavljanju nima kaj bistvenega dodati.

8. Pritožbeno sodišče še enkrat poudarja, kar je sicer zapisalo že v točkah 6 in 7 tega sklepa, da preiskovalni sodnik pri presoji utemeljenega suma upošteva vsebino dokazov, ki jih ima v spisu ob vložitvi zahteve in ko zasliši osumljenca. Ugotavlja torej, ali zbrani dokazi utemeljujejo sklep, da je osumljenka storila očitana kazniva dejanja. Pritožbeno sodišče se strinja s pravilno ugotovitvijo preiskovalne sodnice, ki jo je zapisala v svojem nesoglasju in ji je sledil tudi zunajobravnavni senat, da oškodovanka kot tožilka, razen zapisnika xy, sodišču ni predložila drugih dokazov, ter tudi, da je osumljenka ob zaslišanju sodišču predložila vso relevantno dokumentacijo, na katero se je sklicevala in iz katere razlogi za utemeljenost suma storitve očitanih kaznivih dejanj zagotovo ne izhajajo.

9. Po mnenju pritožbenega sodišča do sedaj zbrani dokazi, ki jih navaja in obrazlaga pritožba, ne potrjujejo utemeljenega suma, da je osumljenka storila očitana kazniva dejanja. Zato je pritožba pooblaščencev oškodovanke kot tožilke neutemeljena, kot je obširno obrazložilo že sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu in kot je bilo že obrazloženo, se s temi razlogi povsem strinja tudi pritožbeno sodišče. 10. Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbi prvega odstavka 98. člena in določbi drugega odstavka 96. člena ZKP.

Op. št. (1) : Primerjaj sodbo Vrhovnega sodišča Republike Slovenije I Ips 10349/2009 z dne 14. 7. 2011.