Jedro

Za vprašanje obstoja verjetnosti nedenarne terjatve tožnika je predvsem pomembno, ali je tožena stranka pri dani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala postopek pred odpovedjo, opredeljen v 83. čl. ZDR/2002 in če so obstajali pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. čl. ZDR/2002.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlagano začasno odredbo, po kateri se zadrži izvršitev odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003, izdane po generalnem direktorju javnega zavoda R. S. in se toženi stranki naloži, da mora v prid tožeče stranke obračunati bruto nadomestilo plače v dosedanji višini in ji izplačati nadomestilo njegove mesečne plače v neto višini po vsakokratnem mesečnem fondu ur z dodatkom za delovno dobo, vse do pravnomočno končanega individualenga delovnega spora v tej zadevi. Ta začasna odredba velja do pravnomočnega zaključka tega individualnega delovnega spora. Odločilo je, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške v zvezi s predlogom za izdajo začasne odredbe.

Zoper navedeni sklep sodišča prve stopnje se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijani sklep razveljavi in spremeni tako, da ugodi predlogu po predlagani začasni odredbi. Poudarja, da izpodbijani sklep vsebuje takšne pomanjkljivosti, da ga ni mogoče preizkusiti oziroma, da ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Pisnega poročila A. J., na podlagi katerega se je postopek začel, ni prejel in se o njem ni mogel izjasniti. Navaja, da je izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita iz razloga, ker je tožena stranka ravnanje tožnika nepravilno kvalificirala po 1. alinei 111. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR/2002 - Ur. list RS št. 42/2002). Ravnanje tožnika sigurno ni imelo znakov kaznivega dejanja, le-tega tožena stranka niti ni opredelila. Meni, da bi njegovo ravnanje subsumirali le z določbo 88. člena ZDR/2002. Sodišče prve stopnje se do navedenega ni opredelilo. Kot krivdni razlog, ki predstavlja pravno podlago za redno odpoved pogodbe o zaposlitvi, je razumeti predvsem tista ravnanja delavcev, ko le-ta lažje krši svojo pogodbeno obveznost. Izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi v skladu s 111. členom ZDR/2002 je možna le takrat, ko delavec huje krši pogodbene obveznosti ali druge obveznosti iz delovnega razmerja in to naklepoma ali iz hude malomarnosti, kar pa v tožnikovem primeru ni podano. Sodišče se tudi ni zadostno opredelilo do očitka o kršitvi določbe 179. člena ZDR/2002 in se ni opredelilo do razloga, da je verjetnost terjatve izkazana, saj je tožena stranka vročila odločitev o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi v nasprotju z določbo 2. odstavka 110. člena ZDR/2002. Sodišče prve stopnje je tudi napačno ocenilo, da tožniku ne nastaja nenadomestljiva škoda. Sodišče ni upoštevalo splošno znano dejstvo, da je tožena stranka poslovno leto 2002 zaključila z ogromno izgubo, zato je možno, da v kolikor bo v sporu uspel, ne bo mogel izterjati svoje terjatve. Sodišče se je tudi zgolj pavšalno opredelilo do navedb tožnika, da tudi v primeru izdaje začasne odredbe, če bi se kasneje izkazala za neutemeljeno, tožena stranka ne bi utrpela hujših neugodnih posledic od tistih, ki brez izdaje začasne odredbe nastajajo tožniku. Priglaša pritožbene stroške.

Pritožba ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje v okviru pritožbenih razlogov in pri tem pazilo na pravilno uporabo materialnega prava ter absolutno bistvene kršitve pravil postopka, kot mu to nalaga 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 26/99, 96/2002) v zvezi s 366. členom ZPP. Na podlagi navedenega preizkusa je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutno bistvenih kršitev pravil postopka, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti. Na ugotovljeno dejansko stanje je sodišče prve stopnje tudi pravilno uporabilo materialno pravo ter predlog za izdajo začasne odredbe utemeljeno zavrnilo.

Tožnik je obenem s tožbo v tej zadevi predlagal izdajo začasne odredbe, s katero je zahteval zadržanje izvršitve odločitve o izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 31.7.2003 in plačilo plače vse do pravnomočno končanega individualnega delovnega spora. Tožnik je izdajo take začasne odredbe smiselno utemeljil s pogoji iz 19. člena Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS, Ur. l. RS št. 19/94), kakor tudi s pogoji iz 270., 272. in 273. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ - Ur. l. RS št. 51/98, 75/2002) in sicer z verjetno izkazanim obstojem terjatve in s tem, da se s tako začasno odredbo prepreči nastanek težko nadomestljive škode. Izdajo začasne odredbe utemeljuje s tem, da je tožena stranka kršila predpise, obstaja pa tudi drugi pogoj in sicer nevarnost nastanka nenadomestljive škode, ker prihaja do znatnega poslabšanja tožnikovih življenjskih razmer.

Po določbi 19. člena ZDSS lahko sodišče med postopkom tudi po uradni dolžnosti izda začasne odredbe, ki se uporabljajo v izvršilnem postopku, da se prepreči samovoljno ravnanje ali odvrne nenadomestljiva škoda. V navedeni določbi zakona so torej podani pogoji za izdajo začasne odredbe po uradni dolžnosti. Na predlog stranke pa izda sodišče začasno odredbo po določbah ZIZ. V primeru izpodbijanja nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi (bodisi redne ali izredne) in drugih načinov prenehanja pogodbe o zaposlitvi v individualnih delovnih sporih, gre za sodno uveljavljanje nedenarnih terjatev, zato mora sodišče pri presoji pogojev za izdajo začasne odredbe izhajati iz 272. člena ZIZ, ki določa pogoje za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev. Predpogoj za začasno odredbo je glede na naravo začasnih odredb kot sredstev zavarovanja verjetno izkazana terjatev (če izkaže upnik za verjetno, da terjatev obstoji, ali da mu bo terjatev zoper tožnika nastala). To pomeni, da je izdaja začasne odredbe utemeljena le, če je verjetno, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno. Sodišče izda začasno odredbo v zavarovanje nedenarne terjatve le, če upnik poleg obstoja verjetnosti terjatve izkaže vsaj še enega od nadaljnjih alternativno določenih pogojev, predpisanih v 2. odstavku istega člena, to so: - nevarnost, da bo uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena, - da je odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, - da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

Tožnik meni, da so izpolnjeni vsi pogoji za izdajo začasne odredbe v zavarovanje nedenarnih terjatev, saj mu je tožena stranka nezakonito podala izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR/2002. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da zaenkrat verjetnost obstoja terjatve ni izkazana, zato je zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe. Ne glede na navedeno pa je tudi ugotovilo, da niso izpolnjeni tudi drugi pogoji iz 272. člena ZIZ.

Pritožbeno sodišče se strinja s stališčem sodišča prve stopnje, da tožnik v dosedanjem postopku ni izkazal, da bi bila izredna odpoved pogodbe o zaposlitvi nezakonita in s tem verjetnost terjatve izkazana.

Tožena stranka je dne 31.7.2003 tožniku na podlagi 111. člena ZDR/2002 izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi, ker je naklepoma kršil pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Ker je sindikat nasprotoval izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, je tožena stranka zadržala učinkovanje prenehanja pogodbe o zaposlitvi do poteka roka za sodno varstvo oziroma do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (85. člen ZDR/2002). Pred odpovedjo je tožena stranka uvedla postopek za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi ter tožnika vabila na zagovor v skladu z določbo 83. in 177. člena ZDR.

Za vprašanje obstoja verjetnosti nedenarne terjatve tožnika je predvsem pomembno, ali je tožena stranka pri dani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi spoštovala postopek pred odpovedjo, opredeljen v 83. členu ZDR/2002 in če so obstajali pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po 110. členu ZDR/2002. Tožena stranka je upoštevala določbo 2. odstavka 83. člena ZDR/2002, ki določa, da mora delodajalec pred izredno odpovedjo pogodbe o zaposlitvi delavcu omogočiti zagovor, smiselno upoštevaje 1. in 2. odstavek 177. člena. Upoštevala je tudi 84. člen, ki v 1. odstavku določa, da mora delodajalec na zahtevo delavca o nameravani izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi pisno obvestiti sindikat, katerega član je delavec ob uvedbi postopka. Na naroku za zagovor dne 29.7.2003 je bil prisoten tudi predsednik sindikata, ki se je zavezal (glede na čas letnih dopustov), da bo v najkrajšem času oblikoval mnenje. Sindikat je podal mnenje v predpisanem roku, vendar že po izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Ker se sindikat ni strinjal z odpovedjo, je tožena stranka na predlog tožnika zadržala učinkovanje prenehanje pogodbe o zaposlitvi zaradi odpovedi do poteka roka za sodno varstvo in v primeru, da bo tožnik zahteval sodno varstvo do odločitve sodišča o predlogu za izdajo začasne odredbe (1. in 3. odstavek 85. člena ZDR/2002).

Neutemeljeno je pritožbeno zavzemanje, da je tožena stranka nepravilno kvalificirala ravnanje tožnika po 1. alinei 1. odstavka 111. člena ZDR, saj navedena kvalifikacija iz izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne izhaja. Tožena stranka tožniku očita, da je huje kršil delovne obveznosti, zato je neutemeljen pritožbeni ugovor, da je ravnanje tožnika potrebno okvalificirati kot lažjo kršitev delovne obveznosti ter izpeljati postopek po določbah 88. člena ZDR/2002. Ne glede na nasprotovanje sindikata odločitev tožene stranke tudi ob upoštevanju mnenja sindikata ne bi bila drugačna, saj na mnenje sindikata ni vezana. Glede ugovora, da se sodišče ni opredelilo do razloga, da tožena stranka ni vročila izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi v roku, določenem v 2. odstavku 110. člena ZDR, pritožbeno sodišče ugotavlja, da bo sodišče v nadaljevanju postopka v skladu z določbami ZPP odločalo o tožbenem zahtevku s tem, da bodo morale stranke navesti vsa dejstva, na katere opirajo svoje zahtevke in predlagati dokaze, s katerimi ta dejstva dokazujejo in ki so pomembna za odločitev. Tako bo sodišče po izvedenem dokaznem postopku ugotavljalo tudi, ali so izpolnjeni pogoji za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi po določbi 2. točke 110. člena ZDR/2002. Glede na do sedaj znane podatke pa ravnanja tožene stranke ni mogoče šteti kot nezakonitega.

Ker torej v predmetni zadevi verjetnost terjatve še ni izkazana, tudi zatrjevanje nenadomestljive škode zaradi izpada plače ne more biti odločilno. Sklicevanje na nenadomestljivo ali težko nadomestljivo škodo bi bilo namreč relevantno le ob verjetni izkazanosti terjatve.

Na podlagi navedenega pritožbeno sodišče zaključuje, da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo začasne odredbe, zato je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo odločitev sodišča prve stopnje.